Jedro

Za predmetno zadevo je ključno, da bi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja morala izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 123. člena ZGO-1B. Ker teh pogojev nista izpolnjevala, je bila odločitev upravnega organa, da jima izda gradbeno dovoljenje, napačna, odločitev toženke pa zakonita in utemeljena iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: toženka) je z odločbo, št. 35108-222/2019-7 z dne 26. 9. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), pod 1. točko izreka ugotovilo nezakonitost gradbenega dovoljenja Upravne enote Piran, št. 351-125/2018-13 z dne 25. 9. 2018, pod 2. točko izreka pa odločilo, da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka 3. 9. 2019 prejela pobudo za nadzorstveno ukrepanje zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Piran, št. 351-125/2018-13 z dne 25. 9. 2018 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje z dne 25. 9. 2018, tudi: gradbeno dovoljenje), to je za odpravo in razveljavitev gradbenega dovoljenja na podlagi 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ker je bil z izdajo tega gradbenega dovoljenja očitno kršen materialni predpis. Po tem, ko povzame vsebino pobude in kaj sta o njej dejala tožnika, ki jima je bila pobuda vročena na podlagi 9. člena ZUP, toženka uvodoma pojasni, da odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni samo pravica, temveč tudi dolžnost pristojnega organa, če izve za razlog, ki narekuje odpravo ali razveljavitev odločbe. Institut odprave in razveljavitve dokončne odločbe je izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko natančno določenimi pogoji, pri tem se posega v pravna razmerja, ki so že dokončno ali celo pravnomočno urejena, zato je treba te določbe razlagati ozko. V nadaljevanju toženka citira za zadevo relevantne določbe ZUP in navede, da je bilo gradbeno dovoljenje tožnikoma izdano 25. 9. 2018, vročeno pa 27. 9. 2018. Pojasni, da lahko pristojni organ odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno kršen materialni predpis, za tako kršitev pa gre v primeru, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno, kršitev pa je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Kot še pojasni, razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoča zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako razveljavitev na tej podlagi ni dopustna zaradi nepravilne uporabe procesnih določb, za očitno kršitev pa tudi ne gre, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa je svojo odločitev oprl na eno izmed možnih razlag. Po navedenem ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru storjena očitna kršitev materialnega prava. Iz izreka gradbenega dovoljenja z dne 25. 9. 2018 namreč izhaja, da je kot vrsta gradnje, za katero se izdaja gradbeno dovoljenje, navedena novogradnja (1. točka izreka), in sicer manj zahtevnega objekta (2. točka izreka), to je dvostanovanjske stavbe (3. točka izreka). V obrazložitvi k 1. točki izreka gradbenega dovoljenja pa je citiran 13. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih območja planskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v Občini Piran (Uradni list RS, št. 34/1990, 54/2002 in 3/2004, v nadaljevanju: PUP), po katerem izven območij zgoščene pozidave ali nekmetijske dejavnosti, označenih s S, gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena, kar predstavlja nepravilno uporabo te določbe glede na v izreku ugotovljeno vrsto gradnje (novogradnja stanovanjskega objekta). Poleg tega je bila, kot izhaja iz 1. točke izreka gradbenega dovoljenja, nezakonito dopuščena tudi nadomestna gradnja (pri čemer tudi ta predstavlja novogradnjo), saj je institut nadomestne gradnje po določbah v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavnega 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1B) določal, da se z dnem začetka uporabe tega zakona (to je 15. 1. 2008) za potrebe izdajanja gradbenega dovoljenja šteje, da pojem nadomestna gradnja predstavlja odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta. Če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se obstoječi objekt lahko odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Nadomestne gradnje tako v času izdaje gradbenega dovoljenja ni bilo več, obstajala je le možnost gradnje nadomestnega objekta pod pogojem, da se na predmetni lokaciji skladno z določbami prostorskega akta lahko izvaja nadomestna gradnja, ki mora biti po velikosti in namembnosti enaka odstranjenemu objektu.

