Jedro

V konkretnem primeru je eventualni tožbeni zahtevek vsebovan v primarnem, zato ne gre za kumulacijo zahtevkov. Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine se namreč opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (prvi odstavek 221. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Ker sta zahtevka identična oziroma je tožeča stranka s postavitvijo eventualnega zahtevka ustvarila položaj, v katerem je eventualni zahtevek vključen v primarnem, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek zaradi obstoja negativne procesne predpostavke litispendence zavreči.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita v dajatvenem ugodilnem delu (glede obveznosti tožene stranke, da iz sobe v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani izprazni vse svoje stvari) in tožba v tem delu zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se tožena stranka v roku treh dni po pravnomočnosti sodbe izseli iz sobe, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani, in jo prazno stvari in oseb izroči tožeči stranki. Ugotovilo je, da tožena stranka od 15.11.1995 nima pravice do uporabe spornega prostora, zato mora v roku treh dni po pravnomočnosti sodbe iz njega izprazniti vse svoje stvari. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti 512.240 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila. Ocenilo je, da podnajemna pogodba z dne 8.11.1995 med toženo stranko in podjetjem K. d.o.o. ni bila obnovljena za nedoločen čas, ker tožena stranka poslovnega prostora ni uporabljala niti en sam dan. Podrejenemu zahtevku je ugodilo, ker je ugotovilo, da so v prostoru še določene premičnine tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je, razen v stroškovnem delu (v tem delu je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške), zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, izrecno pa tudi odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se podrejeni tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo revizijskih navedb je v naslednjem: Sodišče je po mnenju tožene stranke kršilo pravilo res iudicata. Sodba sodišča prve stopnje je druga sodba v tej zadevi. Že s prvo sodbo je sodišče prve stopnje obravnavalo oba tožbena zahtevka - v 1. točki je odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, v 2. točki pa o podrejenem tožbenem zahtevku. Ker sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki ni razveljavilo, je odločitev postala pravnomočna. Sodišče v novem postopku o podrejenem tožbenem zahtevku zato ne bi smelo odločati. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP).

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku svoje odločbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka med drugim zahtevala izpraznitev poslovnega prostora, v drugem odstavku pa je nato odločilo, da mora tožena stranka iz spornega prostora izprazniti vse svoje stvari. S tem je zagrešilo več kršitev določb pravdnega postopka. Izrek odločbe je v nasprotju sam s seboj. Podrejenega izpraznitvenega zahtevka sodišče sploh ne bi smelo dovoliti, saj je o njem že tekel postopek na podlagi primarnega tožbenega zahtevka. Ker se zoper 1. točko odločbe sodišča prve stopnje nobena stranka ni pritožila, je odločitev o zavrnitvi izpraznitvenega zahtevka postala pravnomočna. To pomeni, da ni bilo več podlage za odločanje o izpraznitvi v okviru podrejenega tožbenega zahtevka.

Sodišče sploh ne bi smelo odločati o vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Med možnimi zahtevki za varstvo lastninske pravice, naštetimi v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90, ZTLR) oziroma Stvarnopravnem zakoniku (Uradni list RS, št. 87/02, SPZ), ni vmesnega ugotovitvenega zahtevka. V vsakem primeru pa bi bilo treba najprej ugotoviti, ali obstaja pravni interes tožeče stranke za ugotovitveno tožbo. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom tudi ni mogoče ugotavljati, kdaj je neka pravica prenehala, saj je njegova vsebina lahko samo pravica oziroma pravno razmerje, ne pa ugotovitev spornega dejstva.

Če je imela tožena stranka v spornem prostoru po 15.11.1995 še najprej svoje stvari, to lahko pomeni le, da ga je še vedno uporabljala. Podnajemno razmerje, sklenjeno za določen čas, je zato prešlo v podnajemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Takšen zaključek potrjuje tudi pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.5.1996, opr. št. VII Pg 605/95, s katerim je tožena stranka uspela v motenjskem sporu zoper družbo K. d.o.o.. Sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov, ki bi utemeljevali odločitev v ugodilnem delu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sta sodišči kršili pravico tožene stranke do izjave, saj nista vsebinsko obravnavali ugovorov tožene stranke v nakazani smeri (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ugotovitev sodišča, naj bi bile v spornem prostoru stvari tožene stranke, je arbitrarna. Temelji na izpovedi strank, to pa ni dovolj, saj je zaslišanje strank zgolj subsidiarni dokaz.

