Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep z dne 7. 10. 2021 sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške za prevoz na delo in z dela v znesku 595,76 EUR, v 8 dneh, v presežku za 2.706,64 EUR je zahtevek zavrnilo (točka I. 1. izreka); neizplačane dnevnice in zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov, kot je razvidno iz izreka sodbe, vse v roku 8 dni, v presežku za 5.682,93 EUR in zakonske zamudne obresti do vključno 18. 10. 2015, je zavrnilo (točka I. 2. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi zamudne obresti v znesku 8,85 EUR, v roku 8 dni, v presežku za 9,98 EUR je zahtevek zavrnilo (točka I. 3. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neizplačan variabilni del plače v bruto znesku 5.400 EUR, obračun dajatev in prispevkov ter izplačilo neto variabilnega dela plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 10. 2018 dalje do plačila; stroške prehrane v skupnem znesku 1.175,04 EUR; odškodnino zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta v skupnem neto znesku 5.843,29 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 do plačila; dodatek za minulo delo v skupnem bruto znesku 9.103,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 185,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. S sklepom z dne 7. 10. 2021 je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti tožniku nadaljnje stroške postopka v višini 460,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

3. Zoper točki I. 2 in III sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik večkrat spremenil tožbo, ko je obstoječi denarni zahtevek, postavljen v tožbi, vsebinsko spreminjal in razširjal. S četrto spremembo tožbe na naroku 7. 9. 2021 je spremenil istovetnost tožbenega zahtevka ter delno umaknil tožbo v višini 14.467,07 EUR. Tožbo je prvič spremenil že v dopolnitvi tožbe z dne 19. 11. 2018, drugič z vlogo z dne 3. 5. 2020, tretjič v vlogi z dne 29. 6. 2020. Sodišče ni izdalo procesnih sklepov o dovolitvi spremenjenih tožbenih zahtevkov, zato ni jasno, kaj je sploh bil predmet sodnega odločanja. Na naroku 7. 9. 2021 je izdalo procesni sklep z ugotovitvijo, da s spremembo zahtevka, kot jo je tožnik podal na naroku, ni spremenil tožbe. ZPP ne predvideva sklepa o tem, da tožba ni bila spremenjena. Zato bi moralo sodišče odločiti o dopustitvi predlagane objektivne spremembe tožbe. Izrek sodbe je zaradi navedenega nejasen in nerazumljiv. Sodišče tudi ni izdalo obrazloženega sklepa v zvezi z delnim umikom tožbe v višini 14.467,07 EUR, zato ni jasno, na kateri del tožbenega zahtevka se delni umik nanaša. Obstaja očitno neskladje med izrekom sodbe in med vsebino vseh postavljenih tožbenih zahtevkov. Tožnik glede zadnje spremembe tožbe, ki temelji na izvedenskem mnenju sodne izvedenke A.A. z dne 14.12.2020, ni podal navedb. Izračun izvedenke po svoji vsebini ne nadomešča potrebne trditvene podlage tožnika, niti ne podaja konkretiziranih navedb glede načina obračuna posameznega potnega naloga. Zaradi tega je postavljeni zahtevek nesklepčen in ga je potrebno zavrniti. Iz izreka sodbe ni razvidno, na kateri del tožbenega zahtevka tožeče stranke se nanaša del zavrnjenega zahtevka v višini 5.682,93 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka postavila na naroku z dne 7. 9. 2021, glede plačila dnevnic, saj je šlo za povsem nov tožbeni zahtevek, s spremenjeno podlago in višino. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so protispisni, saj sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR. Tožena stranka je podala konkretne navedbe glede načina obračuna dnevnic za vsak potni nalog posebej, pri čemer je predložila dokazila glede načina vseh poplačil dnevnic. Ker sodišče ni upoštevalo navedb in dokazil o poplačilih, ki so se nanašala izključno na izplačilo dnevnic, so razlogi v izpodbijani sodbi očitno protispisni. Upoštevati bi moralo sklenjeni dogovor iz avgusta 2016, iz katerega izhaja, da tožnik do tožene stranke nima nobenih zahtevkov, ker so bile vse do takrat nastale obveznosti s strani tožene stranke do tožnika plačane. Tožena stranka je tožniku izročila določena denarna sredstva tudi v gotovini, za namen poplačila dnevnic, tožnik pa je določna sredstva, ki jih je prejel od tretjih oseb, zadržal. Tožba pomeni zlorabo procesnih pravic, saj je bilo zbiranje arhivskega gradiva za celotno obdobje trajanja delovnega razmerja zelo težavno in povezano z velikimi materialnimi stroški in izgubo časa. Sodišče je storilo tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker po spremembi tožbe na naroku 7. 9. 2021 ni zaslišalo tožnika in direktorja in prokurista tožene stranke.

4. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka z dne 7. 10. 2021 iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi. Navaja, da je sklep nezakonit, saj je sodišče odmerilo sodno takso, preden je v delovnem sporu odločilo o dopustitvi spremembe tožbe. Kot že v pritožbi zoper sodbo, tudi v pritožbi zoper sklep navaja, da je tožnik večkrat spremenil tožbo, sodišče ni izdalo procesnih sklepov o dovolitvi tako spremenjenih tožbenih zahtevkov, zato je nedoločljivo, kaj je predmet vsebinskega odločanja, kar predstavlja osnovo za odmero sodne takse. Posledično je nepravilno odmerjena sodna taksa kot strošek postopka. Izpodbijani sklep je izdalo preuranjeno.

5. V odgovorih na pritožbi tožnik prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki ju uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Svoji odločitvi je ustrezno obrazložilo.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi večkratnih sprememb tožbenega zahtevka tožena stranka ni vedela, kateri zahtevek je predmet obravnavanja. Tožnik je že v tožbi in njeni dopolnitvi (ki je niti ni mogoče šteti za spremembo tožbe) jasno navedel, da zahteva plačilo dnevnic za 72 voženj, ki jih je opravil v Rusiji in Italiji v času od aprila 2013 do septembra 2017. Vožnje so povprečno trajale od sedem dni do dveh tednov. V dopolnitvi tožbe je tožbeni zahtevek po višini postavil v višini 32.560,00 EUR, pri čemer je upošteval povprečno vrednost dnevnice za Moskvo, Rusijo in Italijo. Navedel je, da bo po prejemu dokumentacije - obračunanih potnih nalogov višino tožbenega zahtevka prilagodil podatkom. Ker mu tožena stranka ni posredovala podatkov o obračunih in izplačilih dnevnic, v svoji pripravljalni vlogi z dne 31. 12. 2019 pa je tožena stranka za vsak posamezni mesec navedla, katere relacije je tožnik v obravnavanem obdobju opravil, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2020 tožbeni zahtevek prilagodil tem podatkom tožene stranke ter višino tožbenega zahtevka prilagodil višini dnevnice za službene poti v teh državah glede na Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 51/2012). Na naroku dne 15. 6. 2020 je sodišče tožnika v zvezi z navedeno vlogo opozorilo, da je podal navedbe v zvezi s spremenjeno višino zahtevka za dnevnice, vendar ni spremenil tožbenega zahtevka, niti ni navedel višine tožbenega zahtevka, zato mu je dodelilo rok 14 dni za ustrezno oblikovanje zahtevka, kar je tožnik storil v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2020, v kateri je navedel, da tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic znaša 46.884,81 EUR, od tega zneska pa mu je tožena stranka po obračunu davkov in prispevkov dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Po pridobitvi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za davke in finance A.A. je tožnik na naroku dne 7. 9. 2021 tožbeni zahtevek prilagodil ugotovitvam sodne izvedenke, potem ko ga je sodišče pozvalo, da v izogib še eni obravnavi in temu povezanimi stroški postavi tožbeni zahtevek tako, da sledi izračunu izvedenke po posameznih potnih nalogih. Zahtevek je tako postavil le za 67 voženj, kot jih je ugotovila izvedenka, tožbeni zahtevek pa znižal na 32.377,74 EUR. V preostanku, za znesek 14.467,07 EUR je tožbeni zahtevek umaknil, s čimer se je strinjala tožena stranka.