3. Toženka v nadaljevanju citira tretji odstavek 47. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), po katerem se lahko, če je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del in bi razveljavitev ali odprava gradbenega dovoljenja nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave in razveljavitve gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja. Po tem, ko s sklicevanjem na 10. točko prvega odstavka 10. člena GZ definira groba gradbena dela, toženka ugotovi, da bi bila teža posega v pravice in pravne koristi lastnika predmetnega objekta z razveljavitvijo gradbenega dovoljenja nesorazmerna v primerjavi z varstvom javnega interesa preprečevanja ali odvračanja nesorazmerne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ali neposredne nevarnosti za dele okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V nadaljevanju toženka obrazloži še odločitev o stroških postopka.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata, zato vlagata tožbo v upravnem sporu, in sicer iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženki ter ji na podlagi 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) naloži, da izda nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko prejme sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče, pri čemer je v novem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške tega postopka.

5. Tožnika v tožbi navajata, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 25. 9. 2018 izdano na podlagi veljavnega prostorskega izvedbenega akta (PUP), ki dopušča nadomestne gradnje. Toženka je pravilno navedla 123. člen ZGO-1B, po katerem je nadomestna gradnja kategorizirana kot novogradnja s predhodno odstranitvijo obstoječega objekta (opustitev nadomestne gradnje iz zakonske pravne terminologije je zasledovala sporno prakso, po kateri se nadomeščeni objekt ni odstranil), vendar je to določbo napačno uporabila. Po 123. členu ZGO-1B se v primeru, ko se po prostorskem aktu lahko izvaja samo nadomestna gradnja, ta lahko izvaja le na način, da se obstoječi objekt odstrani, na mestu odstranjenega objekta pa zgradi nov objekt, ki je po velikosti in obliki enak odstranjenemu. 13. člen PUP pa ne dovoljuje samo nadomestne gradnje, temveč tudi adaptacije in dozidave. Toženka je sprejela restriktivno razlago prostorskega akta, za katero nima ne zakonskih ne pravnih argumentov. Ker PUP dovoljuje tudi dozidave in gradnje dopolnilnih objektov, je treba ta člen razlagati na način, kot je zapisan, to je, da ni dovoljena gradnja novih stanovanjskih objektov, kar pa ni enoznačno s pravno kvalifikacijo novogradnje, ki jo uporablja ZGO-1, pa tudi GZ. Da je razlaga toženke izvzeta iz konteksta 13. člena PUP, jasno izhaja tudi iz preostalega besedila PUP, ki med drugim omogoča gradnjo novih kmetij na slabših kmetijskih zemljiščih, če so arondirana v novo posestvo. Prostorski akt se torej ni ukvarjal s specifičnimi pojmi vrste gradnje, kot jih poznata ZGO-1 in GZ, ampak je predpisal, katere objekte je dovoljeno graditi, pri tem pa izrecno prepovedal gradnjo novih (ne pa nadomestnih) objektov. Tožnika zaključujeta, da lahko v tej zadevi govorimo o različnih interpretacijah pravne norme. Kadar je možnih več razlag namena norme, pa je treba uporabiti tisto za stranko ugodnejšo razlago, ki še zagotavlja uresničitev zakonskih ciljev (7. člen ZUP). Stališče, da ne gre za očitno kršitev materialnega predpisa, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila predpis lahko razume na različne načine, organ pa je svojo odločitev oprl na eno izmed možnih razlag, je enoto tudi v sodni praksi. Kot dokaz tožbi prilagata izpodbijano odločbo.

6. Tožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Toženka je sporni del izpodbijane odločbe izdala na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da lahko pristojni organ odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Odločbo po nadzorstveni pravici praviloma razveljavi organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena ZUP), če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa odločbo razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP). Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, razlog za razveljavitev odločbe pa je en sam, to je očitno prekršen materialni predpis. Zakon ne definira, kdaj gre za očitno kršitev materialnega predpisa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo ustaljeno stališče,1 da je očitna materialnopravna kršitev podana tedaj, kadar jo je mogoče ugotoviti na prvi pogled _(prima facie)_, po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe, kršitev materialnega prava pa mora biti takšna, da bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve. Z drugimi besedami, kršitev je očitna, če jo je glede na z upravno odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Za tako kršitev lahko gre, če: a) organ prve stopnje za ugotovljeno dejansko stanje in časovni trenutek ni uporabil materialnega predpisa, ki bi ga moral uporabiti, ampak napačen materialni predpis, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti; b) je organ prve stopnje za ugotovljeno dejansko stanje in časovni trenutek sicer uporabil pravilen materialni predpis, a ga je napačno razumel in razložil ter mu s tem dal napačno vsebino; ali c) da ob izbiri sicer pravilnega predpisa in njegovi pravilni razlagi organ prve stopnje predpisa ni pravilno uporabil, ker ni bila pravilno opravljena pravna subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod ustrezne pravne norme.2

9. Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Tožnika sta, kot izhaja tudi iz upravnega spisa zadeve, 31. 5. 2018 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo z dozidavo in nadzidavo na zemljiščih s parc. št. 000, 111, 222 in 333, vsa k.o. Sečovlje, in sicer želita porušiti obstoječi objekt ter zgraditi novega kot nadomestno gradnjo. Da gre za takšno gradnjo, torej gradnjo novega objekta namesto objekta, ki se bo odstranil, izhaja iz 1. točke izreka gradbenega dovoljenja, kjer je izrecno navedeno, da gre za novogradnjo, ter nadaljnje vsebine oziroma obrazložitve gradbenega dovoljenja. Da se nameravana gradnja nanaša na gradnjo novega objekta po predhodni odstranitvi obstoječega objekta, tožnika v tožbi izrecno zatrjujeta tudi sama z navedbami, da je v konkretnem primeru povsem jasno, da je bila v gradbenem dovoljenju dovoljena nadomestna gradnja, ki predstavlja skladno z zakonom predhodno odstranitev objekta in novogradnjo, in da bi moralo gradbeno dovoljenje morebiti res vsebovati tudi izrecno navedbo o odstranitvi objekta, vendar je v končni fazi odstranitev objekta predvidena v projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. V tej projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD), št. 7/18, ki jo je maja 2018 izdelalo podjetje A., d. o. o., je v točki 0.8 Lokacijski podatki, poglavje Obstoječe stanje, pojasnjeno, da na parceli 333 k.o. Sečovlje stoji starejša stanovanjska stavba, ki ne ustreza sodobnemu načinu bivanja (pritlični objekt ima eno etažo in je pokrit z enokapnico s slemenom v smeri sever - jug, krito s cementnimi ploščami, največji gabarit objekta znaša 9,3 x 4,3 m), predvidena pa je (poglavje Predvideno stanje) gradnja nove sodobne zidane prostostoječe stanovanjske hiše v primorskem stilu (etažnosti P + 1, pritličje sestavljata dva volumna, ki sta med seboj zamaknjena za 10 stopinj, na njiju pa je v nadstropju položen volumen, dimenzij 18 x 9,5 m, zaključen z dvokapnico naklona 22-, krito z opečnato kritino). V poglavju 7.1. Merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del, Merila in pogoji za oblikovanje pri posegih v prostor je navedeno še, da je predvidena porušitev obstoječega objekta, na njegovem mestu pa gradnja nove sodobne zidane prostostoječe stanovanjske hiše. Glede na navedeno sodišče sledi zaključku toženke, da objekt, kot je projektno obdelan s PGD, predstavlja gradnjo novega objekta.