Podrejeni tožbeni zahtevek v dajatvenem delu ni določen niti določljiv, zato ga ni mogoče izvršiti. Sodišče bi ga zato moralo zavreči. Tožena stranka je na to opozorila v pritožbi. S tem, ko je pritožbeno sodišče njen ugovor zavrnilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje se do cele vrste pritožbenih navedb (natančno konkretiziranih v reviziji) sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS.

Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Opozarja, da je v tej zadevi bistveno, ali ima tožena stranka od 15.11.1995 pravico uporabljati sporni poslovni prostor. Odgovor na to vprašanje pa je en sam, in sicer, da tožena stranka takšne pravice nima. Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek nista identična. Tožeča stranka ima zelo velik pravni interes v tej pravdi, saj je lastnik spornega poslovnega prostora in direktor družbe K. d.o.o., ki je zaradi ravnanja tožene stranke utrpela veliko škodo. Tožena stranka je izkazala več kot resen namen, da želi sporni prostor še naprej uporabljati. V izvršilnem postopku , ki teče na podlagi motenjskega sklepa, tožena stranka zoper družbo K. d.o.o. uveljavlja plačilo sodnih penalov v višini 66.320.000 SIT.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena v ugodilnem dajatvenem delu (glede obveznosti tožene stranke, da iz spornega poslovnega prostora izprazni premičnine), sicer pa je neutemeljena.

O ugoditvi reviziji v ugodilnem dajatvenem delu (glede obveznosti tožene stranke, da iz spornega prostora izprazni svoje stvari): Zavrniti je treba tezo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje že s sodbo z dne 25.9.2002 pravnomočno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek (2. točka izreka odločbe z dne 25.9.2002). Kadar sodišče delno ali v celoti ugodi primarnemu zahtevku, se v eventualni zahtevek sploh ne sme spuščati in mu v izreku sodbe ne sme niti ugoditi niti ga zavrniti. V skladu s pravkar opisanim ustaljenim stališčem sodne prakse je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je izdalo sodbo z dne 25.9.2002. V njenem izreku podrejeni tožbeni zahtevek sploh ni omenjen, njegova 2. točka pa se nanaša na zavrnilni del primarnega tožbenega zahtevka.(1) Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevala izpraznitev poslovnega prostora, z dajatvenim delom eventualnega tožbenega zahtevka pa je od tožene stranke terjala, naj iz spornega poslovnega prostora izprazni svoje stvari. Tožena stranka ima prav, da je v konkretnem primeru eventualni tožbeni zahtevek vsebovan v primarnem, zato ne gre za kumulacijo zahtevkov. Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine se namreč opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari (prvi odstavek 221. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 - ur. p. b.). Ker sta zahtevka identična oziroma je tožeča stranka s postavitvijo eventualnega zahtevka ustvarila položaj, v katerem je eventualni zahtevek vključen v primarnem, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek zaradi obstoja negativne procesne predpostavke litispendence zavreči (četrti odstavek 189. člena ZPP). Po nastopu pravnomočnosti odločitve glede primarnega tožbenega zahtevka zavrženje zaradi litispendence ne pride več v poštev, ampak je treba zavreči tožbo, o kateri še ni pravnomočno odločeno, to pa je v obravnavani zadevi tožba v delu, ki se nanaša na eventualni tožbeni zahtevek, in sicer v njegovem dajatvenem delu.

Ker je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v ugodilnem dajatvenem delu in tožbo v tem obsegu zavrglo (drugi odstavek 379. člena ZPP).

