Jedro

Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Glede na to, da je skozi celoten postopek kot svojo izvorno državo vedno navajal Maroko in trdil, da je državljan te države, mu je toženka verjela, da prihaja iz te države in da je maroški državljan.

3.Toženka je ugotovila, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) utemeljuje z nepomembnimi dejstvi. Iz prošnje izhaja, da je Maroko zapustil zaradi humanitarnih in ekonomskih razlogov, strah ga je bilo problemov. Na osebnem razgovoru je 27 1. 2025¹ ob prisotnosti tolmača za arabski jezik izjavil, da ima štiri otroke, ki jih preživlja le on. Kot podjetnik je preprodajal pohištvo in v času korone zapadel v dolgove. Nekateri upniki so mu jih odpustili, drugi vztrajajo pri njihovem poplačilu. Grozijo mu, da bodo poškodovali otroke. Prišli so na njegov dom, kar je njegovo ženo in hčerko spravilo v hudo psihično stisko, trenutno bivata pri tastu, v dokaz je tožnik predložil zdravniške izvide. Teh groženj ni prijavil policiji, saj bi to situacijo le še poslabšalo. Fizično ga upniki niso napadli, a bi ga lahko, če bi ostal v Maroku. Glede teh dolgov nima nobenih dokazov, saj je z upniki sklepal ustne dogovore. Za odplačilo dolgov bi potreboval šest do sedem let, a v Maroku nima nobenega premoženja, da bi lahko začel delati. Če bi se z družino preselil v drug kraj, bi ga upniki našli. V izvorni državi bi bil ogrožen, prijatelja sta mu povedala, da ga iščejo. Ima težave z živci, želodcem, glavoboli, včasih izgubi vid. V Sloveniji ima brata, ki je prav tako v postopku mednarodne zaščite. Želi si, da bi se mu tu pridružila njegova družina, da bi tu delal in odplačal dolgove.

Toženka se je opredelila do vseh zgoraj navedenih tožnikovih izjav. Ugotovila je, da tožnik prošnjo utemeljuje z resnimi grožnjami upnikov zaradi neodplačanih dolgov in s strahom za lastno varnost in varnost njegove družine. Po njeni oceni okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih neizkazanih izjav ni razvidno, da bi njegovo situacijo v Maroku povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, prav tako pa tudi ne, da bi bila tožnikova stiska posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega ogrožanja njegove eksistence. Tožnik ni izkazal, da se v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel obrniti na maroške oblastvene organe, zadolžene za zagotavljanje varnosti svojih državljanov. Zatrjevanih groženj ni prijavil policiji oziroma pristojnim varnostnim organom, pri njih ni iskal zaščite. Na osebnem razgovoru je bil seznanjen z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih držav. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

Tožba

5.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, s katero sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo toženki vrne v ponovni postopek. Navaja, da toženka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja in ni v zadostni meri upoštevala njegovih individualnih okoliščin. Vlada Republike Slovenije je Kraljevino Maroko res razglasila za varno izvorno državo, vendar pa bi morala toženka o tej državi pridobiti dodatna poročila, saj ni mogoče sklepati, da tam na splošno in redno ni nobenega preganjanja kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ-1, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu prvega odstavka 61. člen ZMZ-1. Vztraja pri svoji izjavi, ki jo je podal na osebnem razgovoru, da njemu in njegovi družini varnostni organi v njegovi državi niso nudili primerne zaščite. Navaja, da so bile grožnje upnikov konkretne, ponavljale so se, zato se je ustrašil za svojo varnost in varnost svoje družine. Uveljavlja strah pred resno škodo in nevarnostjo nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve v Maroko. Trdi, da mu izvorna država ni nudila učinkovite varnosti. Tega ni mogel uveljavljati zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi upnikov, ki so mu organizirano grozili. Preselitev v drug kraj v Maroku zanj ne pride v poštev, saj bi ga upniki izsledili. Na osebnem razgovoru je zatrjeval, da mu zaradi sistemske korupcije policije in neučinkovitosti organov pregona, zaščita v smislu 24. člena ZMZ-1 ni bila dostopna.

6.Tožnik navaja, da je bil v Maroku izjemno mučen, fizično in psihično, "šlo je za povračilne ukrepe s strani razširjene družine storilcu, ki je njemu in njegovi družini povzročila veliko trpljenja". Toženka bi zato morala izvesti "poglobljeno presojo državne zaščite" in ne le selektivno navesti, da ima Maroko delujoč represivni aparat. Tožnik meni, da neobstoj učinkovite državne zaščite pomeni neobstoj varnosti, zato Maroko zanj ni varna država. Toženka bi morala pojasniti zakaj zatrjevana korupcija policije ne bi vplivala na zaščito, tehtati bi morala njegove osebne okoliščine, ker tega ni storila, mu je kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave in 7. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

Odgovor na tožbo

7.Toženka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da so tožnikovi razlogi, povezani izključno z osebnimi dolžniškimi razmerji in tožnikovimi finančnimi težavami ter verbalnimi grožnjami posameznih upnikov. Razlogi, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito so osebne in ekonomske narave, ki mu ne morejo zagotoviti mednarodne zaščite. Kljub temu je toženka vse njegove izjave skrbno preučila. Upoštevala je dejstvo, da tožnikova družina sedaj prebiva pri sorodniku na drugi lokaciji, kjer ni zaznati neposrednih groženj. Zaradi tožnikovih pavšalnih in neizkazanih navedb o nezmožnosti varnega bivanja ni bila dolžna ugotavljati morebitne tožnikove individualne ogroženosti. Relevantno je, da tožnik v Maroku ni skušal poiskati pomoči maroških varnostnih organov, zato ni mogoče sklepati, da mu ti ne bi bili zmožni ali pripravljeni zagotoviti varnosti. Nekonkretizirane navedbe o sistemski korupciji in neučinkovitosti varnostnih organov ne vplivajo na pravilnost izpodbijanja odločbe.