10. Med strankama prav tako ni sporno, da se obravnavani objekt po prostorskih planih nahaja v ureditvenem območju Z 13/5 Liminjan - Vinjole - Krog - Parecag in se urbanistično ureja s PUP, glede dopustnosti načrtovanega objekta pa se predloženi PGD in na njegovi podlagi izdano gradbeno dovoljenje sklicujeta na 13. člen PUP. Ta določa, da izven območij zgoščene pozidave ali nekmetijske dejavnosti, označenih s "S", gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena, temveč so dovoljene le: adaptacije, dozidave in nadomestne gradnje starih stanovanjskih hiš in gospodarskih objektov; gradnja nadomestnih in dopolnilnih objektov v sklopu kmečkih dvorišč in ob njih, kadar se ne posega na kvalitetna kmetijska zemljišča (1. območje); gradnja dopolnilnih objektov med dvema ali več obstoječih stanovanjski hiš, če objekti med seboj niso oddaljeni več kot 60 m; in gradnja novih kmetij na slabših kmetijskih zemljiščih, če so ta že arondirana v novo posestvo.

11. Tožnika sta zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila 31. 5. 2018, to je po uveljavitvi ZGO-1B, ki je pojem nadomestne gradnje v 7.3 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 črtal. Navedeni zakon tako od 15. 4. 2008 dalje kot obliko gradnje pozna le še gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta. Zaradi prostorskih izvedbenih aktov, ki kljub tej spremembi še vedno uporabljajo pojem nadomestne gradnje, je zakonodajalec v prehodni določbi prvega odstavka 123. člena ZGO-1B določil, kako naj se ta pojem razlaga. Po navedenem določilu se z dnem začetka uporabe tega zakona za potrebe izdajanja gradbenega dovoljenja šteje, da pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta. Če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Gre torej za določbo, ki predpisuje način izvajanja nadomestne gradnje skladno z določbami prostorskega akta, v konkretnem primeru PUP. Po mnenju sodišča je navedena zakonska določba jasna: nadomestne objekte je v primeru, ko je s prostorskim aktom dovoljena le nadomestna gradnja, mogoče graditi le tako, da se obstoječi objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov objekt, ki pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja, in sicer njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Zakonodajalec je pri tem z uporabo izraza _enako_ nedvoumno predpisal strogo oziroma ozko primerjavo dimenzij in oblikovnih značilnosti objektov.3 Navedeno stališče je ustaljeno tudi v upravnopravni sodni praksi.4 O jasnosti besedila 123. člena ZGO-1B, ki upravnim organom nalaga, da v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj nadomestno gradnjo štejejo kot novogradnjo, kar pomeni, da mora taka gradnja izpolnjevati vse s prostorskim aktom določene pogoje, hkrati pa za prostorske akte, v katerih je (še vedno) navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, določa izjemo, in sicer se v takih primerih nadomestna gradnja ne šteje za novogradnjo, ampak gradnjo (novega) objekta, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu, je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče.5

