Jedro

Vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa ni mogoče opredeliti niti kot izdajo upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva, v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine v postopku davčnega nadzora po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ vodi postopek po 68.a členu ZDavP-2 za odmero davka od tožnikovih nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, da je davčni organ tožniku z zapisnikom z dne 28. 10. 2015 odmeril davek od nenapovedanih dohodkov od davčne osnove 1.474.440,55 EUR v znesku 1.032.108,39 EUR ter da tožnik meni, da gre zaradi višine davčne stopnje (70 %) za kazensko zadevo, zato naj bi mu bile kršene pravice iz 6. člena EKČP ter 28. in 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje navaja, da glede na to, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da bo tožniku odmerna odločba še izdana, ta postopek še ni končan, zato niti še ni znano, ali bo tožniku davek sploh odmerjen, če pa bo, pa ima zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Ker obstaja drugo sodno varstvo, sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je subsidiarno, za odločanje o tožbi ni izpolnjena predpostavka iz 4. člena ZUS-1, zato jo je, posledično pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, zavrglo.

3. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep, ki jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je tožbo vložil zoper dejanje oziroma ravnanje upravnega organa, s katerim ta posega v njegove temeljne pravice in svoboščine, kot mu jih zagotavljata Ustava RS in EKČP, saj tožena stranka zoper njega vodi kazenski postopek brez zagotovljenih kavtel. Zoper tako ravnanje upravnega organa, s katerim so mu že kršene temeljne pravice, pa nima drugega sodnega varstva kot tožbo po 4. členu ZUS-1. Glede na to je tudi postavil tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepove voditi tak kazenski postopek zoper njega. Ker je samo ravnanje tožene stranke nezakonito in že posega v tožnikove temeljne pravice in ker mu bo izrečena kazenska sankcija brez odločbe sodišča, ta kazenska sankcija pa bo tudi izvršena še preden se bo o njej izreklo sodišče, je vložil predmetno tožbo zaradi posega v temeljne pravice, ne pa zaradi vsebine odločbe, saj še ne obstaja, ampak jo bo napadel z redno pritožbo, ko bo izdana. Tožba tudi ni preuranjena, saj ne gre za tožbo zoper akt, temveč zoper dejanje upravnega organa - vodenje kazenskega postopka zoper tožnika. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

7. Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je namenjen za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je torej „drugo sodno varstvo“ iz 4. člena tega zakona.

8. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba vložena preuranjeno, pravilno, saj bo tožnik zatrjevane pomanjkljivosti inšpekcijskega postopka lahko uveljavljal s tožbo po 2. členu ZUS-1 v postopku sodnega varstva zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov.

9. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka zoper njega vodila kazenski postopek brez kavtel in da je zato vložil tožbo zoper dejanja in ravnanja tožene stranke. Vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa namreč ni mogoče opredeliti niti kot izdajo upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva, v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti. Zato je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo voditi postopek zoper tožnika po 68. a členu ZDavP-2, nedopustna.

10. Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je pravilna tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, v zvezi s tem pa v pritožbi niti ni posebnih ugovorov.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).