Jedro

Pri presoji višine posameznih mesečnih zneskov nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se ne upošteva znesek socialne pomoči, ki ga je tožnik v tem času prejel, saj bo morebitne neupravičene prejemke center za socialno delo uveljavljal od prejemnika, torej tožnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o regresu za letni dopust in o pogodbeni kazni se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo plače za obdobje od januarja 2004 do decembra 2006 v vtoževani višini, za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 v vtoževani višini in za izplačilo pogodbene kazni v višini 3.020,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega prisojenega neto zneska do plačila, v drugem odstavku 1. točke izreka pa je višji tožbeni zahtevek iz naslova pogodbene kazni v znesku 317,54 EUR in iz naslova obresti za čas od 18. 7. 2006 do 26. 3. 2007 zavrnilo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da plača za tožnika prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 1. 2004 do 26. 5. 2004, od 24. 7. 2004 do 16. 8. 2004 in od 1. 10. 2004 do 30. 4. 2007, v 15 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku sklepa, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odpravnine v višini 225 EUR ter julijsko plačo 2004 v višini 300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, postopek ustavilo. V drugem in tretjem odstavku izreka izpodbijanega dela sklepa je naložilo toženi stranki, da plača tožniku njegove pravdne stroške v višini 1.123,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in da na račun prvostopenjskega sodišča plača stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 367,20 EUR.