12. Med strankama ni sporno, da je v konkretni zadevi treba uporabiti 13. člen PUP, sporno pa je, ali bi morala toženka uporabiti zgolj prvi del tega člena, za kar si zavzemata tožnika, ali je toženka citirano določbo pravilno uporabila v celoti. V zvezi z razlago izraza nadomestna gradnja sodišče ugotavlja, da je razlaga tega izraza po sprejemu ZGO-1B vezana na uporabo določbe 123. člena tega zakona. S sprejemom ZGO-1B so namreč bile, kot že pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, iz ZGO-1 črtane vse določbe, ki so se nanašale na nadomestno gradnjo, tudi določba 7.3 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki je definirala nadomestno gradnjo. Ker pa so prostorski akti, sprejeti pred ZGO-1B, poznali pojem nadomestne gradnje, je bilo treba nastalo neskladje urediti. Navedeno je razvidno iz obrazložitve vladnega gradiva iz sprejemanja ZGO-1B,6 iz katerega izhaja, da _"se s prvim odstavkom 123. člena ZGO-1B ureja prevezava na prostorske akte, ki bi morebiti še uporabljali pojem nadomestne gradnje in se pri tem vezali na definicijo nadomestne gradnje v prej veljavnem ZGO-1."_ Določba 123. člena ZGO-1B tako predstavlja določbo, ki predpisuje način izvajanja nadomestne gradnje skladno z določbami prostorskega akta, v konkretnem primeru PUP. To pa po presoji sodišča pomeni, da je treba 13. člen PUP razlagati v smislu omenjene določbe ZGO-1B, pri čemer je, ker gre za izjemo od pogojev, ki so sicer predpisani za graditev novih objektov, treba pojem nadomestne gradnje razlagati restriktivno. Med strankama ni sporno, da 13. člen PUP prepoveduje stanovanjske novogradnje, dovoljuje pa nadomestne gradnje. Drži sicer, da so s PUP, kot to navajata tožnika, dovoljene tudi gradnje dopolnilnih in nekaterih drugih, tam navedenih objektov, vendar tožnika ne zatrjujeta, da bi bilo mogoče obravnavani objekt razvrstiti med te druge objekte, temveč izrecno navajata, da gre v njunem primeru za nadomestno gradnjo. Ob tem sodišče dodaja, da so vrste gradenj urejene in opredeljene v zakonu, ki ureja graditev objektov, in jih s podzakonskimi predpisi ni dopustno spreminjati oziroma urejati drugače. Zato tožnika ne moreta uspeti s tožbenimi navedbami, da se prostorski akt ne ukvarja s specifičnimi pojmi vrste gradnje, kot jih določa ZGO-1, ampak je (verjetno zaradi drugačnih podlag ob njegovem sprejemu) predpisal, katere objekte je dovoljeno graditi, pri tem pa izrecno prepovedal gradnjo novih (ne pa nadomestnih objektov). Zakonodajalec je namreč prav za primere, kot je obravnavani, uzakonil stališče, kako se, ne glede na določbe prostorskih aktov, razlaga nadomestna gradnja. Po povedanem gre po presoji sodišča v obravnavani zadevi za situacijo, na katero se izrecno nanaša drugi del 123. člena ZGO-1B _("če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja")_. Razlaga, za katero se zavzemata tožnika, to je, da je novogradnja s 13. členom PUP sicer res prepovedana, vendar je poleg nadomestne gradnje dovoljena tudi gradnja drugih tam naštetih objektov, zaradi česar ni mogoče govoriti, da je dopustna samo nadomestna gradnja, pa bi po presoji sodišča vodila ravno do nasprotnega učinka, to je širitve pojma nadomestne gradnje kot ga opredeljuje 123. člen ZGO-1B. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je za predmetno zadevo ključno, da bi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja morala izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 123. člena ZGO-1B. Ker teh pogojev (ob upoštevanju za zadevo relevantnih določb PUP) nista izpolnjevala, je bila odločitev upravnega organa, da jima izda gradbeno dovoljenje, napačna, odločitev toženke pa zakonita in utemeljena iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. V obravnavani zadevi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno in je sodišče presojalo pravilno uporabo prava. Odločitev je zato na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo brez glavne obravnave. Tožnika pa (posledično) tudi nista predlagala izvedbe nobenega dokaza, razen izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje.

**K II. točki izreka:**

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej odločitve Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VSRS) v zadevah I Up 523/2001, X Ips 26/2006, X Ips 47/2006, X Ips 1317/2007 in X Ips 380/2012 in sodbe tega sodišča v zadevah II U 81/2013, I U 702/2014, I U 928/2015, II U 468/2016, I U 1446/2017, I U 78/2017, I U 1752/2017, I U 727/2018, I U 1228/2019, I U 396/2019 in I U 111/2020. 2 Glej tudi Erik Kerševan in Vilko Androina, Upravno procesno pravo, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 405. 3 Primerjaj sodbo tega sodišča v zadevi I U 574/2016. 4 Prim. sodbe tega sodišča v zadevah IV U 207/2010, I U 421/2011, I U 861/2011, I U 2210/2011, I U 1433/2012, II U 378/2016 in I U 574/2016. 5 Glej sklep VSRS, št. X Ips 29/2017 z dne 18. 10. 2017. 6 Glej predlog za obravnavo ZGO-1B, EVA 2004-2511-0189, točka 7.3 in 7.4.