Jedro

Obstoječi objekt je konstrukcijska celota in noben njegov del ne izpolnjuje pogoja za nezahtevni ali enostavni objekt, saj so vsi deli, osnovna stavba in prizidki z nadstreškom, med seboj povezani preko skupne konstrukcije strehe in ostalih nosilnih delov konstrukcije (npr. razvidno je, da ima vzdolžni severni prizidek predvsem funkcijo vhoda, manjši severni prizidek pa ima dve okenski odprtini in je dostop vanj predviden z notranje strani), zato ne more predstavljati nezahtevnega ali enostavnega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši: stopnišča z zimskim vrtom in vkopane garaže z drvarnico na zemljišču s parc. št. 29/2 k.o. ... Odločitev temelji na 54. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v povezavi z njegovim 66. členom, po katerih se lahko izda gradbeno dovoljenje za vse posege na obstoječem objektu, kar velja tudi za dozidave, samo pod pogojem, da je obstoječi objekt v celoti zgrajen legalno, ne glede na to, ali se dograditve in podobni posegi izvajajo na delih objekta, in ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je bil objekt, katerega želi dozidati, v celoti zgrajen pred 31. 12. 1966. Ker tožnik v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ali je bil celoten objekt zgrajen pred letom 1967, ni predložil ustreznih dokazov, je toženka opravila ogled, na katerem je ugotovila, da je celoten objekt konstrukcijska celota in nima enostavnih ali nezahtevnih objektov, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je posnela na ogledu. V kolikor celoten objekt v celoti ni zgrajen z gradbenim dovoljenjem ali pred 31. 12. 1966, pa tudi prizidek k domnevno delno nelegalno zgrajenemu objektu ne more biti dovoljen.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Med drugim pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da tožnik ni predložil dokazov, da naj bi bil celoten objekt zgrajen pred letom 1967. Sicer se strinja, da je objekt na navedeni parceli nesporno stal že pred letom 1967, a je bil drugačne oblike, in sicer podolgovatega tlorisa, ki se ni spremenil vsaj do leta 1971 (navedeno izhaja iz skice izmere z dne 2. 10. 1971, iz katere je razvidno, da ima objekt še vedno podolgovat tloris, dodan pa mu je manjši leseni objekt na severni strani). Enako stanje objekta izhaja iz kopije zemljiškokatastrskega načrta z dne 4. 10. 1978, ki je bil priložen lokacijski dokumentaciji v zvezi z vlogo tožnikovega pravnega prednika za izdajo lokacijskega dovoljenja za nadomestitev lesene drvarnice z zidano, pri čemer gradbenega dovoljenja za navedeno gradnjo ni pridobil, kljub temu, da bi jo moral. V katastrskem načrtu z dne 6. 3. 2000 pa je objekt evidentiran v obliki črke "L", kot enoten, zidan objekt, pri katerem se na SV strani vidne zidane stopnice. Na podlagi navedenega se je tudi po prepričanju organa druge stopnje objekt po letu 1967 še spreminjal, ne glede na to, da je bila lesena drvarnica zgrajena prej. "Več kot očitno" je, da je danes ni več in da na njenem mestu stoji zidan prizidek obstoječemu objektu, ki je glede na potek strehe z njim tudi povezan. Ta je bil zgrajen šele po letu 1979. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je ugovarjal ugotovitvi na ogledu, da je obstoječi objekt s prizidkom konstrukcijska celota in v ugovoru navedel, da ne gre za enoten objekt ter da bi bilo potrebno prizidek šteti kot enostaven objekt, prislonjen k osnovnemu objektu. Glede očitka, da ni predložil dokazov, s katerimi bi ovrgel domnevo toženke o neobstoju celotnega objekta pred 31. 12. 1996 poudarja, da je bila upravnemu organu predložena listina (sklica izmere GURS iz leta 1971), poleg tega se je tudi ustno izjavljal in predlagal zaslišanje prič ter pridobitev izjav ali listin lokalnih organov in skupnosti, kar ni bilo zapisano. Kljub temu je bilo o zadevi odločeno brez upoštevanja vseh njegovih navedb, odgovorjeno pa tudi ni bilo, ali sporni prizidek spada v kategorijo objektov iz 120. člena ZGO-1B. Meni, da bi se starost prizidka morala ugotavljati na načine, kot jih je predlagal, kar je upravna delavka očitno namerno spregledala. Lokacijsko dovoljenje, na katerega se sklicuje toženka, je brezpredmetno, saj ni možno ugotoviti, zakaj je bivši lastnik zanj zaprosil. Tožnik ves čas poudarja, da je na istem mestu stal objekt enakih tlorisnih dimenzij in enakega prečnega prereza kot objekt, ki stoji še danes. Razlika je le v materialu, kar je izkazal z listino GURS iz leta 1971. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke na ogledu, da ves objekt predstavlja konstrukcijsko celoto, saj sta objekta povezana le s skupno streho. Zaključuje, da v konkretnem primeru toženka ni pravilno uporabila prvega odstavka 120. člena ZGO-1B, pri čemer je za tožnika nesporno, da je sporni prizidek enostavni objekt, saj gre za površino, manjšo od 20 m2, za katero tudi po sedanjih predpisih ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in ugodi zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je treba v primeru, če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti, dozidavo in nadzidavo, navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. 7. Iz navedene določbe izhaja, da je naštete posege mogoče dovoliti in zanje izdati gradbeno dovoljenje le, če so načrtovani na legalno zgrajenem objektu. To pa nadalje pomeni, da je objekt, na katerem naj bi se izvajala načrtovana gradnja, moral biti zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja ali pred letom 1967 v taki obliki in dimenzijah, kot v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, in da se torej od leta 1967 na njem ni spreminjalo ničesar, za kar bi bilo treba pridobiti upravno dovoljenje.

8. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni izkazal, da gradnjo prizidka načrtuje na stanovanjski hiši, na kateri se od leta 1967 ni spreminjalo ničesar, za kar bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik kljub temu, da je bil že od začetka postopka seznanjen z dejstvom, da bo moral obstoj objekta pred 31. decembrom 1966 v obliki in dimenzijah, kot jih ima še danes, dokazati z ustreznimi dokazili, ustreznih dokazov v zvezi z navedeno trditvijo ni predložil. Tožbene trditve, da je predlog za izvedbo dokazov podal ustno, so neizkazane, poleg tega ni dovolj, da stranka pavšalno predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem prič in pridobitvijo raznih izjav in listin, ampak mora konkretno navesti, katero pričo naj se zasliši oz. katero izjavo ali listino naj se vpogleda ter katero dejstvo se bo z izvedbo predlaganega dokaza dokazovalo. Zato je toženka opravila ogled, na katerem je ugotovila, da je bil objekt po letu 1967 dozidan in da dozidave ni mogoče šteti kot enostaven ali nezahteven objekt, ker dozidava skupaj z glavnim objektom predstavlja konstrukcijsko celoto. Čeprav je bila lesena drvarnica zgrajena pred letom 1967, je očitno, da je danes ni več in da na njenem mestu stoji zidan prizidek obstoječega objekta (zgrajen po letu 1979), ki je z njim konstrukcijsko povezan. Zato ni bistveno, ali je imela prejšnja drvarnica enake dimenzije, kot današnji prizidan del. 10. Na tožnikov ugovor, da dozidava skupaj z osnovnim objektom tvori stavbo kot celoto in da gre pri dozidavi za enostaven objekt, ki je pridobil gradbeno dovoljenje na podlagi 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, ZGO-1B), je po presoji sodišča ustrezno odgovorila toženka, ko je na podlagi ugotovitev na ogledu ugotovila, sodišče odgovarja, da je že toženka na ogledu ugotovila, da je obstoječi objekt konstrukcijska celota in noben njegov del ne izpolnjuje pogoja za nezahtevni ali enostavni objekt, saj so vsi deli, osnovna stavba in prizidki z nadstreškom, med seboj povezani preko skupne konstrukcije strehe in ostalih nosilnih delov konstrukcije (npr. razvidno je, da ima vzdolžni severni prizidek predvsem funkcijo vhoda, manjši severni prizidek pa ima dve okenski odprtini in je dostop vanj predviden z notranje strani), zato ne more predstavljati nezahtevnega ali enostavnega objekta. Tem ugotovitvam tožnik argumentirano ne oporeka, ampak je zgolj pavšalno navaja, da ugotovitev toženke, da gre za konstrukcijsko celoto, ni pravilna.

11. Tudi sicer pa je tako pri uporabi 120. člena ZGO-1B, kot veljavne Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, pri opredelitvi, kaj se šteje za enostaven objekt, treba upoštevati 1.10. točko 2. člena ZGO-1, po kateri je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Da bi šlo pri predmetnih dozidavah za objekte z navedenimi lastnostmi, tožnik niti ne zatrjuje, niti ne izhaja iz navedenega opisa objekta in fotografij, ki se nahajajo v upravnih spisih.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankami niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.