Dokazovanje

8.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo, iz sodnega spisa pa dokazno listino, označeno kot priloga A2 (izpodbijana odločba). Zaslišalo je tožnika.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

11.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

12.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

13.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

14.Upoštevaje zgoraj navedena zakonska določila 20., 26., 27. in 28. člena ZMZ-1 se kot neutemeljene izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je v izvorni državi upnikom dolžan denar, zaradi česar naj bi mu nekateri od njih grozili, tožnik naj bi se posledično zbal za svojo varnost in varnost svoje družine. Prav tako razlog za mednarodno zaščito ne morejo biti psihične težave tožnikove žene in hčerke. Zaradi navedenega se tožniku ne more priznati status begunca ali subsidiarne zaščite. Toženka je skrbno in natančno obrazložila, zakaj iz razlogov, ki jih je tožnik navedel na osebnem razgovoru 27. 1. 2026 in so ekonomske in osebne narave, ne more ugoditi prošnji (prim. 4., 5. in 6. stran izpodbijane odločbe). Sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo v izpodbijani odločbi in k njej nima nič dodati.

15.Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem. Sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da bi bilo realno pričakovati, da bo tožnik poplačal svoje dolgove, ki jih ima v Maroku, pri čemer rok za njihovo odplačilo (6 do 7 let) ni nerazumen.

Organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.²

1.Na osebnem razgovoru je tožnik dejal, da groženj ni prijavil pristojnim varnostnim organom v Maroku, ker bi si s tem nakopal še večje težave, saj so mu upniki grozili, da mu bodo poškodovali otroke. Poleg tega je z upniki sklenil le ustni dogovor, zato nimajo dokaza o tem, da jim kaj dolguje. Kot neutemeljen se zato izkaže tožbeni ugovor, da njemu in njegovi družini varnostni organi niso nudili ustrezne zaščite, saj zanjo tožnik sploh ni zaprosil (to je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo). Enako velja za tožbeno navedbo češ, da Maroko ni pravna država, saj tožnik v tej državi pravnega varstva ni iskal. Sodišče ugotavlja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel ničesar o tem, da groženj upnikov pristojnim varnostnim organom v Maroku ni prijavil zato, ker bi bili ti podkupljivi, upniki pa naj bi delovali organizirano. Prav tako takrat ni izjavil, da bi ga v Maroku kdorkoli izjemno mučil, "tako fizično kot psihično, kar so seveda bili povračilni ukrepi s strani razširjene družine storilcu, ki je njemu in njegovi družini povzročila veliko trpljenja". To je prvič navedel šele v tožbi, brez da bi pojasnil, zakaj tega ni povedal že na osebnem razgovoru. Na podlagi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik tej dolžnosti ni zadostil, saj je te navedbe brez pojasnila prvič podal šele v tožbi, zato jih skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo. Ob tem sodišče še pripominja, da te tožbene navedbe niti niso v kontekstu njegovih izjav, ki jih je dal na osebnem razgovoru. Takrat je na primer izrecno povedal, da ga upniki fizično niso nikoli napadli, zato ni jasno, na kaj bi se lahko nanašale tožbene navedbe o izjemnem fizičnem in psihičnem mučenju tožnika.

2.Tožnik posplošeno ugovarja, da toženka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja v obravnavani zadevi in ni upoštevala njegovih individualnih okoliščin, saj konkretno ni navedel, na katera dejstva in individualne okoliščine se ta tožbeni ugovor nanaša. Prav tako ni konkretiziral katera poročila (v zvezi s katero zatrjevano okoliščino) bi morala pridobiti toženka, da bi lahko ugotovila, da je Maroko zanj varna država. Vsi ti tožbeni ugovori so splošni in nekonkretizirani, zato jih lahko sodišče se splošno zavrne.

3.Nenazadnje je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da mu je toženka kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave in 7. člena Listine EU. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Skladno s 7. členom Listine EU ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Tožnik je najbrž imel v mislih 47. člen Listine EU, ki ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Sodišče ugotavlja, da tožnikova pravica do učinkovitega sodnega varstva, ki jo varuje Ustava v 23. členu³, ni bila v ničemer kršena, saj ga je toženka v pouku v pravnem sredstvu pravilno poučila o njegovi pravici, da zoper izpodbijano odločbo sproži upravni spor. Tožnik je to pravico tudi udejanjil in na naslovno sodišče pravočasno vložil tožbo.

4.Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni nosilni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav⁴ uvrstila na ta seznam. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

5.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1.¹ Iz podatkov priloženega upravnega spisa je razvidno, da je pri zapisu letnice razgovora v obrazložitvi izpodbijane odločbe prišlo do očitne pisne pomote, pravilna letnica razgovora je 2026.

2.² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.

3.³ Ta določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

4.⁴ Ur. l. RS, št. 47/22.