Jedro

V predsodnem postopku sta bili izdani neustrezni odločbi, ki jih je sodišče prve stopnje v sodnem postopku odpravilo kot nezakoniti in tožniku na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti priznalo ne samo pravice do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, pač pa tudi pravico do nadomestila za invalidnost. Odločitev toženca o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja v odpravljenih odločbah je bila neustrezna, v novem postopku pa je bila s sodno odločbo tožniku priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost, ki bi morala biti tožniku priznana že v postopku pred tožencem. Ker toženec ni z ničemer dokazal, da bi bila odgovornost za izdajo neustrezne odločbe na strani tožnika, delodajalca ali druge osebe, je v konkretnem primeru podan dejanski stan po določbi 2. odstavku 276. člena ZPIZ (po kateri je zavod dolžan v primeru, da mora denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, upravičencu izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe) in je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od nadomestil za čas, ko bi morala biti izplačana (do plačila), ne glede na to, da tožniku nadomestilo za invalidnost še ni bilo odmerjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV in VI) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stroške odgovora na pritožbo tožnik trpi sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 11. 2010 in št. ... z dne 13. 5. 2010 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: ni zmožen za delo s kmetijsko mehanizacijo in za težka fizična dela, ki zahtevajo dvigovanje in prenašanje bremen nad 15 kg, stalno prisilno držo, globoko pripogibanje, s polnim delovnim časom od 23. 3. 2010 dalje in mu od tega dne, to je od 23. 3. 2010 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila za invalidnost moral biti izplačan, če bi bila prva odločba ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe, izdajo katere je sodišče tožencu naložilo s to sodbo, v roku 60 dni od plačila denarnih dajatev po tej ustrezni odločbi (IV. točka). Nadalje je s V. točko izreka zaradi umika tožbenega zahtevka ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na priznanje I. kategorije invalidnosti ter s VI. točko izreka tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne stroške postopka v višini 483,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper IV. in VI. točko izreka sodbe in sklepa je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Glede odločitve o odškodnini v višini zamudnih obresti meni, da o izplačilu samega nadomestila za invalidnost še ni bilo odločeno. O nadomestilu bo odločil toženec tako, da sam obstoj zapadlih zneskov še niti ni izkazan in je zato odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti najmanj preuranjena. Sodišče bi tako glede na določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) lahko takšno odločitev naložilo tožencu, kot je bila naložena tudi glede izplačevanja nadomestila. Zato je sodišče kršilo določbe postopke. Toženec se prav tako ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče je v 5. točki izreka sodbe in sklepa sklenilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na priznanje I. kategorije invalidnosti. Sklicuje se na določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na to, da je v primeru umika, ki ni posledica izpolnitve s strani toženca, tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka. Obenem meni, da v obravnavanem primeru ne gre za umik oziroma neuspeh v sorazmerno majhnem delu zahtevka glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in III. kategorijo invalidnosti in da je o stroških postopka napačno odločeno.

Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je sodišče v III. točki izreka sodbe tožniku s 23. 3. 2010 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Taka odločitev je bila izdana na podlagi 2. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. Tožniku je bila tako s sodbo pravnomočno priznana pravica do nadomestila za invalidnosti in zato toženec ne bo smel posegati v pravnomočno odločitev sodišča glede podlage tožbenega zahtevka in priznani pravici do nadomestila za invalidnost od 23. 3. 2010. Pa tudi, če bi držala trditev toženca, da bo o izplačevanju samega nadomestila za invalidnost odločal toženec, to ne vpliva na pravico do obresti. Prav tako pa je po mnenju tožnika pravilno odločeno o stroških postopka. V postopku se niso izvajali nobeni dokazi glede vsebine tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik umaknil in zato niso nastali nobeni dodatni stroški postopka. V vseh ostalih delih tožbenega zahtevka pa je tožnik uspel in so bili vsi priznani stroški tudi potrebni za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v obsegu, kot jo pritožba izpodbija (IV. in VI. točka izreka) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določbe 82. člena ZDSS-1. V obravnavanem primeru toženec izpodbija sodbo in sklep le v IV. in VI. točki izreka tako, da sta v ostalem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje, to je v točki I., II., III. in V. postala pravnomočna. Pravnomočno je tako odločeno, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 11. 2010 in št. ... z dne 13. 5. 2010 ter razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 23. 3. 2010 dalje. Prav tako pa je pravnomočna III. točka izreka, s katero je sodišče tožniku s 23. 3. 2010 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju tega nadomestila toženec odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Glede na pritožbo je v obravnavanem primeru sporna odškodnina v višini zamudnih obresti (IV. točka izreka) in stroški postopka (VI. točka izreka).

V 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je zavod dolžan v primeru, da mora denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, upravičencu izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

V citirani določbi je urejen poseben primer odškodninske odgovorni zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi neustrezne odločbe, določen pa je tudi obseg škode v višini obračunanih zamudnih obresti. Le izjemoma, to je, če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se toženec razbremeni te odgovornosti.

V konkretnem primeru je toženec v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama in sicer s prvostopno odločbo z dne 13. 5. 2010, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 29. 11. 2010, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Z izpodbijano sodno odločbo pa je bilo ugotovljeno, da citirani odločbi toženca, ko ni priznal nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, nista pravilni in zakoniti, zaradi česar je obe odločbi odpravilo in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 23. 3. 2010 dalje. Hkrati pa je tožniku priznalo tudi pravico do nadomestila za invalidnost in to od 23. 3. 2010 dalje, torej za nazaj in le odmero in izplačevanje le-tega naložilo tožencu.

Gre za stanje, ko sta bili v predsodnem postopku izdani neustrezni odločbi, ki jih je sodišče prve stopnje v sodnem postopku odpravilo kot nezakoniti in tožniku na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti priznalo ne samo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom od 23. 3. 2010 dalje, pač pa od tega dne, torej od 23. 3. 2010 dalje tudi pravico do nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je odločitev toženca o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja v odpravljenih odločbah z dne 13. 5. 2010 in z dne 29. 11. 2010, z vidika kasnejše sodne odločitve neustrezna, v novem postopku s sodno odločbo, pa je tožniku priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost, ki bi bila, če bi bili ti dve odločbi ustrezni, tožniku že v postopku pred tožencem priznana in to nadomestilo odmerjeno.

Ker tudi toženec ni z ničemer dokazal, da bi bila odgovornost za izdajo neustrezne odločbe na strani tožnika, delodajalca ali druge osebe, pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ, ne glede na to, da tožniku nadomestilo za invalidnost še ni bilo odmerjeno.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno v skladu s 154. in 155. členom ZPIZ-1 tožniku priznalo tudi stroške postopka v višini 483,24 EUR, saj je tožnik s pripravljalno vlogo (list. št. 22) že dne 1. 6. 2012 (še pred prvim narokom in še preden so se izvajali dokazi) modificiral tožbeni zahtevek tako, da je umaknil zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnost in uveljavljal III. kategorijo invalidnosti od 23. 3. 2010 dalje, podredno pa II. kategorijo invalidnosti in priznanje vseh pravic iz invalidskega zavarovanja in izrecno predlagal, da se izvedejo samo tisti dokazi, ki so potrebni za ugotovitev III. kategorije invalidnosti. Na podlagi izvedenih dokazov in sicer dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 6. 9. 2012, je nato sodišče tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo vse pravice iz invalidskega zavarovanja, ki mu gredo na podlagi III. kategorije invalidnosti in s tem v celoti tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno, na podlagi 154. in 155. člena ZPP in ne na podlagi 158. člena zakona, na katerega se pritožba zmotno sklicuje priznalo stroške postopka, ne glede na to, da je tožnik tožbo glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti umaknil, do umika pa ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Ker je tožnik tožbeni zahtevek umaknil le glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in modificiral tožbeni zahtevek tako, da je vztrajal pri III. kategoriji invalidnosti in podredno pri II. kategoriji invalidnosti, vse to še pred prvim narokom in še preden so se začeli izvajati dokazi, je pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov potrebno upoštevati materialno pravno podlago določil ZPP o stroških postopka in izhajati iz temeljnega načela uspeha v pravdi (154. člen ZPP) in oceniti potrebnost priglašenih stroškov za pravdo (155. člen ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.