Jedro

Opominska taksa se plača od skupne vrednosti vseh neplačanih taks, ki jih stranka kot taksna zavezanka ni pravočasno plačala in je k njihovemu plačilu pozvana z opominom in ne od vsake posamezne neplačane takse, ki se terjajo z istim opominom. Taksa za opomin namreč predstavlja le strošek, ki ga ima sodišče s pozivanjem strank, da poravnajo svojo zakonito obveznost do sodišča in nima narave kazenske takse, ki se plačuje od vseh neplačanih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožnikov za odlog plačila sodnih taks, zavrnilo (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka sklepa pa je sodišče prve stopnje vsakemu posameznemu tožniku odmerilo sodno takso za sodbo, pritožbo in opomin.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje pooblaščenec tožečih strank zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožnikom odloži taksno obveznost oziroma tožnike oprosti plačila takse za pritožbo, sodbo sodišča druge stopnje ter opominske stroške. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog tožnikov za odložitev plačila sodnih taks, saj bi moralo upoštevati, da imajo tožniki kot gradbeni delavci I. tarifnega razreda nizke mesečne prejemke, ki komajda zagotavljajo preživetje. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje nastopi obveznost plačila sodne takse z izdajo sodne odločbe, zato po mnenju pritožbe obveznost plačila sodne takse za pritožbo še ni dospela, saj tožniki sodbe višjega sodišča še niso prejeli. Ponovno tožniki ugovarjajo tudi plačilu stroškov opomina za vsakega tožnika posebej. Sodna praksa pritožbenega sodišča se je že postavila na stališče, da se stroški opomina obračunajo samo enkrat. Pri tem pa ni pomembno, ali je sodišče izdalo za vsakega tožnika poseben opomin ali je izstavilo skupen opomin.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka navedenih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo - določbe Zakona o sodnih taksah - uradno prečiščeno besedilo (ZST-UPB1 - Ur.l. RS št. 20/2004). Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje tako glede zavrnitve predloga za odložitev plačila sodnih taks kot tudi same odmere sodne takse.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po 4. členu ZST-UPB1 taksna obveznost za sodbo nastane šele takrat, ko se stranki in njenemu zastopniku vroči prepis odločbe, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo dne 28.6.2002, za pritožbo pa takrat, ko se izroči sodišču, v obravnavanem primeru dne 8.7.2002. Po 14. členu ZST-UPB1 taksna oprostitev, vključno z odlogom plačila sodnih taks, učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev oziroma v obravnavanem primeru za odlog, predlog tožnikov pa se nanaša na odlog taksne obveznosti, ki je že nastala. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo in zavrnilo predlog za odlog plačila takse. Obveznost plačila sodne takse za pritožbo nastane s trenutkom, ko se izroči sodišču, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da taksa za pritožbo še ni dospela, ker tožniki še niso prejeli sodbe sodišča druge stopnje.

Prav tako je sodišče prve stopnje, upoštevajoč sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep VDSS opr.št. Pdp 17/2003 z dne 17.7.2003), pravilno odmerilo opominsko takso za vsak posamezni opomin. Iz razlogov citiranega sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da se opominska taksa plača od skupne vrednosti vseh neplačanih taks, ki jih stranka kot taksna zavezanka ni pravočasno plačala in je k njihovemu plačilu pozvana z opominom in ne od vsake posamezne neplačane takse, ki se terjajo z istim opominom. Taksa za opomin namreč predstavlja le strošek, ki ga ima sodišče s pozivanjem strank, da poravnajo svojo zakonsko obveznost do sodišča in nima narave kazenske sankcije, ki se plača, če stranke tudi po pozivu sodišča ne poravnajo svojih taksnih obveznosti (28. do 30. člen ZST-UPB1), saj drugačno stališče ne bi bilo združljivo z namenom opomina.

Ker so bili v obravnavanem primeru izdani posamezni opomini in ne le 1 opomin za vse 4 tožnike, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je vsakemu tožniku posebej obračunalo takso za opomin v višini 9.500,00 SIT. Ker pa taksa za opomin nima narave kazenske takse, pa tožniki niso dolžni plačati opominske takse za neplačilo takse za sodbo v višini 4.750,00 SIT, kot je to navedeno v opominu z dne 22.9.2003, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri takse tudi upoštevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov po 2. točki 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.