O zavrnitvi revizije v ostalem delu: Glede na sklep revizijskega sodišča o istovetnosti oziroma vključenosti eventualnega v primarnem tožbenem zahtevku velja uvodoma poudariti, da takšno stališče zadeva le njegov dajatveni, ne pa tudi ugotovitveni del. Medtem ko tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izpraznitev poslovnega prostora, torej uveljavlja eno od materialnopravnih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice, se ugotovitev o neobstoju pravice do uporabe spornega poslovnega prostora nanaša na celotno podnajemno razmerje, ki seže preko izpraznitvenega zahtevka. Le z ugotovitveno tožbo si lahko zagotovi pravnomočno odločitev o neobstoju prvice, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja. Tovrstna ugotovitvena sodba v razmerju do dajatvene zato ne pomeni nekaj manj (minus), pač pa nekaj drugega (aliud).(2) Tožena stranka ima sicer prav, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi (materialnopravnimi) predpisi. V konkretnem primeru je to SPZ oziroma prej ZTLR, ki stranki materialnopravnega razmerja za varstvo pravic iz tega razmerja omogoča uveljavljanje posebnega ugotovitvenega zahtevka (primerjaj na primer s prvim odstavkom 218. člena SPZ oziroma s 56. členom ZTLR). Vendar pa je ugotovitvena tožba poleg primerov, ko je tako določeno s posebnimi predpisi, dovoljena tudi tedaj, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP), torej tedaj, ko so izpolnjene predpostavke, ki jih določa procesni predpis - ZPP.

Ker je revizijsko sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na eventualni dajatveni zahtevek, zavrglo, in zato ni več mogoče trditi, da tožeča stranka z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva, naj sodišče odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju, je tožena stranka v reviziji utemeljeno izpostavila vprašanje pravnega interesa tožeče stranke za (sedaj) samostojno ugotovitveno tožbo. Kljub njeni kritiki ne more biti nobenega dvoma, da takšen pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo obstaja. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da ima na spornem poslovnem prostoru določene pravice, v motenjskem sporu, opr. št. VII Pg 605/95 pa jih je uspešno tudi uveljavljala, čeprav v razmerju do tretje osebe družbe, K. d.o.o.. Trditve o tožnikovih obveznostih, ki so s tem povezane, ustvarjajo zanj negotovost in ga omejuje v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi subjekti (na primer pri sklepanju novih najemnih pogodb). Prav tako ne drži, da bi lahko tožnik popolnejše pravno varstvo dosegel z dajatvenim zahtevkom (del tožbe, ki ga je revizijsko sodišče zavrglo), saj je že bilo pojasnjeno, da z ugotovitvenim zahtevkom ne zahteva ugotovitve zgolj posameznega materialnopravnega upravičenja, ki bi se pokrival z eventualnim dajatvenim tožbenim zahtevkom, ampak terja ugotovitev neobstoja pravice uporabe kot celote. Dejstvo, da tožeča stranka ni bila stranka motenjskega spora, na presojo obstoja pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe ne more vplivati. Odločilno je, da pravno razmerje tožene stranke do tretje osebe - družbe K. d.o.o vpliva na pravice in obveznosti v pravnem razmerju med pravdnima strankama in s tem ustvarja negotovost za tožečo stranko. Izkazan je torej lastni pravni interes tožeče stranke za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke v razmerju do tretje osebe.

Tožeča stranka z eventualnim ugotovitvenim zahtevkom(3) ne zahteva ugotovitve neobstoja določenega dejstva, kot je zmotno prepričana tožena stranka, ampak uveljavlja ugotovitev pravne posledice, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, ji je treba priznati ne le interes za ugotovitev neobstoja pravice v času zaključka glavne obravnave, ampak tudi interes za ugotovitev trenutka v preteklosti (15.11.1995), ko je nastopila pravna posledica, ki učinkuje v sedanjosti.

