Jedro

Če stopnice niso bile mokre in spolzke ob njihovi normalni rabi, temveč so takšne postale šele zaradi ravnanja oškodovanke, jih ni mogoče šteti za nevarno stvar.

Stvar je namreč lahko nevarna takrat, kadar njena normalna uporaba v skladu z njenim namenom pomeni povečano nevarnost za okolico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 701.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 13.375,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožničin pooblaščenec, iz istih pritožbenih razlogov pa se je laično pritožila tudi tožnica sama. Iz pritožbe izhaja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča o tem, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Stopnice, ki jih je tožnica čistila, vodijo iz proizvodnih v pisarniške prostore. Iz proizvodnih prostorov so se po njih raznašale najrazličnejše snovi, zaradi česar so bile stopnice prašne in tudi zamaščene. Dolžnost tožnice je bila, da jih očisti, pri čemer je uporabljala vodo, v kateri so bila raztopljena čistila. Zaradi navedenega so bile stopnice, ki so sicer bile oblečene s PVC prevleko, mokre in spolzke, vse te okoliščine skupaj pa nedvomno predstavljajo okoliščine, v katerih je delo tožnice mogoče šteti kot delo s povečano nevarnostjo Pri tem po mnenju pritožbe ni pomembno, ali je tožeča stranka te stopnice predhodno že čistila, temveč bi ta okoliščina lahko vplivala zgolj na ugotovitev tožničinega soprispevka k nastali škodi. Glede na stanje stopnic je bilo torej njihovo čiščenje nevarno delo, zato je tožeča stranka predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (II. odstavek 154. člena, 173. in 174. člen) navedenih pojmov ne opredeljuje. Zaradi tega je pri razlagi pojma nevarne stvari treba upoštevati, da gre za pravni standard, ki ga je treba razlagati glede na konkretno življenjsko situacijo, saj v sodni praksi velja načelo, da določena stvar ni nevarna sama po sebi, temveč to postane šele glede na specifične okoliščine vsakega posameznega primera. Objektivna odgovornost namreč ni uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju ali pri delu, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe.

Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da se je poškodovala na mokrih in spolzkih stopnicah, na katerih ji je spodrsnilo, tako da je padla in si poškodovala ramo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da stopnice, ki jih je v okviru svojega delovnega procesa tožnica morala očistiti, po svojih tehničnih lastnostih in normalnem stanju niso bile nevarne, s čimer sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Resda se je preko njih prehajalo iz proizvodnih v pisarniške prostore, zaradi česar so lahko bile prašne, umazane ali celo zamaščene (ta dejstva med strankami niti niso bila sporna), vendar pa je za presojo, ali so bile v konkretnih okoliščinah nevarne, odločilno dejstvo, da ob normalni rabi niso bile niti mokre, niti spolzke (tako kot v trenutku tožničine nezgode), temveč so takšne postale šele zaradi tožničinega ravnanja. Stopnic, ki po svoji naravi niso takšne, da bi na njih pri njihovi normalni uporabi drselo, pa tako ni mogoče šteti za nevarno stvar, saj je stvar lahko nevarna le tedaj, kadar povečano nevarnost za okolico predstavlja njena normalna uporaba v skladu z njenim namenom. V konkretnem primeru bi bilo torej te stopnice mogoče šteti za nevarno stvar le, če bi bile mokre in spolzke že po svoji naravi in bi jih takšne tožnica morala čistiti oziroma če bi se ji nezgoda pripetila zaradi siceršnjega stanja stopnic (da bi ji spodrsnilo na zamaščenih, prašnih ali zgolj umazanih stopnicah), kar pa ni bil vzrok za njen padec.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je za nezgodo odgovorna tožnica sama, ker je krpo spirala tako, da je voda pljusknila preko roba vedra, kar pomeni, da je svoje delo, za katerega je bila usposobljena, opravljala nepazljivo in nepravilno. Toženi stranki pa na drugi strani ni bilo mogoče očitati kršitve predpisov ali opustitve potrebne skrbnosti, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ta zaključek pa pritožbeno niti ni bil izpodbijan (s čimer ni podana niti njena krivdna odgovornost za tožničin padec), zaradi česar je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer pa se posebej tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb iz tožničine laične pritožbe, ki v veliki meri niso pravne relevantne. Sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).