Zoper zgoraj navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi se moral izrek sodbe glasiti tako, da bi mu morale teči zakonske zamudne obresti za plačo posamičnega vtoževanega meseca od tolarske glavnice za obdobje od zapadlosti te plače pa do 31. 12. 2006, od zneska plače, navedene v eurih pa od 1. 1. 2007 do plačila. Na enak način bi moralo sodišče prve stopnje priznati obresti tudi za vse ostale mesečne prejemke. Takšna je bila dosedanja sodna praksa, v nasprotnem primeru pa bi tožnik prejel manj obresti, kot mu po zakonu pripadajo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, smiselno pa tudi glede odločitve o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da je potrebno upoštevati socialno pomoč, ki jo je tožnik prejemal v času nezaposlenosti. Sodišče prve stopnje ni podrobno obrazložilo svojega stališča, zakaj socialne pomoči ni potrebno upoštevati pri zmanjšanju plače, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev o višini prisojene pogodbene kazni temelji na Kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo, čeprav je tožnik upravičen le do pogodbene kazni v višini treh povprečnih plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti. Tožnik ni bil upravičen do oprostitve plačila sodnih taks, saj je imel dohodke iz dela, tožena stranka ga je sprejela nazaj na delo po sprejemu pravnomočne sodbe, sedaj pa mora tožena stranka plačati tudi stroške sodne prakse. Tožena stranka nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov za tožnikove pripravljalne vloge, saj je tožnik sprva postavil nedoločen in domnevno namerno napačen zahtevek, zato do pravdnih stroškov v zvezi s tem ni upravičen.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela sodbe in sklepa o stroških postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 288/2004 z dne 13. 5. 2005, ki je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna 7. 12. 2006 (na podlagi sodbe VDSS opr. št. Pdp 1122/2005 z dne 7. 12. 2006) ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 31. 12. 2003 prenehalo nezakonito. Po citirani pravnomočni sodbi je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, tožena stranka ga je bila dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal. Ker je v postopku ugotovilo, da je tožnik višino plač za vtoževano obdobje v celoti prilagodil izračunu tožene stranke (B2) in ker tožnik za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni vtoževal plače (plača za junij, julij in september 2004), oziroma je vtoževal le razliko med plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu in minimalno plačo, kot je prikazana v izračunu tožene stranke (za maj in avgust 2004), mu je v celoti prisodilo vtoževano plačo za sporno obdobje. Ker je sodišče prve stopnje pri pregledu posameznih mesečnih zneskov ugotovilo, da je tožnik napačno pretvoril posamezne zneske, vtoževane v SIT, v veljavno valuto EUR, je te zneske samo preračunalo v veljavno valuto (torej v EUR), pri čemer se je postavilo tudi na stališče, da socialne pomoči, ki jo je tožnik dobival v času nezaposlenosti, ni potrebno upoštevati pri zmanjšanju plače. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 v vtoževani višini in pogodbeno kazen v višini 3.020,80 EUR, kot je tožniku pripadala na podlagi 45. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 9/98 in nadalj.). Višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi teh dokazov, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, je ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi navedenega zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek praktično v celoti utemeljen. V zvezi z delnim umikom tožbe je sodišče prve stopnje postopek v tem delu na podlagi 188. člena ZPP ustavilo, o stroških postopka pa odločilo skladno s 154. členom ZPP, pri čemer je pri odmeri teh stroškov upoštevalo tudi določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) oziroma Zakona o sodnih taksah (ZST, UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004, 115/2006, 140/2006). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa ter utemeljenost pritožbenih navedb tožnika in tožene stranke preizkusilo po stanju spisa na dan izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju na te ugotovitve le sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika in tožene stranke pa navaja: Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti, ker mu jih sodišče prve stopnje od prisojenih glavničnih terjatev ni prisodilo od tolarskih glavničnih zneskov za obdobje od zapadlosti teh terjatev do 31. 12. 2006, za obdobje od 1. 1. 2007 dalje do plačila pa od eurskih glavničnih zneskov. Zakon o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006, ki je pričel veljati 24. 11. 2006), je podrobneje urejal postopke v zvezi z uvedbo eura kot valute Republike Slovenije. 4. odstavek 13. člena ZUE je izrecno določal, da morajo sodišča in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili preračunati po uradni dolžnosti zneske , ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Glede na to je moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika (ki se nanaša tako na glavnične terjatve, kot tudi na zakonske zamudne obresti od teh terjatev), ob upoštevanju 13. člena ZUE, odločiti v eurskih zneskih, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da bo zaradi takšne odločitve sodišča prve stopnje tožnik prikrajšan pri obračunu zakonskih zamudnih obresti. Program, ki ga uporabljajo sodišča pri izračunu obresti, namreč upošteva dejstvo spremembe valute v Republiki Sloveniji, do katere je prišlo s 1. 1. 2007, tako da tožnik pri obračunu zakonskih zamudnih obresti od posamičnih zneskov, ki so prisojeni v eurski višini in ki so zapadli v plačilo pred 1. 1. 2007, ne bo prikrajšan.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini posameznih mesečnih zneskov plače upoštevati socialno pomoč, ki jo je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pridobil. Tožnik je bil do te socialne pomoči upravičen na podlagi določb Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in nadalj.), kar izhaja med drugim tudi iz dokaznega predloga tožene stranke po pribavi teh podatkov od Centra za socialno delo ... Prejemki socialne pomoči po ZSV se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči po ZSV pa lahko center za socialno delo uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči (39.a člen ZSV, 41. člen ZSV).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi tožniku pripadala pogodbena kazen ob upoštevanju določbe 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in ne podlagi določbe 45. člena panožne kolektivne pogodbe. Ob zaključku, da je za toženo stranko poleg SKPgd kot panožna kolektivna pogodba veljala tudi Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, kar je jasno razvidno iz izpovedbe priče J.V., ki je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2007, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je panožna kolektivna pogodba v zvezi z pogodbeno kaznijo za nezakonito prenehanje delovnega razmerja ugodnejša od SKPgd. 45. člen panožne kolektivne pogodbe namreč določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati šest povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, razen v primeru, ko je prenehanje delovnega razmerja posledica kršitve delovnih obveznosti. Ker je iz pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 288/2004 z dne 13. 5. 2005 (A12) razvidno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki zato, ker je prišlo do transformacije tega delovnega razmerja na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, pravilno upoštevalo 45. člen panožne kolektivne pogodbe. Po 6. členu SKPgd so določila in zneski iz te pogodbe in tarifne priloge obvezni enotni minimalni standardi v kolektivnih pogodbah dejavnosti oziroma kolektivnih pogodbah pri delodajalcu, če te kolektivne pogodbe teh standardov ne urejajo. V primeru, če panožna kolektivna pogodba ureja pravice delavcev na ugodnejši način (kot je urejena pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v konkretnem primeru v panožni kolektivni pogodbi), pa veljajo določbe te panožne kolektivne pogodbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in o sodnih taksah. Sodišče prve stopnje je plačilo sodne takse naložilo toženi stranki, pri čemer je dolžna tožena stranka to sodno takso plačati na račun sodišča, ker je bil tožnik v postopku oproščen plačila sodne takse. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o tem, da je bil tožnik neupravičeno oproščen plačila sodne takse pa z oziroma na dejstvo, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni uspela, zaradi česar bi bila dolžna povrniti tožniku stroške sodne takse v primeru, če tožnik plačila sodne takse ne bi bil oproščen, ni odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tudi posamezna pravna pravila pooblaščenca tožnika in jih priznalo ter odmerilo v skladu z določbami OT.

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da pri odločitvi o utemeljenosti pritožb ni moglo upoštevati listin, izdanih po datumu izdaje izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa, saj pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje po stanju spisa na dan izdaje sodne odločbe, upoštevajoč dokaze, ki so do dneva odločitve sodišča prve stopnje že obstajali.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim. Ker pritožbi tožnika in tožene stranke nista bili utemeljeni, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova regresa za letni dopust in pogodbene kazni ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.