Jedro

Ker v opisu dejanja ni konkretizirana trditev, da je bil omenjeni domobranski ilegalec v času storitve kaznivega dejanja aktiven član oborožene tolpe oziroma da je v tistem času, ko domobranska vojska ni več obstajala, še vedno aktivno deloval in nosil orožje, obsojenkinega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivega dejanja po 11. členu ZKND.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeno M.M. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e,

1. da so (skupaj z M.V., V.G., S.J., M.Š. in M.V.) po osvoboditvi organizirali v L. vzdrževanje ilegalnih stikov s pobeglimi protinarodnimi izdajalci in delovali zanje v posebni obveščevalni mreži ter jim pošiljali razna situacijska poročila, v katerih poročajo lažno o stanju v FLRJ v namenu, da bi dosegli zrušenje ljudske oblasti v FLRJ;

2. da je v L. od 10. novembra do 28. decembra 1945 skrivala v svojem stanovanju domobranskega ilegalca U.R. pod lažnim imenom H.H. in ga prehranjevala, tedaj podpirala in dajala aktivnim članom oborožene tolpe zatočišče in hrano, s čimer naj bi pod točko 1 te odločbe storila kaznivo dejanje po 2. točki 3. člena ZKND, z dejanjem, opisanim pod točko 2 pa kaznivo dejanje po 11. členu ZKND.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila obsojena M.M. skupaj z ostalimi navedenimi obsojenci spoznana za krivo kaznivega dejanja po 2. točki 3. člena ZKND (točka 1 izpodbijane odločbe) ter kaznivega dejanja po 11. členu ZKND (točka 3). Obsojena je bila na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo enega leta. Od 30.1.1946 dalje je bila v priporu, s prestajanja kazni pa je bila odpuščena 30.1.1947. Iz sodbe Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 9.8.1946 izhaja, da se obsojena M.M. zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila in da vrhovno sodišče glede te obsojenke sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo. Glede obsojenih M.V., V.G., S.J., M.Š. in M.V. pa je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 te odločbe, spremenilo v pravni opredelitvi in izreklo, da so obsojenci z vzdrževanjem oziroma organiziranjem ilegalnih stikov med pobeglimi domačimi izdajalci in svojci, storili kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKND, s pošiljanjem situacijskih poročil ter razširjanjem propagandne literature pa kaznivo dejanje po 9. členu ZKND.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. dne 27.11.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojeno M.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe navedenih kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 3. člena ZKND (Uradni list FLRJ, št. 66/45 z dne 5.8.1945) je veljal za storilca kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo, kdor je storil dejanje, s katerim se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali s katerim se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja. Ker je bilo treba to določbo obravnavati v povezavi z 2. členom istega zakona, je moral v storilčevem naklepu obstajati tudi "cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev".

Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je opisano ravnanje obsojene M.M. brez sleherne konkretizacije. V opisu kaznivega dejanja ni navedeno, s kom naj bi obsojenka vzdrževala stike, za koga naj bi delovala v posebni obveščevalni mreži ter za kakšno lažno poročanje naj bi šlo. V opisu kaznivega dejanja tudi ni zatrjevano, da je takšno obsojenkino delovanje, kot ji je očitano, prizadelo škodo vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države oziroma ogrožalo neodvisnost ali teritorialno integriteto države. Obsojenki pa se tudi ne očita namen "nasilne" zrušitve ljudske oblasti.

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da dejanje, kot je opisano, ni mogoče podrediti pod zakonski dejanski stan kaznivega dejanja po 2. točki 3. člena ZKLD, v njem pa tudi ni moč najti elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

S sodbo sodišča prve stopnje je bila M.M. pravnomočno obsojena tudi za dejanje, opisano pod točko 2 te odločbe, ki je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 11. členu ZKND (Uradni list FLRJ, št. 66/45 z dne 5.8.1945). To dejanje je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral oborožene tolpe ali podobne organizacije ali dajal njenim aktivnim članom zatočišče, jim pošiljal, skrival ali prevažal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in jim delal kake druge usluge, ali če je oviral oblast pri njih odkrivanju ali ulovitvi.

Iz opisa dejanja izhaja, da je M.M. v času od 10.11. do 28.12.1945 v svojem stanovanju skrivala in prehranjevala domobranskega ilegalca U.R. pod lažnim imenom H.H., tedaj podpirala in dajala aktivnim članom oborožene tolpe zatočišče in hrano.

V konkretnem primeru obsojenkino "skrivanje in prehranjevanje domobranskega ilegalca" ni ravnanje, ki bi objektivno predstavljalo podporo aktivnemu članu oborožene tolpe. Z ničemer namreč ni izkazana oziroma konkretizirana trditev v opisu dejanja, da je bil omenjeni domobranski ilegalec v času storitve kaznivega dejanja aktiven član oborožene tolpe oziroma da je, kot pravilno poudarja vložnik zahteve, v tistem času, ko domobranska vojska ni več obstajala, še vedno aktivno deloval in nosil orožje. Le v primeru podpore osebi, za katero bi bilo v opisu dejanja zatrjevano in izkazano, da je aktiven član oborožene tolpe, bi bilo mogoče obsojenkino ravnanje podrediti pod zakonski dejanski stan kaznivega dejanja po 11. členu ZKLD.

Glede na navedeno je treba pritrditi vložniku zahteve, da je bila M.M. z izpodbijano sodbo obsojena za dejanji, ki ne vsebujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 14. točki 3. člena ZKLD ter 9. členu istega zakona. Dejanji pa tudi ne vsebujeta elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec, je vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenko oprostilo obtožbe obeh kaznivih dejanj, za kateri je bila pravnomočno obsojena.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke proračun.