Jedro

Smisel določbe 919. člena ZOR je v tem, da zavarovalnico sili, da čimprej zadovolji upravičene zavarovančeve interese. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, kdaj je začel teči štirinajstdnevni rok za izplačilo zavarovalne vsote (iz 1. odstavka 919. člena ZOR), ni natančneje ukvarjalo; očitno pa je štelo, da z zadnjo dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Pravno stališče, da je odločilno šele dopolnjeno mnenje, je prestrogo in ni v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava, da je treba obligacijske pravice izvrševati vestno in pošteno ter z dolžnostjo izpolnitve obveznosti in odgovornosti za njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi; sodba sodišča prve stopnje se v zavrnilnem delu glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih od zneska 2.958.832,00 SIT od 17.4.1992 do 21.10.1998 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožnici 2.958.832,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 do plačila ter stroške postopka v višini 927.754,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je njena škoda dejansko bistveno višja, pri čemer je za odločitev bistveno, kdaj je zahtevek zapadel v plačilo in toženka v zamudo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je to trenutek zadnje dopolnitve izvedenskega mnenja in od takrat priznalo zakonite zamudne obresti oz. štelo, da je od tedaj dalje toženka v zamudi, s čimer pa se pritožnica ne strinja. Zavarovano vozilo je bilo uničeno v marcu 1990. Neposredno po škodnem dogodku je bil toženki posredovan odškodninski zahtevek z vsemi podatki potrebnimi za odločitev o zahtevku. Toženka je izplačilo neutemeljeno zavračala tudi kasneje, ko je bil letnik vozila med strankama že nesporno ugotovljen. 10.3.1994 je toženka kot nesporen celo priznala temelj tožbenega zahtevka, škode pa ni plačala. Že v letu 1993 je sodišče za izračun škode postavilo izvedenca B. R. Z njegovo cenitvijo se tožnica ni strinjala; toženka pa nanjo ni imela pripomb, a kljub temu ni plačala ocenjenega zneska kot nespornega dela obveznosti. Nesmiselnost in krivičnost odločitve sodišča prve stopnje pa se pokaže predvsem v tem, da bi znesek celo ob za tožnico najslabši varianti in ob nesprejemljivih izhodiščih izvedenca R. pri cenitvi škode na 1.373.753,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi presegal z izpodbijano sodbo prisojeno odškodnino. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnice zmotno uporabilo določbi 186. in 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje načelom vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, enake vrednosti dajatev in dolžnosti izpolnitve obveznosti. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, tako da zahtevku s pripadki ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Z uveljavljanjem "vseh pritožbenih razlogov" tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 353. člena ZPP/77, torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar v tem obsegu pritožbe ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato v tej smeri opravilo preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP/77) in ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe XXVII. poglavja ZOR, predvsem določba 919. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti sledilo dopolnjenemu mnenju izvedenca Vekoslava Kamnikarja, da je tožnici nastala škoda v višini 2.958.832,00 SIT (po vrednosti zavarovanega avtomobila na dan ugotavljanja višine škode, kot to izhaja iz 1. točke 1. odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-89). Takšno oceno nastale škode je v postopku pred sodiščem prve stopnje sprejela tudi tožnica. V pritožbi pa ne navaja prav nobenega razloga, ki bi lahko vplival na pravilnost ugotovljene višine škode, ampak sodbo sodišča prve stopnje v tem delu le pavšalno izpodbija s trditvijo, da je njena škoda dejansko bistveno višja. Zato je pritožba, v delu v katerem se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede glavnice nad 2.958.832,00 SIT, neutemeljena in jo je višje sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 v tem delu zavrnilo.

Neupoštevne so tudi pritožbene primerjave višine škode, kot jo je v izpodbijani sodbi priznalo sodišče prve stopnje ter višine škode, kot jo je v letu 1993 ocenil izvedenec B. R. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne cenitve. Omenjene cenitve tožnica ni sprejela, zato je bil postavljen nov izvedenec, kar je pravdni postopek podaljšalo, tako da je pritožbeno ugibanje glede zakonitih zamudnih obresti, ki bi se natekle od leta 1993 do danes, neprimerno.

Vendar pa sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožnica, ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obrestih do 21.10.1998. Določba prvega odstavka 919. člena ZOR zavarovalnici namreč nalaga, da mora izplačati v pogodbi določeno zavarovalno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Le če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, predvideva zakon olajšavo za zavarovalnico, ko določa, da začne teči rok za plačilo od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 919. člena ZOR). Smisel določbe 919. člena ZOR je predvsem v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej zadovolji upravičene zavarovančeve interese.

Ker tožnica v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da bi bil v zavarovalni pogodbi določen drugačen rok za izplačilo zavarovalne vsote, pride v poštev v ZOR določen najdaljši rok, ki znaša največ 14 dni od dneva, ko je zavarovalnica prejela obvestilo o nastanku zavarovalnega primera oz. od dne, ko je imela na razpolago dovolj podatkov za presojo utemeljenosti zahtevka za izplačilo zavarovalne vsote. Nedvomno je bilo to najkasneje takrat, ko je zavarovalnica priznala temelj tožbenega zahtevka (10.3.1994).

Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, kdaj je začel teči štirinajstdnevni rok za izplačilo zavarovalne vsote, ni natančneje ukvarjalo; očitno pa je štelo, da z zadnjo dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Pravno stališče, da je odločilno šele dopolnjeno izvedensko mnenje, pa je prestrogo in ni v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava, da je treba obligacijske pravice izvrševati vestno in pošteno ter z dolžnostjo izpolnitve obveznosti in odgovornosti za njeno izpolnitev. Zaradi takšnega, materialnopravno napačnega stališča sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, kdaj bi toženka ob skrbnem ravnanju in težnji po pravočasnem plačilu svoje obveznosti lahko ugotovila njeno višino. Dejansko stanje je torej ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 370. člena ZPP/77 v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrača v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti, kdaj je bila toženka obveščena o nastanku zavarovalnega primera in kdaj je razpolagala z ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko ob ustrezni skrbnosti ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Toženka je štirinajsti dan po tem datumu prišla v zamudo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje na ta dan preračunati višino škode oz. zavarovalno vsoto, ki pripada tožnici (bodisi s postavitvijo izvedenca, bodisi z drugo metodo npr. valorizacijo škode, kot jo je ugotovil izvedenec Vekoslav Kamnikar). Od ugotovljenega zneska pa bo moralo sodišče prve stopnje prisoditi zakonite zamudne obresti (po določbi 277. člena ZOR) in sicer od petnajstega dne po ugotovljenem datumu (zapadlosti toženkine obveznosti) do 21.10.1998. Od 22.10.1998 dalje pa tečejo zakonite zamudne obresti od zneska 2.958.832,00 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje v prvem odstavku izpodbijane sodbe, ki je v tem delu postala pravnomočna.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).