Jedro

Zamenjava stanovanj po ZSR ni bila dovoljena, če je bila navidezna (4. točka člena 23.3 ZSR). Za navidezno zamenjavo pa se je mdr. štela zamenjava, pri kateri eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ni izvršil zamenjave (člen 23.4 ZSR). