Jedro

Res je, da so podana določena razhajanja med oškodovankinimi izjavami na policiji, v preiskavi in na glavni obravnavi, vendar niso take, da bi vzbujala dvom v oškodovankini verodostojnosti. Nekoliko drugačno izpovedovanje oškodovanke na glavni obravnavi kot na policiji oziroma v preiskavi glede tega, v katerem prostoru, kolikokrat, po katerih delih telesa in koliko časa pred posilstvom jo je obtoženec otipaval, gre pripisati poteku časa.

Izrek

I. Pritožbi zagovornic obtoženega A. A. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je, na podlagi prvega odstavka 170. člena KZ-1, določilo kazen tri leta in pet mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje, na podlagi drugega odstavka 174. člena KZ-1, določilo kazen devet mesecev zapora, nakar mu je na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom za plačilo 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2015 dalje napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse mu bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbi obtoženčevi zagovornici. Zagovornica C. C. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zagovornica D. D. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritrditi je treba pritožbenemu zatrjevanju, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o dokaznih predlogih za zaslišanje sestre oškodovankine mame E. E., ki bi povedala, kaj se ji je obtoženec zaupal takoj, ko mu je oškodovankina mama očitala, da naj bi posilil njeno hčerko; sosedov F. F., G. G. in H. H., ki bi znali povedati v kakšnih okoliščinah je in živi družina ter kaj se jim je obtoženec zaupal takoj, ko mu je oškodovankina mama očitala, da naj bi posilil njeno hčerko; I. I. in J. J., mobilnih pedagogov v vzgojnem zavodu, ki se dnevno ukvarjata z obema otrokoma obtoženca, ki bi znala povedati o odnosih v družini obtoženca, predvsem o odnosu oškodovankine mame do oškodovanke; ter oškodovankinega fanta K. K. za ugotovitev dejanskih psiholoških posledic, ki naj bi jih utrpela oškodovanka zaradi očitanega posilstva. Z izvedbo teh dokazov bi se dobilo širši vpogled v dogajanje družine obtoženca in bi se tako lahko razjasnilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Zaradi neizvedbe teh dokazov je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 17. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter podan vpliv na zakonitost izpodbijane sodbe.

5. Predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten, pri čemer mora stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stranka mora tako navesti razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem in da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Temu bremenu pritožnica tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi ni zadostila. Predlagani dokazi se namreč nanašajo na dokazovanje dejstev, ki za presojo obravnavane zadeve niso relevantna. Glede na to, da dokazni predlogi tako pred sodiščem prve stopnje niso bili kot tudi v pritožbi niso ustrezno substancirani in niso materialnopravno relevantni, odsotnost razlogov v sodbi, iz katerih jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter niso podane ostale očitane kršitve.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da iz opisa kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kdaj sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v opisu kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe čas storitve kaznivega dejanja posilstva opredeljen z navedbo "v nedeljo neugotovljeno kdaj v času med 1. 1. in 31. 5. 2015", čas storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja pa z navedbo "neugotovljeno kdaj v času od 1. 1. do 24. 5. 2015, najmanj približno 1 teden pred dejanjem, opisanim pod točko 1". S tem je po oceni pritožbenega sodišča čas storitve očitanih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe, na katerega pritožbene navedbe niti ne vežejo nobene pravno relevantne okoliščine, dovolj konkretno opredeljen. Iz opisa kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe določno izhaja tudi kraj storitve očitanih kaznivih dejanj, to je "v A., v stanovanjski hiši na naslovu B.".

7. Pritožnici nimata prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse izvedene dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožnici z nestrinjanjem s podanimi razlogi in podajanjem svoje subjektivne dokazne ocene ne moreta biti uspešni.

8. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe za to podalo prepričljive razloge. Res je, da so podana določena razhajanja med oškodovankinimi izjavami na policiji, v preiskavi in na glavni obravnavi, vendar niso taka, da bi vzbujala dvom o oškodovankini verodostojnosti. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo do vseh teh razhajanj, ne pomeni, da jih je spregledalo, kot to meni pritožnica, temveč jih je očitno (pravilno) štelo kot pravno nerelevantna. Zato izpodbijani sodbi v tej zvezi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in posledično zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nekoliko drugačno izpovedovanje oškodovanke na glavni obravnavi kot na policiji oziroma v preiskavi glede tega, v katerem prostoru, kolikokrat, po katerih delih telesa in koliko časa pred posilstvom jo je obtoženec otipaval, gre pripisati poteku časa, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Pritožnica izpostavlja, da je oškodovanka na glavni obravnavi povedala, da jo je trikrat otipaval tudi njen polbrat L., ter na tem gradi zaključek, da je oškodovanka morebiti pomešala otipavanje obtoženca z otipavanjem polbrata, vendar gre zgolj za subjektivno videnje pritožnice, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma potrjujejo obtožbene očitke. Tudi razhajanja med tem, kar je oškodovanka povedala na policiji, in njeno izpovedbo v preiskavi (na policiji je povedala, da ni videla bele tekočine, v preiskavi pa je izjavila, da je videla belo tekočino na postelji; v preiskavi je povedala, da se je naslednje jutro po posilstvu ulegla na posteljo, kjer je bila posiljena, in tam zaspala, dokler je ni zbudila sestrica, česar pa ni omenila na policiji; na policiji je povedala, da jo je obtoženec med otipavanjem poljubil na ustnice, v preiskavi pa je to zanikala in povedala, da jo je poljubil le na lice) za presojo oškodovankine verodostojnosti niso relevantna. Četudi bi pritrdili pritožbenim navedbam, da je ravnanje oškodovanke po posilstvu, ko se ni upala vrnila v svojo sobo in je noč raje prespala v kuhinji ter se je naslednjo jutro, ko je šla obleč sestrico, ki je spala v obtoženčevi sobi, ulegla na posteljo, kjer je bila posiljena, in tam zaspala, dokler je ni prebudila sestrica, nekoliko nenavadno, dvoma o verodostojnosti oškodovanke po oceni pritožbenega sodišča ne more vzbuditi. Oškodovankino izjavo ob zaslišanju na glavni obravnavi, da bi lahko zbežala iz spalnice, če bi želela, je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi razčistilo, dejstvo, da tega ni izrecno navedlo v izpodbijani sodbi, pa ni pomembno. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentirani prvostopenjski presoji treh izjav oškodovanke o tem, da umika ovadbo zoper obtoženca (tretji odstavek na strani 12 izpodbijane sodbe), nasprotne pritožne navedbe niso utemeljene. Pravilna je nadalje prvostopenjska ugotovitev, da je oškodovanka o obeh očitanih dogodkih povedala tudi očetu. Oškodovankina izjava o tem, podana sicer šele na glavni obravnavi, je potrjena z izpovedbo oškodovankinega očeta na glavni obravnavi, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbena trditev, da je oškodovankin oče svojo prvotno izjavo na glavni obravnavi v nadaljevanju zaslišanja povsem spremenil, saj je jasno povedal, da mu je o otipavanju povedala oškodovankina mama M. M., o posilstvu pa N. N., predstavlja zgolj pritožničino subjektivno videnje izpovedbe oškodovankinega očeta na glavni obravnavi (očetova izjava, da "mu je to povedala M.", se nanaša na predočenje mu njegove izjave, podane CSD dne 2. 12. 2015, da mu je oškodovanka povedala, da sta šli z mamo na policijo; v zvezi s N. N. pa je oče povedal, da sta se pogovarjala in ko ji je on povedal, da se mu je oškodovanka zaupala, mu je N. rekla, da se je zaupala tudi njej). Dvoma o pravilnosti navedene presoje pritožnica tudi ne more vzbuditi z izpostavljanjem dejstva, da je oškodovankina mama na policiji v nasprotju z oškodovanko izjavila, da naj bi o dogodku vedel tudi oškodovankin oče. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo izpovedbo N. N. v preiskavi in njeno izpovedbo na glavni obravnavi ter je navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame njeni izpovedbi v preiskavi (drugi odstavek na strani 14 izpodbijane sodbe). Tega pritožnica ne more izpodbiti z navedbami, da N. N. ni v sorodu oziroma si ni blizu z obtožencem (to ne drži, saj je N. N. povedala, da si je blizu tudi z obtožencem); da naj bi N. N. po telefonskem klicu prekinila stike z oškodovankino mamo; da iz izpovedbe N. N. izhaja, da so potekali dogovori med oškodovanko, njeno mamo in N. N. (kar predstavlja pritožničino subjektivno videnje) ter s ponavljanjem vsebine pogovora preko Facebooka med N. N. in oškodovanko, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo ocenilo (drugi odstavek na strani 14 izpodbijane sodbe) in v to ne moreta vnesti dvoma okoliščini, da je oškodovanka ob zaslišanju na glavni obravnavi dopisovanje s N. N. priznala šele po predočenju navedenega ji pogovora ter da je zakonska zveza med oškodovankino mamo in obtožencem razpadla, medtem ko je pritožbena trditev, da je do omenjenega pogovora prišlo v času, ko oškodovanka ni več živela doma in je že bila nastanjena v varni hiši, v nasprotju s podatki spisa. Sodišče prve stopnje je tudi skrbno analiziralo izpovedbo oškodovankine mame v preiskavi in njeno izpovedbo na glavni obravnavi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame njeni izpovedbi v preiskavi (zadnji odstavek na strani 13 in prvi odstavek na strani 14 izpodbijane sodbe). Ne drži očitek o protispisnosti prvostopenjskega argumenta, da se je obtoženec preselil nazaj k priči, saj to jasno izhaja iz izpovedbe socialne delavke O. O. Res je, da so podana določena razhajanja med izpovedbo oškodovankine mame v preiskavi in izpovedbo oškodovanke ter da se izpovedba oškodovankine mame v preiskavi nekoliko razlikuje od njene izjave na policiji (kolikokrat je obtoženec otipaval oškodovanko; kdo je že bil v sobi in kdo je prišel kasneje; ali je obtoženec v oškodovankino spolovilo porinil tudi prst; ali je oškodovanka krvavela), vendar je ta neskladja, ki za presojo obravnavane zadeve niti niso relevantna, pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje (drugi odstavke na strani 7 izpodbijane sodbe). Prvostopenjska ugotovitev, da gre pri treh izjavah oškodovanke o tem, da umika ovadbo, za aktivnosti oškodovankine mame, ne pomeni, da je oškodovanka lažno obremenila obtoženca, ker je tako hotela njena mama. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče P. P. (tretji odstavek na strani 10 izpodbijane sodbe), tega pritožnica z izpostavljanjem posameznih navedb te izpovedbe ne more izpodbiti. Res je, da iz izpovedbe priče O. O. izhaja, da ji je oškodovanka leta 2020 povedala, da jo je obtoženec le otipaval in ni prišlo do spolnega akta, ter da iz izpovedbe priče R. R. izhaja, da se je oškodovanka počutila nadlegovano s strani matere, vendar s tem pritožnica dvoma o pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzbuditi. Pritožnica tudi ne more biti uspešna, ko izpodbija argumentirano prvostopenjsko presojo izpovedbe ginekologinje S. S. (zadnji odstavek na strani 9 izpodbijane sodbe), saj z netočnim povzemanjem posameznih navedb iz te izpovedbe dejansko ponuja izkrivljeno vsebino te izpovedbe. Ker razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivih dejanj in kazenski odgovornosti obtoženca, tudi ni podana večkrat pritožbeno uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Čeprav pritožnici ne izpodbijata odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni treba poseči. 10. Glede na povedano pritožbi obtoženčevih zagovornic nista utemeljena, zato ju je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

11. Čeprav obtoženec s pritožbama svojih zagovornic ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.