Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje sledi ustaljeni sodni praksi, da je civilna delitev v pravdi izjema. Sodna praksa jo dopušča le ob soglasju pravdnih strank ali če so za to podane posebne okoliščine. Vseh posebnih okoliščin, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, sodišče ni dolžno naštevati, temveč zadošča njegova presoja, da te okoliščine, ob ugotovljenem nasprotovanju toženke, niso podane.

V zadevi II Ips 211/2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec delitvi skupnega premoženja v pravdi ves čas postopka obrazloženo nasprotuje, sodišče takšne delitve proti njegovi volji ne sme izpeljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo v izreku našteta vlaganja v nepremičnini (posebno premoženje tožene stranke) ID znak 0001 in ID znak 0002, ki v naravi predstavljata stanovanje in klet v stanovanjski stavbi na naslovu ..., Ljubljana (v nadaljevanju: stanovanje in klet), naštete premičnine, ki se nahajajo v stanovanju in kleti, nepremičnina parc. št 495/9, k. o. X, na kateri stoji brunarica, ter dve vozili (Citroen in Volvo), pri čemer delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju znaša eno polovico (½). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova povečane vrednosti stanovanja in kleti, ki z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan zaključka glavne obravnave znaša 6.795,45 EUR (točka II/1 izreka), ter obstoj toženkine terjatve iz naslova polovice zadržane kupnine, pridobljene s prodajo parkirišča, in plačevanja kredita, v skupnem znesku 7.700,06 EUR (glavnica brez obresti). Terjatvi je pobotalo, nato pa ob ugotovitvi neutemeljenosti tožbenega zahtevka nad 6.795,45 EUR (1. alineja II. točke izreka) tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna iz naslova vrednosti v izreku naštetih premičnin plačati 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada obveznost do Banke, d. d., iz kreditne pogodbe, ki je na dan 31. 10. 2015 znašala 33.095,86 EUR (točka IV/1 izreka), in v točki IV/2 izreka navedena kupnina v višini 8.450 EUR, dobljena s prodajo parkirnega mesta (nepremičnina z ID znakom 0003). Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je v presežku zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 9.655,34 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del I., II., III., IV. in V. točke izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Ni jasno, kateri del izreka predstavlja sodbo na podlagi pripoznave in kateri sodbo v imenu ljudstva. Nasprotuje stališču sodbe, da ni razlogov za civilno delitev skupnega premoženja v pravdi. Sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedencev za strojno stroko in opremo ter lesarstvo, ki sta bila predlagana v zvezi z oceno vrednosti skupnih premičnin. Še posebej, ker je bil izvedenec za gradbeno stroko A. A. mnenja, da je kot vložek v nepremičnino treba upoštevati tudi vgradne elemente, ki pa jih ni mogel oceniti. Izvedenec bi moral vrednost nepremičnine ugotavljati sam, ne pa za tržno vrednost nepremičnine vzeti njene prodajne cene.

Graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje njegovih staršev o izvoru zneska 25.000 EUR. Priči bi lahko potrdili vsaj tisti obseg sredstev, ki jih je vložil v toženkino nepremičnino. Zaključku sodišča o nespornosti trditve, da kreditna obveznost sodi v skupno premoženje, in da je ta na dan 31.10.2015 znašala 33.095,86 EUR, nasprotuje. Meni, da je odločitev napačna, ker listine v spisu dajejo podlago za drugačno odločitev. Sodišče bi moralo to obveznost zmanjšati za plačane zneske od 31. 10. 2015 do dneva zadnjega izkazanega plačila (8. 1. 2018). Poleg tega je odločitev v 1. alineji IV. točke izreka v nasprotju z odločitvijo v točki II/2, ker se v njegovo škodo dvakrat upošteva delež na pasivi skupnega premoženja. Izrek je v točki II/2 pomanjkljiv, ker ni naveden znesek in obdobje terjatve iz naslova skupnega kredita. Izpodbija dokazno oceno sodišča, sprejeto na podlagi potrdila Banke, d. d., z dne 8. 1. 2018, da toženka mesečne anuitete kredita odplačuje. Potrdilo dokazuje plačevanje kredita za nazaj, ne pa za naprej. Toženka od 8. 1. 2018 do konca glavne obravnave plačil ni izkazala, zato so zaključki sodišča v nasprotju z listino.

