Jedro

Presoja drugostopnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ, je o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter jo presodil kot zakonito.

Stranka, ki napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja v postopku z rednim pravnim sredstvom, ima pravico uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu. Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, zato ne more biti podlaga za odpravo pravnomočne odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po sodbi Upravnega sodišča I U 380/2012-9 z dne 1. 10. 2012 v ponovnem postopku zavrgla zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-05798 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici.

Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da je bila tožnikova pritožba zoper odločbo, na katero se zahteva za odpravo nanaša, zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance DT 499-01-580/2008 z dne 28. 8. 2009 in da tožnik odločitve ni izpodbijal v upravnem sporu. Na podlagi 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) drugostopni organ ne more posegati v pravnomočno prvostopno odločbo, če je o njej že sam odločal in jo (kot v obravnavanem primeru), v pritožbenem postopku presodil za zakonito. Ker drugostopenjski (nadzorstveni) organ ne nadzira samega sebe, temveč hierarhično nižji organ, svojega v konkretni odločbi sprejetega pravnega stališča ne more spreminjati, tudi če se je to v drugih primerih pred sodiščem izkazalo kot napačno. Navedeno pomeni, da ne more po nadzorstveni pravici odpraviti, razveljaviti oziroma spremeniti svoje in tudi ne prvostopenjske odločbe v zadevi, v kateri je že odločal. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012. Pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva, ki ga uveljavlja tožnik, po navedenem niso podani, to pa je podlaga za to, da se zahteva tudi v ponovnem postopku zavrže. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da mu sodišče neposredno prizna pravico do ponovnega izračuna dohodnine in vračila preveč zaračunane dohodnine za leto 2007. Z vlogo ni zahteval odprave odločbe po nadzorstveni pravici, temveč je s sklicevanjem na pravico do enakosti pred zakonom zahteval ponoven izračun in vračilo preveč zaračunane dohodnine. Pokojnina za nazaj mu je pripadla na podlagi ZPIZVZ-A, ki je bil sprejet na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004. Pokojnina mu je bila, kot drugim upravičencem, za nazaj izplačana v letu 2007. Kljub enakemu dejanskemu stanju so bili prejemniki pokojnine v davčnem postopku obravnavani neenako. Nekaterim je bila pravica do povprečenja iz 120. člena ZDoh-2 priznana že v davčnem postopku, drugim pa po odločitvi Vrhovnega sodišča. V primeru tožnika je naslovno sodišče v prvem postopku tožbi ugodilo, vendar je tožena stranka tudi v ponovljenem postopku zahtevo zavrgla. Tožnik zato pričakuje, da bo naslovno sodišče ugodilo tudi tokratni tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je o odmeri dohodnine tožniku za leto 2007 odločeno s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2008. Ker ponovni izračun dohodnine preprečuje pravnomočna predhodna odločitev, v katero je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, je očitek tožnika, da je z izpodbijanim sklepom odločeno o zahtevi, ki je ni uveljavljal, neutemeljen.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik odločbo, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga, izpodbijal s pritožbo in da je bila njegova pritožba zavrnjena. Spora tudi ni, da ni uveljavljal sodnega varstva. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, je za odločitev relevantno (pravno) vprašanje: ali je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je organ, ki je pristojen za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil. Sodna praksa o navedenem pravnem vprašanju je bila neenotna. Stališče, da odprava odločbe po nadzorstveni pravici v primeru, kot je obravnavani, ni dopustna, je Upravno sodišče zavzelo v sodbah U 2806/2006, I U 1810/2011, I U 1813/2011. Drugačno stališče, da je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, je sodišče zavzelo v zadevah U 2737/2006, U 2776/2006, I U 1891/2011, I U 714/2012, kot tudi s sodbo I U 380/2012 z dne 1. 10. 2012, s katero je presojalo zakonitost predhodne odločitve o zahtevi tožnika. Vrhovno sodišče je o obravnavanem pravnem vprašanju prvič odločilo s sodbo X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, na katero se tožena stranka sklicuje v razlogih izpodbijanega sklepa, in pritrdilo stališču, po katerem je presoja drugostopnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter jo presodil kot zakonito.

Čeprav zakon odprave odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena kot zakonita, izrecno ne izključuje, je ob upoštevanju sistema pravnih sredstev stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzela tožena stranka, po presoji sodišča pravilno. Stranka, ki napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja v postopku z rednim pravnim sredstvom, ima namreč pravico uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu. Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, zato tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za odpravo pravnomočne odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito.

Iz navedenih razlogov je sodišče zavzelo stališče, ki odstopa od tistega, ki ga je o istem pravnem vprašanju pred prejemom sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 zavzelo v sodbi I U 380/2012-9 z dne 1. oktobra 2012 in ki nasprotuje stališču revizijskega sodišča. V zvezi z ugovorom neenake obravnave pa sodišče poudarja, da tožnik ne more z uspehom terjati enake obravnave z zavezanci, ki so, drugače kot tožnik, uveljavljali varstvo pred naslovnim in nato še pred Vrhovnim sodiščem. Z uspehom pa tudi ne more terjati (enake) uporabe 120. člena ZDoh-2 pred davčnim organom prve stopnje, ki se je po odločbi Ustavnega sodišča I-U-76/11 z dne 14. 6. 2012 pokazala kot nepravilna.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.