Jedro

Sklep Upravnega odbora tožene stranke se glasi, da sta Upravni odbor in tožnik soglasna, da tožniku sporazumno preneha mandat za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja ter da tožnik zaradi sporazumnega prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja prejme skupaj 15 bruto osnovnih plač.

Takšna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka pomeni, da v tej zadevi ne gre za individualni delovni spor. V tej zadevi gre za spor med gospodarsko družbo in članom organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrebno uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za vse gospodarske spore pa se v skladu s 3. točko II. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) pristojna okrožna sodišča. Za gospodarski spor pa gre tudi pri nasprotni tožbi tožene stranke, s katero ta zahteva ugotovitev ničnosti sklepa št. 1. Upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2012 in sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2012 oziroma podredno njuno razveljavitev.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Kopru.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, vloženo na Okrožno sodišče v Kopru, na podlagi sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke vtoževal plačilo zneska 185.249,10 EUR. S tem sporazumom, ki sta ga dne 7. 3. 2012 sklenila tožnik in tožena stranka, ki jo je zastopal predsednik upravnega odbora tožene stranke, je bilo dogovorjeno, da tožnik zaradi sporazumnega prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja prejme 15 bruto osnovnih plač, pri čemer 6 plač zapade v plačilo do konca junija 2012, v odvisnosti od tekoče likvidnostne situacije tožene stranke, preostalih 9 plač pa zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja, pri čemer bo delavec sam odločil kdaj se bo upokojil (tožnik je zaradi upokojitve pogodbo o zaposlitvi odpovedal 20. 4. 2012).

2. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom P 424/2012 z dne 30. 10. 2012 sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in da bo po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik uveljavlja plačilo iz naslova delovnega razmerja, saj odpravnino vtožuje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Okrožno sodišče se je pri tem sklicevalo na prakso razvidno iz sklepov Vrhovnega sodišča RS VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009 in VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009. 3. Delovno sodišče v Kopru je 16. 11. 2015 (pred tem je opravilo tri naroke za glavno obravnavo in izdalo sodbo in zamudno sodbo Pd 388/2012 z dne 11. 7. 2014, ki pa jo je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom Pdp 1406/2014 z dne 3. 9. 2015) zadevo poslalo Vrhovnemu sodišču RS, da reši spor o pristojnosti. Pri tem se je sklicevalo na opozorilo v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v tej zadevi.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrožno sodišče v Kopru.

5. Vrhovno sodišče RS je v sklepih, na katere se sklicuje Okrožno sodišče v Kopru, pa tudi v kasnejših sklepih, na primer VIII R 2/2013 z dne 24. 4. 2013, zavzelo stališče, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih o odpravnini zaradi razrešitve poslovodje, če gre za pravico, ki je urejena v pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa v tem sporu tožnik odpravnine ne vtožuje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi sklepov, sprejetih na 14. redni seji Upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2013 in na podlagi sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2012. Celo več, na podlagi pogodbe o zaposlitvi tožnik sploh ne bi mogel vtoževati odpravnine, saj je bilo v točki 11.1 izrecno določeno, da predsednik uprave nima pravice do odpravnine ali odškodnine, če pogodba o zaposlitvi (ki je hkrati tudi pogodba o poslovodenju) preneha s sporazumno razveljavitvijo. Odpravnina je bila s pogodbo o zaposlitvi predvidena le v primeru odpoklica predsednika uprave brez razloga ali obrazložitve oziroma iz nekrivdnih razlogov.

6. Sklep št.1, ki je bil sprejet na seji Upravnega odbora tožene stranke (vse sklepe so podpisali tako tožnik, kot člani upravnega odbora) se glasi, da sta Upravni odbor in tožnik soglasna, da tožniku sporazumno preneha mandat za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja, in sicer z dnem seje ter da tožnik zaradi sporazumnega prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja prejme skupaj 15 bruto osnovnih plač, pri čemer 6 bruto plač zapade v plačilo do konca junija 2012, preostalih 9 plač pa z dnem prenehanja delovnega razmerja. S sklepom je bilo namreč predvideno, da tožnik tudi po prenehanju mandata ostane zaposlen pri toženi stranki, s tem da se mu tožena stranka zaveže ponuditi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalca izvršnega direktorja za posebne projekte trženja in prodaje, s tem da bi tožnik do 21. 12. 2012 prejemal enako mesečno plačilo, kot ga je prejemal kot glavni izvršni direktor.

7. Takšna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka pomeni, da v tej zadevi ne gre za individualni delovni spor, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b. prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in s tem tudi ne za pristojnost delovnega sodišča. V tej zadevi gre za spor med gospodarsko družbo in članom organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrebno uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za vse gospodarske spore pa se v skladu s 3. točko II. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) pristojna okrožna sodišča. 8. Za gospodarski spor pa gre tudi pri nasprotni tožbi tožene stranke, s katero ta zahteva ugotovitev ničnosti sklepa št. 1. Upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2012 in sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2012 oziroma podredno njuno razveljavitev. Tudi tukaj gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. 9. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za nadaljnje odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Kopru.