Opozarja, da v točki II/2 izreka ni navedena višina zadržane kupnine za prodano parkirišče. Toženki je napačno prisojenih 7.700,06 EUR, saj lahko sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev le do višine njegove terjatve. Odločitev sodišča o pobotnem ugovoru je napačna. Ni pojasnjena odsotnost priznanja zakonskih zamudnih obresti za vlaganja od vložitve tožbe dalje. V točki II/3 je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

Graja postopanje sodišča, ki v IV. točki izreka ni navedlo deležev na skupnem premoženju, in opozarja na neobrazloženost in napačnost odločitve o pravdnih stroških. Meni, da bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo, ki pa jih ne specificira.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta zakonca v postopku razveze. Njuna življenjska skupnost je prenehala konec oktobra 2015, ko se je tožnik izselil iz toženkinega stanovanja, kjer sta imela skupno bivališče. Toženka je prodala stanovanje skupaj s kletjo. Tožnik je zahteval ugotovitev obsega skupnega premoženja (povečane vrednosti toženkinega stanovanja in kleti na račun skupnih vlaganj, premičnin v stanovanju in kleti, dveh avtomobilov, parkirnega prostora in brunarice na P.) ter ugotovitev zakonsko domnevanih deležev pravdnih strank na njem. Po modifikaciji tožbe je od toženke zahteval še izplačilo njegovega deleža vrednosti skupnih premičnin. Toženka je zoper tožnika vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da se kot skupno premoženje ugotovi tudi kreditna obveznost do Banke, d. d., kupnina za parkirno mesto, ki ga je tožnik tekom pravde prodal, ter poslovni delež v družbi B., d. o. o. (tudi tega je tožnik tekom pravde prodal). Zoper tožnikov zahtevek za izplačilo njegovega deleža povečane vrednosti njenega stanovanja in kleti je s pobotnim ugovorom uveljavljala terjatev iz naslova polovice kupnine za parkirni prostor in polovice kreditne obveznosti do Banke, d. d. (obdobje od 31. 10. 2015 do 8. 1. 2018).

6. Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka1 in na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP). Presoditi mora le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Mednje ne sodi očitek, da iz izreka izpodbijane sodbe ni jasno, kateri del predstavlja sodbo na podlagi pripoznave in kateri sodbo v imenu ljudstva. Razlike med izrekom sodbe, ki temelji na pripoznavi zahtevka, in izrekom, ki temelji na ugoditvi zahtevku po izvedenem dokaznem postopku, ni. Zakon o pravdnem postopku takšnega (raz)ločevanja izrekov ne pozna.

7. Pravno nepomembno je pritožbeno stališče, da izpodbijana sodba nima razlogov o vgradni otroški postelji in pisalni mizi v otroški sobi. Odločitev sodišča v tem delu je tožniku v korist. Zahtevku je bilo ugodeno, saj ga je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo pripoznala.