9. Glede na to, da je bila na naroku dne 7. 9. 2021 zaslišana tudi postavljena sodna izvedenka, ki je pred tem izdelala pisno izvedensko mnenje, o katerem sta se stranki lahko izjavili, je bilo toženi stranki nedvomno jasno, kaj je predmet obravnavanja in sodnega odločanja, posebej glede tudi na dejstvo, da je tožena stranka na tem naroku soglašala z delnim umikom tožbe. Pritožba torej neutemeljeno očita, da je izrek sodbe nejasen, ker sodišče na naroku dne 7. 9. 2021 ni s sklepom odločilo o dopustitvi spremembe tožbe, niti ni podano v pritožbi očitano neskladje med izrekom sodbe in vsebino vseh postavljenih tožbenih zahtevkov. Tudi sicer je treba ugotoviti, da je tožnik ves čas postopka zahteval plačilo dnevnic za isto časovno obdobje, da ni spreminjal istovetnosti tožbenega zahtevka, le izračun je prilagajal podatkom, s katerimi je v določeni fazi postopka razpolagal. Modifikacije tožbenega zahtevka po višini so le posledica dejstva, da tožena stranka kot delodajalec ni vodila evidence o stroških dela po 12. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 - ZEPDSV). V skladu s 16. členom ZEPDSV je bila dolžna mesečno za vsakega delavca v evidenco o stroških dela med drugim vpisati podatke o drugih stroških dela, tudi povračilo stroškov v zvezi z delom. Tega tožena stranka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti ni zatrjevala, niti ni v skladu z drugim odstavkom 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) tožniku do konca plačilnega dne izdala pisni obračun, iz katerega bi bili med drugim razvidni podatki o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je tožnik upravičen. Ker je izvedenka podala izračun prikrajšanja glede na tožnikove navedbe o vožnjah, ki jih je za toženo stranko opravil, pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik pri zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka podati navedbe glede načina obračuna dnevnic, saj je to že storil. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče zastaranje upoštevati od dne spremembe tožbe na tem naroku. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo po spremembi tožbenega zahtevka na naroku dne 7. 9. 2021 ponovno zaslišati tožnika in toženo stranko oziroma direktorja in prokurista tožene stranke, kot je to predlagala tožena stranka, saj je ta dva dokaza že izvedlo ter ju zgolj zaradi prilagoditve tožbenega zahtevka izračunu izvedenke ni bilo treba ponovno izvesti. Zato ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno in protispisno navaja, da iz izreka sodbe ni razvidno, na kateri del tožbenega zahtevka se nanaša del zavrnjenega zahtevka v višini 5.682,93 EUR, to je zneska, ki ga je tožena stranka tožniku že izplačala iz naslova dnevnic. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločitvi upoštevalo vrstni red vračunavanja po 287. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l., RS, št. 83/01 in nasl.), saj tožena stranka ni podala izjave o vračunavanju, torej je sodišče obveznosti pravilno poravnalo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Obrazložilo je, da je za prvih enajst vtoževanih zneskov in za del dvanajstega zaključilo, da so bili že plačani z zneskom 5.682,93 EUR. Zavrnilo je zahtevke za plačilo 609,39 EUR, vse do vključno 592,00 EUR, zahtevek za plačilo 514,78 EUR pa znižalo na 159,42 EUR. Tožena stranka razen pavšalne navedbe, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče upoštevalo vračunavanje že plačanih zneskov dnevnic, in da je odločitev protispisna, tudi ni konkretno navedla, v katerem delu naj bi bil izračun nepravilen.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ne more s povsem pavšalnimi navedbami glede domnevnih drugih zneskov, ki jih je izročila tožniku, ali zneskov, ki naj bi jih tožnik prejel od tretjih oseb in zadržal, izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje o višini izplačil, ki jih je tožnik prejel iz naslova dnevnic.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.

13. Pravno irelevantne so pritožbene navedbe, da tožba pomeni zlorabo procesnih pravic, saj je bilo zbiranje arhivskega gradiva za celotno obdobje trajanja delovnega razmerja zelo težavno in povezano z veliki materialnimi stroški in izgubo časa. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je trajanje postopka povezano predvsem z dejstvom, da tožena stranka ni vodila ustreznih evidenc o delu in izplačilih, zato težave z dokazovanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajajo iz njene sfere in jih ni mogoče pripisati tožniku kot delavcu.

14. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zoper sklep, saj tožnik pravilnost in zakonitost sklepa izpodbija z identičnimi razlogi, to je, da ni jasno, kaj je sploh predmet sodnega odločanja. Ker je v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08 s sprem.) taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja, pred sodiščem prve stopnje nastala takrat, ko je sodna odločba vročena stranki, je sodišče tožniku plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v višini 966,00 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 57.220,68 EUR) skupaj s sodbo, vročilo dne 23. 9. 2021. Ker je tožnikov uspeh v postopku znašal 47,71 %, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v sorazmernem delu plačane sodne takse v višini 460,88 EUR.

15. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odgovora na pritožbi nista prispevala ničesar bistvenega k odločitvi v tej zadevi, zato tožnik sam krije svoje stroške teh vlog (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).