Jedro

Upnik lahko od dolžnika v obligacijskem razmerju zahteva le izvršitev tistega izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet dolžnikove obveznosti iz njunega obligacijskega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo tolarske protivrednosti

23.008,00 EUR s pripadki ter tožnici naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka v višini 316.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožujeta tožnica in stranski intervenient na njeni strani. Navajata, da je toženec v odgovoru na tožbo najprej pripoznal temelj tožbenega zahtevka in navedel, da se zaveda svoje zaveze, kasneje pa je začel to svojo izjavo preklicevati. Sodišče je spregledalo, da je toženec del denarja za predmetno stanovanje, in sicer 15.000,00 DEM, tožnici že izročil in s tem sam izbral obliko izpolnitve sporazuma. S tem konkludentnim ravnanjem je pristal na spremembo svoje zaveze iz sporazuma iz izročitve stanovanja v naravi v izročitev denarja za nakup takšnega stanovaja. S tem pa se strinjata tako tožnica kot stranski intervenient na njeni strani. V kolikor bi tožnica od toženca uveljavljala, da sedaj kupi še garsonjero, bi zahtevala več, kot je bilo dogovorjeno s sporazumom, in bi bila za znesek

15.000,00 DEM obogatena. Glede na siceršnja ravnanja toženca in dejstvo, da je potrebno kupiti stanovanje v sosednji državi, tožnica od sodbe, s katero bi bilo tožencu naloženo, da mora za stranskega intervenienta kupiti garsonjero, ne bi imela nič, saj je očitno, da toženec sam takšne sodbe ne bi hotel izvršiti. V izvršilnem postopku pa tudi ne bi uspela doseči izvršitve takšne sodbe oziroma bi kvečjemu lahko zahtevala, da se tožencu odtegnejo sredstva in bi z njimi potem kupila garsonjero za stranskega intervenienta na njeni strani. Takšen zahtevek pa ima že sedaj. Z stranskim intervenientom tožencu že ves čas ponujata možnost, da takšno stanovanje oziroma garsonjero v povprečni kvaliteti in povprečni soseski v Zagrebu kupi sam in lastništvo na njej prenese na stranskega intervenienta. Toženec temu vseskozi nasprotuje in nima nobenega namena, da bi svojo zavezo iz sporazuma izvršil. Da bi se sporazum realiziral, je zato treba tožencu naložiti, da plača še potrebno razliko v kupnini. Z ozirom na to bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnikov postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi se opredelil do tega, kolikšna je vrednost povprečne garsonjere v povprečni soseski v Zagrebu. Glede na to predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP vročena v odgovor tožencu, ki predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Obligacijska obveznost je obveznost subjekta (stranke) obligacijskega razmerja opraviti (izvršiti) izpolnitveno ravnanje, ki je predmet tega razmerja. Dolžnik svojo obveznost zato (pravilno) izpolni, če opravi tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet te obveznosti oziroma obligacijskega razmerja, z nastankom katerega je ta obveznost nastala (prvi odstavek 307. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001). Pravilna izpolnitev je nujna predpostavka za prenehanje obveznosti - obveznost preneha samo, če dolžnik opravi tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti. Po drugi strani pa je dolžnik v obligacijskem razmerju zavezan opraviti le tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet te obveznosti oziroma obligacijskega razmerja.

Zato bi lahko v obravnavani zadevi tožnica od toženca zahtevala le izvršitev tistega izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet toženčeve obveznosti oziroma njunega pogodbenega razmerja. Od toženca ne more zahtevati, da bi opravil kakšno drugo izpolnitveno ravnanje, kot nakup manjšega stanovanja, katerega lastnik bi postal njun sin (V. točka medsebojnega sporazuma med pravdnima strankama z dne 30. marca 1993 - priloga A11). Prav tako pritožbeno sodišče le na podlagi pritožbenih trditev ne more šteti, da je tožnica s tem, ko je leta 1995 od toženca sprejela 15.000,00 nemških mark, ki niso bile predmet njegove obveznosti, privolila v takoimenovano nadomestno izpolnitev ali prenovitev (novacijo) obveznosti. Sporazum o nadomestni izpolnitvi ali prenovitvi obveznosti mora biti med upnikom in dolžnikom izrecen in se ne domneva (prvi odstavek 308. in prvi odstavek 348. člena ZOR). Sploh pa ga je treba zatrjevati pravočasno, ne šele v pritožbeni fazi (337. člen ZPP).

Pritožba tožnice in stranskega intervenienta na njeni strani je torej neutemeljena. Zato in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek

350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker s pritožbo nista uspela, sta pritožnika dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženec mora sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.