8. Neutemeljeno je pritožnikovo nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da ni podlage za civilno delitev skupnih premičnin v pravdi. Sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in za to podalo jasne, razumne in prepričljive razloge. Ugotovilo je, da je toženka civilni delitvi skupnih premičnin ves čas postopka nasprotovala. Posebne okoliščine, ki bi utemeljevale civilno delitev (že) v pravdi, pa niso podane. Temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Odločitev sodišča prve stopnje sledi ustaljeni sodni praksi, da je civilna delitev v pravdi izjema. Sodna praksa jo dopušča le ob soglasju pravdnih strank ali če so za to podane posebne okoliščine. Vseh posebnih okoliščin, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, sodišče ni dolžno naštevati, temveč zadošča njegova presoja, da te okoliščine, ob ugotovljenem nasprotovanju toženke, niso podane. Tudi po oceni pritožbenega sodišča posebnih okoliščin, ki bi upravičevale civilno delitev skupnih premičnin v pravdi, ni. Pritožbena teza, da je posebna okoliščina podana, ker naj bi tožnica s skupnimi premičninami nedovoljeno razpolagala, je povsem posplošena. Napačno je pritožnikovo mnenje o toženkinem priznanju nedovoljenega razpolaganja s skupnimi premičninami. Navedeno iz njene izpovedi ne izhaja. Toženka je na zaslišanju povedala, da v novem stanovanju skupnih premičnin, razen otroške sobe, iz osebnih razlogov ni uporabila.2 Obenem pa je izpovedala, da je določene premičnine vzel tudi tožnik, česar ta ni prerekal. 9. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o odsotnosti pogojev za civilno delitev skupnih premičnin v pravdi ne omaje niti pritožnikovo sklicevanje na sodno prakso. Odločbi, ki ju izpostavlja, sta iztrgani iz konteksta in za konkretni primer nista uporabljivi. Stališče v zadevi III Cp 754/2014, v kateri je sodišče navedlo, da zgolj toženčevo nestrinjanje delitve skupnega premoženja v pravdi ne preprečuje, je za konkretni primer neuporabljivo, ker ni šlo za delitev skupnih premičnin, temveč le za izplačilo povečane vrednosti stanovanja iz naslova skupnih vlaganj.3 Za konkretni primer neuporabljiva je tudi zadeva VSRS II Ips 54/2017, v kateri je do civilne delitve skupnega premoženja v pravdi prišlo, ker toženka temu vse do pritožbe ni nasprotovala. S konkretnim primerom pa je primerljiva zadeva VSRS II Ips 211/2014,4 v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec delitvi skupnega premoženja v pravdi ves čas postopka obrazloženo nasprotuje, sodišče takšne delitve proti njegovi volji ne sme izpeljati. V tej zadevi je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo petega odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika skupnemu lastniku dodelilo vse skupno premoženje in ga zavezalo, da drugi skupni lastnici izplača denarno vrednost pripadajočega deleža, čeprav tega ni zahteval in s takim načinom delitve ni soglašal. 10. Toženka je civilni delitvi skupnih premičnin ves čas nasprotovala, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o civilni delitvi skupnih premičnin na način, da bi tožniku prisodilo izplačilo njihove denarne vrednosti, toženki pa brez njene zahteve in soglasja naložilo prevzem teh premičnin. Tožnik bo delitev skupnih premičnin lahko zahteval v nepravdnem postopku, ki je temu tudi namenjen.

11. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencema za strojno stroko in opremo ter lesarstvo, ki sta bila predlagana v zvezi z oceno vrednosti premičnin. Izvedba tega dokaza je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nepotrebna, saj pogojev za civilno delitev skupnih premičnin v pravdi ni. Izvedba tega dokaza pa bi že tako dolgotrajen postopek zgolj podaljšala.5 Zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

12. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnikovih staršev, ki naj bi izpovedala o izročitvi 25.000 EUR, namenjenih vlaganju v stanovanje in klet ter nakupu vgradne opreme in drugih premičnin. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrnitev pravilno pojasnilo, da je ta dokazni predlog nepotreben, ker je pritožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja na račun skupnih vlaganj v stanovanje toženke in pri tem zatrjeval, da sta deleža pravdnih strank enaka. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju. Ker tožnik ni zahteval višjega deleža na skupnem premoženju, izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

13. Pri skupnih vlaganjih v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega od partnerjev, je relevantna le povečana vrednost nepremičnine. Zato pritožnik neutemeljeno vztraja, da bi moral izvedenec gradbene stroke ugotoviti tržno vrednost stanovanja in kleti. To, da je izvedenec povečano vrednost stanovanja in kleti na račun skupnih vlaganj ugotovil v višini 9.734,00 EUR, kar zajema vlaganja, ki povečujejo vrednost, in vzdrževalna dela z enakim učinkom, je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje k temu nima kaj dodati, zato se na njegovo obrazložitev v celoti sklicuje. Vsa druga pritožbena izvajanja o tem, da bi bilo treba ugotoviti še vrednost vgradne opreme, niso pravno relevantna in se do njih pritožbeno sodišče ni dolžno opredeliti (360. člen ZPP).

14. Povsem zadostuje, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju ugotovljen v prvi točki izreka. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral biti naveden tudi v IV. točki izreka. Ker ne more biti več različnih deležev na skupnem premoženju, je jasno, da ta na kreditni obveznosti in kupnini za parkirni prostor, ki tudi sodita v skupno premoženje, ne more biti drugačen. To velja še posebej v konkretnem primeru, ko med pravdnima strankama ni sporna višina deležev na skupnem premoženju. Izrek sodbe je treba gledati povezano in kot celoto, zato je ta pritožbena kritika neutemeljena.

15. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno dejstvo, da kreditna obveznost do Banke, d. d., ki je na dan 31. 10. 2015 znašala 33.095,86 EUR, sodi v skupno premoženje. Pritožnik je v odgovoru na nasprotno tožbo navedbam toženke, da je kredit skupna obveznost, ker je bil v času zakonske zveze vzet za nakup brunarice na P., pritrdil. Višini obstoječe kreditne obveznosti pa ni nasprotoval. 16. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče v točki IV/1 izreka skupno kreditno obveznost ugotoviti na dan zadnjega izplačila 8. 1. 2018. Obseg skupnega premoženja se ugotavlja na dan prenehanja življenjske skupnosti partnerjev. Življenjska skupnost pravdnih strank je prenehala konec oktobra 2015, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je obseg kreditne obveznosti ugotovilo na dan 31. 10. 2015. 17. Pritožnik zmotno meni, da je izrek sam s seboj v nasprotju, ker je odločitev v 1. alineji IV. točke izreka v nasprotju z odločitvijo v drugi alineji II. točke izreka, in da se mu dvakrat upošteva delež na pasivi skupnega premoženja. V prvi alineji IV. točke izreka je bilo le ugotovljeno, da skupna kreditna obveznost do Banke, d. d., sodi v skupno premoženje, v drugi alineji II. točke izreka pa je bil ugotovljen obstoj toženkine terjatve do tožnika v višini polovice vseh plačanih obrokov kredita za obdobje od 31. 10. 2015 do 8. 1. 2018. Ugotovitveni zahtevek iz prve alineje IV. točke v razmerju do dajatvenega zahtevka iz druge alineje II. točke izreka predstavlja rešitev predhodnega vprašanja, zato je zmotno pritožnikovo stališče, da je njegov delež na pasivi skupnega premoženja upoštevan dvakrat. 18. Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene, sprejete na podlagi potrdila Banke, d. d., z dne 8. 1. 2018 v zvezi s toženkinim odplačevanjem anuitet kredita, je zmotno. Sodišče je ugotovilo, da je toženka plačala kreditno obveznost od 31 .10. 2015 do 8. 1. 2018, zato je od tožnika upravičena zahtevati polovico plačil skupne kreditne obveznosti za to obdobje. Toženka pa zahtevka za povrnitev tožnikovega deleža skupnega kredita od 8. 1. 2018 dalje ni postavila in ga ji sodišče tudi ni prisodilo. Posledično je neutemeljeno pritožnikovo izvajanje, da potrdilo Banke, d. d., z dne 8. 1. 2018 ne dokazuje toženkinega odplačevanja kredita (tudi) od 8. 1. 2018 dalje, ker takšnega zaključka sodišče prve stopnje v sodbi niti ni naredilo. Je pa prepričljivo ugotovilo, da je toženka v obdobju od 31. 10. 2015 do 8. 1. 2018 plačevala tudi pritožnikov del v znesku 3.476,06 EUR. Očitek, da se tega zneska ne da preveriti, ne drži, saj je sodišče sklep o tem naredilo na podlagi potrdila Banke, d. d., z dne 8. 1. 2018 (priloga B12).