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74 - Uradni list RS, št. 102/02, ZPSPP) v drugem odstavku 27. člena določa, da če je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, se šteje, da je obnovljena za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve so, da je med toženo stranko in družbo K. d.o.o. obstajalo podnajemno razmerje, sklenjeno za določen čas, do 15.11.1995; da je družba K. d.o.o. z motenjskim dejanjem pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba, toženi stranki preprečila uporabo spornega poslovnega prostora tako, da ga tožena stranka ni uporabljala niti en dan; da je tožena stranka v motenjskem sporu, opr. št. VII Pg 605/95 uspela. Namen citirane norme je varstvo najemnika zaradi pasivnosti najemodajalca. Če slednji s svojim aktivnim ravnanjem - vložitvijo zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora - ne poskrbi za varstvo svoje pravice, ni več razloga za prenehanje najemnega razmerja po posebnem režimu, to je brez odpovednega roka. Če, nasprotno, najemodajalec celo pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba za določen čas, stori ukrepe s ciljem izpraznitve poslovnega prostora, fikcija obnovitve pogodbe za nedoločen čas ne more nastopiti. Če je najemodajalcu pri tem mogoče očitati protipravno ravnanje, lahko najemnik uveljavlja druge zahtevke - odškodninske, obligacijske ali stvarnopravne narave, ne more pa se sklicevati na drugi odstavek 27. člena ZPSPP. Končno je zmotno prepričanje tožene stranke, da je dejstvo, da ima v poslovnem prostoru še določene premičnine, mogoče subsumirati pod pojem uporabe iz drugega odstavka 27. člena ZPSPP. Uporaba poslovnega prostora predpostavlja, da ima najemnik možnost na nepremičnino vplivati in jo gospodarsko izkoriščati. Če je to možnost zaradi ravnanja najemodajalca izgubil, ne gre za uporabo v smislu drugega odstavka 27. člena ZPSPP.

Ker je revizijsko sodišče tožbo v delu, ki zadeva izpraznitev stvari iz poslovnega prostora, zavrglo, sta revizijska ugovora o arbitrarnosti dokazne ocene sodišča in nedoločljivosti podrejenega tožbenega zahtevka v dajatvenem delu postala brezpredmetna.

Končno je neutemeljen ugovor, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožene stranke. Načelno ima tožena stranka prav, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Vendar pa niti iz ZPP niti iz 22. člena Ustave RS ne izhaja, da bi se moralo sodišče opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke. Prav nerelevantnost navedb tožene stranke, da "tožeča stranka tožene stranke pred tožbo nikoli ni pozvala na izpraznitev spornega prostora", utemeljuje razlog, zakaj se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno izjaviti glede tega ugovora. Kritika glede sestave sodbe sodišča druge stopnje, za katero naj bi bilo značilno medsebojno nasprotje razlogov (prvi odstavek 6. točke revizije), pa je nesmiselna in zato očitno neutemeljena, saj je v nasprotju z obrambo same tožene stranke, ki celo v reviziji vztraja pri stališču, da je podnajemno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v podnajemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas (3. točka revizije). Kar pa zadeva pritožbeni ugovor, da "ni jasno, zakaj tožeča stranka potrebuje ugotovitev, da tožena stranka nima pravice uporabe spornega prostora od 15.11.1995", in ugovor, da "je edini element tožeče stranke le razlogovanje in šikaniranje tožene stranke", je treba upoštevati, da ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen. V konkretnem primeru iz navedb sodišča druge stopnje v zvezi z dopustnostjo ugotovitvenega zahtevka (zadnji odstavek na tretji strani in prvi odstavek na četrti strani sodbe) izhaja, da se je sodišče z nakazanimi pritožbenimi argumenti tožene stranke seznanilo, jih obravnavalo in nato konkludentno zavrnilo.

V delu, v katerem je sodišče ugodilo eventualnemu ugotovitvenemu zahtevku, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in tožbo delno zavrglo, je moralo odločati o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevajoč na okoliščine primera, obseg in potrebnost procesnih dejanj obeh pravdnih strank in njun uspeh v pravdi je ugotovilo, da ne glede na delno zavrženje tožbe tožeče stranke ni razloga za spremembo stroškovne odločitve sodišča druge stopnje (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe), zato vanjo ni poseglo (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je uspeh tožene stranke na revizijski stopnji zanemarljiv, je odločilo, da sama krije svoje revizijske stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Enako je odločilo glede stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo tožene stranke, saj ta, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom med drugim zahtevala, naj se tožena stranka izseli iz spornega prostora, sodišče prve stopnje pa ji je naložilo, da "se je dolžna izseliti od 16.11.1995" (1. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala drugače, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Op. št. (2): Galič v Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 153. Op. št. (3): Eventualni ugotovitveni zahtevek se glasi: "Ugotovi se, da tožena stranka od 15.11.1995 nima pravice uporabe sobe v izmeri 27 m2, ki se nahaja v 1. nadstropju zgradbe ... v Ljubljani".