Jedro

V primeru, če sodišče presodi, da terjatev obstaja, ugotovi višino terjatve upnika/tožeče stranke, ki je obstajala na dan začetka prisilne poravnave nad dolžnikom/toženo stranko ter ji naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, kolikor presega procent plačila iz potrjene prisilne poravnave. Moralo pa bi najprej presojati, ali terjatev tožeče stranke obstoji in v kakšni višini (napaka v korakih). Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. O zahtevku tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 235.462,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: 45.197,26 EUR od 29. 10. 2010 do plačila, 88.482,59 od 30. 11. 2010 do plačila, 30.669,07 EUR od 30. 12. 2010 do plačila, 5.510,61 EUR od 29. 1. 2011 do plačila in 65.602,55 EUR od 30. 11. 2010 do plačila“ je z uvodoma citirano sodbo sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 115.376,42 EUR s pp in zakonske zamudne obresti od zneska 120.085,60 EUR od zapadlosti posameznega računa v plačilo do plačila do 20. 11. 2017 (I. točka izreka); tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi za znesek 120.085,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 4.144,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in višjemu sodišču predlagala, da ji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vse navedbe v pritožbi je prerekala in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev prvostopne sodbe. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v višini 115.376 EUR s pripadki zavrnilo, ker je to znesek, ki presega znesek 51% vtoževanega zneska, zahtevek v višini 120.085,66 EUR, ki predstavlja 51% vtoževanega zneska pa zato, ker je prišlo do pobota med terjatvami pravdnih strank pred vložitvijo tožbe (zaradi prenehanja terjatve).

6. Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da je obrazložitev precej nejasna, da so izpuščene posamezne besede, da vsebuje sodba veliko slovničnih in tipkarskih napak, vendar gre za napake, ki jih sodišče lahko vsak čas popravi s popravnim sklepom. Zato za odločitev o pritožbi te trditve niso pomembne. V zvezi s potrjeno prisilno poravnavo med toženo stranko in njenimi upniki pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 217. člena ZFPPIPP(1), ki se uporablja v primeru, če sodišče presodi, da terjatev obstaja. V tem primeru ugotovi višino terjatve upnika/tožeče stranke, ki je obstajala na dan začetka prisilne poravnave nad dolžnikom/toženo stranko ter ji naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno zmotno, ker je še preden je presodilo, ali in v kakšni višini obstaja vtoževana terjatev, najprej zavrnilo zahtevek v višini, za kolikor je zmanjšana obveznost dolžnika v skladu s potrjeno prisilno poravnavo na podlagi pravnomočnega sklepa St 11/2013 z dne 5. 11. 2013, ki je postal pravnomočen 22. 11. 2013. Ker je bila potrjena prisilna poravnava glede plačila v deležu 51%, je izračunalo, da znaša 49% od celotnega vtoževanega zneska 115.376,42 EUR, in ker je bila potrjena prisilna poravnava glede obresti tako, da v času od 8. 1. 2013 do 22. 11. 2017 te ne tečejo, je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za 115.376,42 EUR s pp in za zakonske zamudne obresti od zneska 120.085,60 EUR od zapadlosti posameznega računa v plačilo do plačila 22. 11. 2017. Moralo pa bi najprej presojati, ali terjatev tožeče stranke obstoji in v kakšni višini (napaka v korakih glede na to, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel 15. 6. 2011, postopek prisilne poravnave nad toženo stranko pa v letu 2013). Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju ocenjuje, da glede na okoliščine primera samo ne more ugotoviti dejstev, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da ima na podlagi Gradbene pogodbe z dne 10. 5. 2010 (Pogodba) do tožene stranke še neplačano zapadlo terjatev v višini 235.462,08 EUR, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zahtevku nasprotovala s trditvami, da je vtoževana terjatev s pobotom prenehala. Pobot (kompenzacija) je eden izmed z zakonom določenih načinov prenehanja obveznosti (prvi odstavek 270. člena OZ). Z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (sklep St 1/2011 z dne 15. 6. 2011) so se terjatve tožene stranke do tožeče stranke pobotale, če so na ta dan tudi dejansko obstajale. Glede obstoja terjatev tožene stranke do tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka odgovorna za zamudo pri izvedbi Pogodbe in da je na tej podlagi imela na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko tožena stranka do nje terjatev za pogodbeno kazen zaradi zamude pri izvedbi del na podlagi 10. člena Pogodbe v višini 46.794,33 EUR, za pogodbeno kazen glede razdrtja Pogodbe na podlagi 19. člena Pogodbe 34.787,71 EUR ter za odškodnino zaradi izbire novega izvajalca za izvedbo nedokončanih del na podlagi 20. člena Pogodbe v višini 11.805,86 EUR, skupaj torej 93.387,90 EUR in da je bila v tej višini terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pobotana. Nesporno je, da je prišlo do zamude z izvedbo del, sporno je bilo le vprašanje, kdo je za zamudo odgovoren. Tožeča stranka je trdila, da je za zamudo odgovorna tožena stranka, ker ji ni dostavila ob pričetku del vse potrebne dokumentacije, tožena stranka pa je tem očitkom obrazloženo nasprotovala v pripravljalnem spisu z dne 1. 4. 2014. V zvezi z ugotavljanjem razbremenitve odgovornosti tožeče stranke za zamudo je sodišče prve stopnje pravilno njej naložilo dokazno breme. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. V 14. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka zgolj z zaslišanjem predlaganih prič in enostranskih listin, ni zmogla dokaznega bremena. Da ni predlagala zaslišanja nadzornega organa A. A., niti vpogleda v gradbeno knjigo, tožeča stranka v pritožbi ne zanika, prav tako ne trdi, da izvedba teh dokazov ne bi bila odločilna. Ravno na tem stališču pa je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov (8. člen ZPP). V delu, ki se nanaša na ugotovitev zamude, bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva le še ustrezno subsumirati pod določbe 10., 19. in 20 člena Pogodbe. Ob tem naj upošteva, da pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti in če hkrati nemudoma ne izjavi, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V tej zvezi se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali ima tožena stranka pravico uveljavljati tako pogodbeno kazen za zamudo kot pogodbeno kazen za razvezo pogodbe zaradi zamude.