19. Pritožba zmotno meni, da sodišče ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od zneska vlaganj za čas od vložitve tožbe dalje. Tožniku so bile zakonske zamudne obresti od zneska povečane vrednosti stanovanja na račun vlaganj priznane, kar jasno izhaja iz točke II/1 izreka in 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izrek v drugi alineji II. točke pomanjkljiv, nerazumljiv in nedoločen, ker iz njega ne izhaja višina zadržane kupnine v zvezi s prodajo parkirišča ter višina in obdobje plačevanja kredita. Zgolj zato, ker teh podatkov ne vsebuje, izrek nima pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba. Zaradi jasnosti in določnosti v izreku ni mesta za nepotrebne podatke. Povsem zadostuje navedba skupnega zneska ugotovljene toženkine terjatve. Pri pobotnem ugovoru se sicer res, kot izpostavlja pritožnik, terjatev toženke ugotovi le do višine tožnikove terjatve. Vendar pa dejstvo, da je sodišče ugotovilo terjatev toženke v višjem znesku, kot znaša tožnikova terjatev, na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.

21. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče napačno zavrnilo celoten tožnikov zahtevek in da je zato izrek v nasprotju s seboj in z obrazložitvijo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožbeni zahtevek na izplačilo povečane vrednosti stanovanja utemeljen le do zneska 4.867,00 EUR (z obrestmi do zneska 6.795,45 EUR), nad tem zneskom pa je neutemeljen. Toženka je v pobot uveljavljala terjatvi iz naslova polovice kupnine za parkirni prostor in polovico plačanih anuitet skupnega kredita za obdobje od 31. 10. 2015 do 8.1.20218, ki ju je sodišče ugotovilo do višine 7.700,06 EUR. Po izvedenem pobotu je bil tožnikov zahtevek zaradi neutemeljenosti pravilno zavrnjen nad ugotovljenim zneskom iz 1. alineje II. točke izreka (nad 6.795,45 EUR). Tako izrek kot obrazložitev sta jasna in si ne nasprotujeta.

22. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča v zvezi s pravdnimi stroški. Meni, da je odločitev napačna, neobrazložena in sama s seboj v nasprotju. Zavzema se za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Odločitev o pravdnih stroških je obrazložena z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Dejansko stanje glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka je bilo pretežno nesporno, toženka pa je zahtevek v prvi alineji 1. točke izreka, razen v neznatnem delu, pripoznala. Tožnikova dajatvena zahtevka sta bila zavrnjena. Dajatveni zahtevek v višini 20.000 EUR za izplačilo njegovega deleža povečane vrednosti toženkinega stanovanja in kleti je bil v celoti zavrnjen zaradi neutemeljenosti nad zneskom 4.867,00 EUR s pripadki in zaradi uspešnega pobotnega ugovora toženke. Dajatveni zahtevek na izplačilo 10.000 EUR na račun njegovega deleža na skupnih premičninah pa je bil zavrnjen, ker ni bilo pogojev za civilno delitev premičnin v pravdi. Po drugi strani pa je bila toženka z nasprotno tožbo uspešna (razen glede zahtevka, da se kot skupno premoženje ugotovi s strani tožnika odsvojeni poslovni delež v družbi B., d. o. o.). Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine konkretnega primera ter ob upoštevanju 154. člena in 157. člena ZPP utemeljeno naložilo tožniku povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 9.655,34 EUR. Sami odmeri stroškov pa pritožnik niti ne nasprotuje.

23. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan nositi svoje stroške postopka. Toženka je predlagala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, a jih ni specificirano priglasila. Zato stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, nosi sama (163. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

1 Na bistvene kršitve postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona. 2 Izpoved toženke, stran 14 in 15 prepisa zvočnega posnetka dela naroka z dne 15. 11. 2018, red. št. 91a. 3 Predmet skupnega premoženja so bila le vlaganja v nepremičnino v lasti toženca, ki jo je že dlje časa edini uporabljal, tožnica pa tam ni želela živeti. 4 Na to odločbo se sodišče prve stopnje (tudi) utemeljeno sklicuje. 5 Tožba je bila vložena 4. 4. 2016, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 18. 3. 2021.