Jedro

Na podlagi 76. člena SPZ se dovoli le začasno uporabo oziroma izkoriščanje sosednje nepremičnine, in sicer za toliko časa, da se omogoči izvedba točno določenega vzdrževalnega dela. Zato sodišče s tem, ko je tokrat zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ni za vnaprej preprečilo vsakršno vzdrževanje kanalizacijskega jaška. Stalni dostop pa si lahko tožnik zagotovi le z ustanovitvijo stvarne služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbene zahtevke tožnika, da mu je toženec dolžan dopustiti prost in neoviran dostop preko dvorišča parc. št. 42 k.o. U. do kanalizacijskega jaška, ki se nahaja na parc. št. 43/1 k.o. U., zaradi čiščenja oziroma vzdrževanja tega kanalizacijskega jaška; da je toženec dolžan z navedenega kanalizacijskega jarška odstraniti položeni betonski kvader in opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc. št. 43/1 k.o. U. ter za povrnitev pravdnih stroškov tožniku. Posledično je tožniku naložilo v plačilo 638,14 EUR pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude s plačilom pa še plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Ne more se strinjati z zaključki sodišča, da vzdrževalna dela, ki jih je potrebno opraviti na kanalizacijskem jašku, niso nujna, ko pa je nesporno, da je že večkrat prišlo do zamašitve kanalizacijske cevi, ki poteka iz stanovanja tožnika do predmetnega jaška. Prvostopenjsko sodišče je napravilo povsem napačno dokazno oceno glede ogleda in izpovedbe B. P. Iz dokazne ocene izhaja naklonjenost pričam toženca in nenaklonjenost tožniku in njegovim pričam. Opozarja, da je tožnik že v letih, naglušen in v vedenju nekoliko rigiden. Medtem ko tega sodišče ni upoštevalo, pa je nedoslednosti v izpovedbi prič toženca blagohotno spregledalo. S svojo odločitvijo je sodišče tožniku in njegovim pravnim naslednikom za vnaprej preprečilo vsakršno vzdrževanje predmetnega kanalizacijskega jaška. Sodišče napačno zaključuje, da se maši celoten jašek, čeprav je tožnik jasno navedel, da se maši del njegove kanalizacije ob iztoku v jašek, ker se stena jaška ruši. To je potrdila tudi priča B. P. Izpoved priče M. ni bila prepričljiva, saj se je pri nekaterih odgovorih očitno izmikal in sprenevedal, kar je razumljivo, ker je z njim v slabih, s tožencem pa v dobrih odnosih. Sodišče je zanemarilo izpovedbo priče P. glede resničnega vzroka mašenja kanalizacije: jašek je okvarjen, ampak očitno le v delu, na katerem se izteka vanj kanalizacija iz tožnikovega stanovanja. Dejstvo, da kanalizacija sedaj deluje, ne pomeni, da se ne bo morda že jutri spet zamašila in bo stanovanje tožnika poplavljeno s fekalijami. Sprašuje se, kdaj bo objektivno nujno, da se na jašku izvedejo vzdrževalna dela. Vedno bo namreč obstajala možnost, da se situacija rešuje ad hoc, z odpravljanjem posledic ne pa vzrokov. Ne predstavlja si, kako bi saniral steno jaška, če do jaška sploh ne more. Poseg na jašku preko interne kanalizacijske cevi bi gotovo zahteval nesorazmerne stroške. Z ogledom je sodišče ugotovilo, da je na jašku nameščena betonska plošča in da so za njen dvig potrebni trije delavci, zato bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, saj mu toženec neupravičeno odreka prost in neoviran dostop do kanalizacijskega jaška preko svojega dvorišča. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo (76. in 99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), pa tudi kršitev procesnih pravil ni zagrešilo. Sprejema tudi dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča, ki so natančno, jasno in logično utemeljeni. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: Večkratno mašenje kanalizacije v stanovanju last tožnika, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji, predpisani v 76. členu SPZ, za dovolitev uporabe sosednje nepremičnine; v konkretnem primeru dovolitve dostopa do tožniku solastnega kanalizacijskega jaška preko toženčevega dvorišča. Splošno načelo je, da se je potrebno, če je le mogoče, izogniti poseganju v sosednjo nepremičnino, saj gre za omejevanje lastninske pravice, ki je absolutna pravica. Zato morajo biti za dovolitev posega v nepremičnino zaradi vzdrževalnih del na sosednji nepremičnini kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: delo mora biti nujno; delo mora biti potrebno za uporabo in izkoriščanje nepremičnine in da del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Če se torej vzdrževalno delo da izvesti drugače, ne zgolj z dostopom preko sosednje nepremičnine, in če ne gre za delo, ki ni nujno z objektivnega stališča, poseg ni dopusten. Prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi 8. členu ZPP skladne celostne dokazne ocene prišlo do zaključka, da težave z mašenjem kanalizacije v tožnikovem stanovanju izvirajo iz interne kanalizacijske napeljave v stanovanju, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Graja dokazne ocene prvega sodišča ni utemeljena. Izpovedbi tožnika in B. P. je sodišče ocenilo s povsem enakimi merili kot izpovedbo toženca in prič, ki jih je predlagal on. Pri vseh je upoštevalo, da so obravnavani dogodki časovno že oddaljeni. Ni pa moglo mimo nejasne in deloma nekonsistentne izpovedbe tožnika, še zlasti ne, ker ni bila potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi.