9. Glede preostalih terjatev, ki naj bi se pobotale s terjatvijo tožeče stranke je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve navedlo, da je dne 26. 1. 2011 podala tožena tožeči stranki pobotno izjavo za 61.912,35 EUR (B8) in da dejstvo, da je prišlo do pobota izhaja iz odgovora tožene stranke tožeči stranki z dne 7. 6. 2011 na njen opomin, ter da tožeča stranka razen pogodbeni kazni, drugim postavkam pobota ni ugovarjala (15. točka obrazložitve). Tožeča stranka utemeljeno temu nasprotuje s trditvami, da je že v tožbi zanikala vse obveznosti do tožene stranke in trdila, da so sploh neobstoječe, kar drži, tega pa sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Namreč tožeča stranka je s tem prevalila na toženo stranko trditveno in dokazno breme o temelju in višini terjatev, ki jih je tožena stranka pobotala s terjatvijo tožeče stranke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje trditvene podlage glede vseh terjatev tožene stranke do tožeče stranke sploh ni presojalo, niti ni izvedlo dokazov zaradi ugotovitve, ali dejansko obstojijo.

10. Na podlagi obrazloženega je bilo treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva že ugotovljeno dejstvo, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo situacij (od A3 do A8), ki jih je tožena stranka potrdila in da sama terjatev (v višini 235.462,08 EUR) po teh situacijah med pravdnima strankama ni bila sporna. Nadalje naj upošteva tudi ugotovljeno dejstvo, da iz dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka (A2) izhaja, da je tožena stranka dne 7. 6. 2011 tožeči stranki v odgovoru na opomin poslala specifikacijo terjatev v višini 235.462,08 EUR, ki jih je pobotala s terjatvami tožeče stranke do nje v isti višini. V konkretnem primeru je tožeča stranka že v tožbi trdila, da je tožena stranka uveljavljala v pobot povsem neutemeljeno in neobstoječo terjatev. S tem je trditveno in dokazno breme prevalila na toženo stranko. Tožena stranka je v pripravljalnem spisu z dne 1. 4. 2014 podala dopolnjene trditve in dokazne predloge glede pobotanih terjatev. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno presojati, ali je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je imela na dan začetka stečajnega postopka do tožeče stranke utemeljene terjatve v celotni sporni višini in ki bi se lahko pobotale s terjatvami tožeče stranke do nje v isti višini. Če bo ugotovilo, da so utemeljene vse terjatve tožene stranke, pomeni, da so na dan začetka stečajnega postopka terjatve tožeče stranke zaradi pobotanja prenehale. V takem primeru bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa bo ugotovilo, da določene zatrjevane terjatve tožene stranke do tožeče stranke niso utemeljene, in da terjatev tožeče stranke v celoti ali v določeni višini zato na dan začetka stečajnega postopka še ni prenehala, pa bo moralo ugotoviti (izračunati višino) terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko in nato o tej terjatvi odločiti skladno z določbo 217. člena ZFPPIPP.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da ta terjatev obstaja, s sodbo : 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2. insolventnemu dolžniku naloži v plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.