Jedro

Glavna obravnava ni namenjena pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev. Prosilec je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Ker pritožnik ne pove, katera dejstva ali okoliščine, pomembne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, bi sploh bile predmet dokazovanja z njegovim zaslišanjem, pritožbeni očitek kršitve postopka upravnega spora oziroma kršitve pravice do kontradiktornosti ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 2142-389/2023/17 (1222-15) z dne 7. 3. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo drugo prošnjo1 za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na utemeljitev v odločbi toženke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pritrdilo njenemu nosilnemu stališču, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Presodilo je, da v postopku sprejema tožnikove druge prošnje za mednarodno zaščito ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena ZMZ-1. Kot neutemeljen je zavrnilo očitek, da mu (kljub temu, da je bil osebni razgovor v celoti tolmačen v pular jezik, za katerega je tožnik potrdil, da ga razume) ni bilo omogočeno spremljanje postopka v njemu razumljivem jeziku. Poudarilo je, da tožnik ni nasprotoval trditvam v odgovoru na tožbo, da je tolmač za pular jezik ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito januarja 2024 pojasnil, da je tožnikov materni jezik fulani, ki pa je v osnovi pular jezik, le njegovo poimenovanje se razlikuje glede na regijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi Upravno sodišče moralo zaslišati pritožnika (in v ta namen izvesti glavno obravnavo). Upravno sodišče je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da glavna obravnava v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni bila opravljena, saj je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva (da za mednarodno zaščito ne zaproša iz ekonomskih razlogov, temveč zato, ker se ni znašel v sistemu Nove Gvineje in da si želi ostati v Sloveniji), ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati. Glede dokaznega predloga za pritožnikovo zaslišanje pa je poudarilo, da ker ni navedel, kaj želi povedati s pomočjo tolmača za fulani (pular) jezik, ni jasno, kakšna je narava izjave, ki jo želi podati s pomočjo predlaganih tolmačev.

7. Vrhovno sodišče poudarja, da je v sodbi I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024 že sprejelo stališče, da dokazni postopek pred sodiščem ni namenjen pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP).

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnik v tožbi zatrjeval sledeča (za odločitev relevantna) dejstva: a.) da razlogi za njegovo migracijo niso ekonomske narave, ampak je težava predvsem sistem Republike Gvineje, v katerem se ni znašel in si želi ostati v Sloveniji;2 in b.) domnevne nepravilnosti pri obravnavni njegove prošnje iz razloga, ker naj mu ne bi bilo zagotovljeno spremljanje postopka v jeziku, ki ga govori in razume.3

9. Upravno sodišče je dokazno presojo glede teh relevantnih dejstev opravilo na podlagi 52. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 10. Sprejelo je stališče, da je pritožnik šele v tožbi navedel, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zato, ker se ni znašel v sistemu Republike Gvineje in si želi ostati v Sloveniji. Prej tega ni izjavil, ampak je kot razlog za odhod iz izvorne države smiselno omenjal le ekonomske razloge. Razloge, ki jih je navajal ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi druge prošnje za mednarodno zaščito je povzelo v sedmi sprotni opombi.4 Glede na navedeno je Upravno sodišče te navedbe štelo kot nedopustne tožbene novote, saj pritožnik niti ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni navajal že prej.

11. Glede očitkov v zvezi z zagotavljanjem ustreznega prevajanja v postopku mednarodne zaščite je Upravno sodišče presodilo, da niti v postopku sprejema tožnikove druge prošnje za mednarodno zaščito niti ob osebnem razgovoru ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena ZMZ-1. Pri tem je opozorilo zlasti na to, da sta bila ob vložitvi prošnje navzoča tolmač za pular jezik in tolmač za francoski jezik, da mu je bila izjava v pular jeziku prebrana in nanjo ni imel pripomb, temveč jo je podpisal in vsako stran parafiral. Tudi ob osebnem razgovoru sta bila ta dva tolmača navzoča, ob koncu razgovora je bil pritožniku in njegovemu pooblaščencu zapisnik prebran v pular jeziku, nanj pa nista imela pripomb in sta ga podpisala. Celo več, pritožnik se je na koncu postopka zahvalil prevajalki, da je omogočila, da je lahko povedal, kar je želel v svojem jeziku. Nenazadnje pa je Upravno sodišče poudarilo, da pritožnik ni nasprotoval trditvam v odgovoru na tožbo, da je tolmač za pular jezik ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito januarja 2024 pojasnil, da je tožnikov materni jezik fulani, ki pa je v osnovi pular jezik, le njegovo poimenovanje se razlikuje glede na regijo.

12. Tem ugotovitvam oziroma takšni presoji Upravnega sodišča pritožnik v pritožbi argumentirano ne oporeka. Pavšalno navaja le, da bi bilo njegovo zaslišanje glede na njegove težave pri izražanju in sporazumevanju nujno potrebno, da bi si Upravno sodišče lahko samo ustvarilo jasno sliko, preverilo njegovo dejansko sposobnost razumevanja in mu omogočilo podajo zagovora. Tako tudi v pritožbenem postopku sploh ni jasno, kakšna bi bila narava njegove izjave, ki bi jo podal pred sodiščem. Kot že prej navedeno, glavna obravnava ni namenjena pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev. Prosilec je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Pritožnik pa ne pove, katera dejstva ali okoliščine, pomembne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, bi sploh bile predmet dokazovanja z njegovim zaslišanjem. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s tem ne more utemeljiti kršitve postopka upravnega spora oziroma kršitve pravice do kontradiktornosti.

13. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

14. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 V zvezi s prvo prošnjo je bil postopek ustavljen, ker je že pred osebnim razgovorom samovoljno zapustil Slovenijo in odšel v Francijo, ki ga je nato skladno z določili Uredbe Dublin III vrnila v Slovenijo, kjer je januarja 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. 2 Prim. z 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Prim. z 9. do 13. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito je tožnik, vprašan po razlogih, zakaj prosi za azil v Sloveniji, pojasnil, da je prišel v Slovenijo, da bi jo prečkal in odšel k družini v Italijo oziroma v Francijo. Tu je ostal, ker ni imel denarja za nadaljevanje poti. Povedal je tudi, da v izvorni državi ni imel težav. Ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da si želi v Francijo k bratu. Ponovno je povedal, da v Gvineji ni imel problemov, vendar tam ni imel dela, ker ni hodil v šolo. Tu je zaprosil za mednarodno zaščito, ker so mu povedati, da to lahko stori. Na osebnem razgovoru februarja 2024 se razlogov za zapustitev izvorne države ni več spomnil. Brat mu je rekel, naj gre v Francijo, kjer bo delal.