Priča M. je tudi po oceni višjega sodišča izpovedoval prepričljivo. Pritožba ne konkretizira, katerim odgovorom naj bi se izmikal in s čim naj bi se sprenevedal, očitno zato, ker navedenega v njegovi izpovedbi ni. Čeprav naj bi bila s tožnikom v slabih odnosih, prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da ne bi sledilo njegovi izpovedbi, ki je bila potrjena tudi z izvedbo drugih dokazov (izpovedbo toženca in H., ugotovitvami na ogledu). Nenazadnje pa si je sodišče prve stopnje ob zaslišanju priče z neposredno zaznavo ustvarilo vtis o njegovi verodostojnosti.

Izpovedbi priče B. P. o vzroku za mašenje kanalizacije v tožnikovem stanovanju prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo. Ker ni bila zaslišana v tem postopku, s čimer sta se obe pravdni stranki strinjali, sodišče ni imelo možnosti neposredne zaznave, pa tudi ne možnosti razčiščevanja nejasnosti oziroma nedoslednosti v njeni izpovedbi. Samo iz njene izpovedbe in izpovedbe tožnika o tem, kaj mu je ona povedala, izhaja, da naj bi bil vzrok za v določenem obdobju ponavljajoče se zamašitve kanalizacije v tožnikovem stanovanju v spornem jašku. Več in prepričljivejši dokazi pa govorijo v prid ugotovitvi, da vzrok ni v krušenju cevi v spornem jašku. To izhaja iz dokazne ocene, ki jo je prvostopenjsko sodišče zapisalo na straneh 6 do 10 izpodbijane sodbe (točke 12 do vključno 25). Glede na jasnost in izčrpnost razlogov izpodbijane sodbe ni potrebe, da bi jih višje sodišče ponavljalo, dopolnjevalo ali razlagalo. Izpostavlja pa pričanje F. H., vodovodnega inštalaterja, katerega je zaradi sanacije kanalizacije angažiral tožnik. Ker se priča H. s tem poklicno ukvarja, v njegovo izpovedbo, da zaradi krušenja tožnikove kanalizacijske cevi ob iztoku v jašek ni nobene nevarnosti za zamašitev jaška, in da to krušenje tudi ne morebiti vzrok za zamašitev cevi notranje kanalizacije v stanovanju tožnika, ne gre dvomiti. Po njegovem mnenju je pravi vzrok za mašitev kanalizacije posedanje interne kanalizacijske cevi od straniščne školjke do spornega jaška, torej cevi, ki se nahaja v tožniku solastni nepremičnini. Do te pa tožniku ni potrebno dostopati preko sosednjega dvorišča. Iz H. izpovedbe, da so se dogovorili, da bodo to sami sanirali in da jašek ni bil zamašen, ob nadaljnjem ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da se kanalizacija v stanovanju tožnika od pomladi leta 2007 pa do odločitve prvostopenjskega sodišča, torej približno dve leti, ni več mašila, tožniku ni uspelo izkazati potrebnih predpostavk za dopustitev uporabe sosednje nepremičnine zaradi izvršitve nujnih vzdrževalnih del na njemu solastni nepremičnini. Odločitev prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Ostala pritožbena kritika pa ob obrazloženem za odločitev ni relevantna in nanjo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi 76. člena SPZ se dovoli le začasno uporabo oziroma izkoriščanje sosednje nepremičnine, in sicer za toliko časa, da se omogoči izvedba točno določenega vzdrževalnega dela. Zato sodišče s tem, ko je tokrat zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ni za vnaprej preprečilo vsakršno vzdrževanje kanalizacijskega jaška. Stalni dostop pa si lahko tožnik zagotovi le z ustanovitvijo stvarne služnosti.

Materialnopravna podlaga za odločitev o zahtevku tožnika za odstranitev betonskega kvadra s kanalizacijskega jaška je 99. člen SPZ. Za uspeh s tem zahtevkom bi moral tožnik razen svojega lastništva dokazati, da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni vzel posesti stvari. Zaključkov prvega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec na kanalizacijski jašek dodatno namestil betonski kvader, pritožba ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa tudi tožbeni zahtevek za prepoved vznemirjanj tožnikove (so)lastninske pravice, ni utemeljen.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika procesnih kršitev, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ugotavlja, da tudi teh sodišče ni zagrešilo. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel.