Jedro

V primeru kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ-77 in zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ gre za isti izvršitveni obliki dejanj (izrabo položaja ali prestopanje meje pravic, od leta 1999 dalje pa tudi za opustitev dolžnosti). Četudi je v 2. odstavku 244. člena KZ v okviru namena storilca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, protipravnost izpuščena, to ne pomeni, da ravnanje obsojenca ni kaznivo dejanje, saj že iz opisa zakonskih znakov izhaja protipravnost ravnanja in posledice, protipravnost pa je sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu določena kot poseben zakonski znak. Tudi razlika v opredelitvi storilca kaznivih dejanj po obeh določbah (odgovorna oseba organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe oziroma oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost) je zgolj navidezna, ne pa vsebinska.

Izrek

Zahteve obsojenega V.F., njegove zagovornice ter zagovornikov obsojenega P.Z. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni P.Z. je dolžan plačati povprečnino 220.000,00 SIT, obsojeni V.F. pa povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je P.Z., V.F. in D.B. (obsojenci) spoznalo za krive: P.Z. dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ (točki A/1 in A/2), V.F. dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točki B/1 in B/2), D.B. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka C). Vsem obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je P.Z. za kaznivo dejanje pod točko A/1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za dejanje pod točko A/2 eno leto zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora; V.F. je za dejanje pod točko B/1 določilo kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko B/2 omiljeno kazen deset mesecev zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora; D.B. pa je za dejanje pod točko C določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora. Vsem obsojencem je določilo petletno preizkusno dobo. Odločilo je tudi, da so dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, od tega P.Z. in V.F. vsak po 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbam zagovornikov obsojencev in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovano podjetje M.I.L. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni V.F. "zaradi kršitve zakona" s predlogom, da Vrhovno sodišče presodi utemeljenost njegovih navedb in izda oprostilno sodbo; zagovornica obsojenega V.F. "zaradi kršitve kazenskega zakona" s predlogom, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in vsi trije obsojenci oprostijo krivde in kazni; zagovorniki obsojenega P.Z. pa vlagajo zahtevo iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagajo, naj Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču ali višjemu sodišču v novo sojenje.

Na vse tri zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njihovo zavrnitev. Ugotavlja, da ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ, ki jo smiselno uveljavljajo zagovorniki obsojenega P.Z. ter zagovornica obsojenega V.F. Pravno stališče, da dejanji obsojenega P.Z. nista imeli znakov kaznivega dejanja iz 2. odstavka 133. člena KZ RS/77, so zagovorniki neuspešno uveljavljali že v pritožbenem postopku, v katerem je sodišče druge stopnje v ravnanju tega obsojenca pravilno ugotovilo vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ RS in ga obsodilo po milejšem zakonu na podlagi 2. odstavka 244. člena KZ. Zato s pravnomočno sodbo ni bil kršen kazenski zakon. Obsojeni V.F. in njegova zagovornica v zahtevah uveljavljata tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo preizkusilo le glede tistih kršitev zakona, ki jih je bilo mogoče zanesljivo prepoznati iz vsebine vloženih zahtev.

Ugotovilo je, da sta v zahtevah dovolj določno in obrazloženo uveljavljani: 1.) v zahtevah zagovornika obsojenega Z. ter zagovornice obsojenega F. kršitev določb materialnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanja, za katera sta bila oba obsojena, nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ oziroma 2. odstavku 133. člena KZ RS/77 in 2.), v zahtevi zagovornice obsojenega F. pa še kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnita, na podlagi katerih dejstev sklepata na obstoj obsojenčevega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Že višje sodišče se je v svoji odločbi (sodba, stran 8 in 9) opredelilo do ugovorov zagovornikov obsojenih Z. in F. v zvezi s pravno kontinuiteto kazenskopravnih določb 2. odstavka 133. člena KZ RS/77, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja ter 2. odstavka 244. člena KZ, po kateri sta bila imenovana obsojenca (po mnenju zagovornikov neutemeljeno) obsojena. Višje sodišče je ugovore obrambe zavrnilo kot neutemeljene, ker je ocenilo, da je bil kazenski zakon na prvi stopnji pravilno uporabljen. Ob tem velja spomniti, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več svojih odločbah (na primer v zadevah I Ips 74/97, I Ips 84/96, I Ips 17/2003 in še nekaterih drugih) glede na sistemsko spreminjanje zakonodaje s področja gospodarstva pojasnilo pomen posameznih zakonskih znakov navedenih kaznivih dejanj, ugotovilo identičnost obeh kazenskopravnih norm in poudarilo, da je bil namen zakonodajalca ob spremembi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic prilagoditev temeljnih elementov tega kaznivega dejanja novi pravni ureditvi na področju gospodarstva, ne pa njegova dekriminacija.

Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti je treba pojasniti, da gre v primeru obeh kaznivih dejanj za isti izvršitveni obliki dejanj (izrabo položaja ali prestopanje meje pravic, od leta 1999 dalje pa tudi za opustitev dolžnosti). Četudi je v 2. odstavku 244. člena KZ v okviru namena storilca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, protipravnost izpuščena, to ne pomeni, kot zmotno meni zagovornica obsojenega F., da ravnanje tega obsojenca ni kaznivo dejanje, saj že iz opisa zakonskih znakov izhaja protipravnost ravnanja in posledice, protipravnost pa je sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu določena kot poseben zakonski znak. Razlika v opredelitvi storilca kaznivih dejanj po obeh določbah (odgovorna oseba organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe oziroma oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost) je zgolj navidezna, ne pa vsebinska, kot je bilo poudarjeno v citiranih sodnih odločbah. Izraz družbenopravna oseba v KZ RS/77 je v povezavi z novejšimi predpisi treba razlagati tako, da se nanaša na vse možne organizacijske oblike razpolaganja z družbenim premoženjem. Organizacije združenega dela in druge družbenopravne osebe v starem sistemu ustrezajo podjetjem oziroma družbam v novem sistemu, če nova podjetja še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom.

Obsojena P.Z. in V.F. sta tako z dejanji, storjenimi v letu 1992, torej še pred uveljavitvijo Kazenskega zakonika, uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ RS/77, ki pa je bilo v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena KZ pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ, glede na to, da je ta zakon zaradi predpisane nižje kazni za oba storilca milejši. Neosnovana je trditev zagovornice obsojenega F., da sodišči v sodbah ne navajata razlogov za ugotovitev namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je eden od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Iz obširne obrazložitve prvostopenjske sodbe (33 strani) je razvidno, da je sodišče (na straneh od 16 do 18 in 22) obrazloženo ugotovilo, da je obsojeni Z. v imenu podjetja M.I. s podjetjema F. d.d. ter V. d.o.o. sklenil obe pogodbi z namenom, da bi omenjenima podjetjema pridobil protipravno premoženjsko korist, saj sta bili obe pogodbi sklenjeni v osebnem interesu Z. ter v škodo njegovega podjetja M.I. oziroma v nasprotju z njegovimi interesi. Vsebina naklepa obsojenega V.F. pa je v prvostopenjski sodbi obrazložena na 25. strani. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno zatrjuje zagovornica, ni podana.

Ostala izvajanja v zahtevah za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče ocenjuje kot nestrinjanje vložnikov zahtev z ugotovljenim dejanskim stanjem. V ta okvir sodijo navedbe zagovornice F., da so nepravilni dokazni zaključki obeh nižjih sodišč, da ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je šele po končani seji delavskega sveta dne 14.2.1992 prišlo do nakazila 5.000.000,00 SIT v dobro računa F., in da ni podan motiviran naklep obsojenih Z. ter F. Dejansko stanje izpodbijajo tudi zagovorniki obsojenega Z. s tem, ko se sklicujejo na nasprotje med razlogi drugostopenjske sodbe ter sodbo višjega sodišča v zadevi ..., ki ugotavlja, da ne vidi podlage za sklep, da je bila pogodba med F. in M.I. sklenjena v osebnem interesu njenega direktorja (te ugovore obrambe je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje v svoji sodbi na strani 7). Nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pa izraža tudi obsojeni F., ko pojasnjuje svoje videnje ozadja zadeve in prepričuje, da je obsodba krivična. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev, zato jih je zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine, ki jo morata plačati obsojena P.Z. in V.F., je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njunih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).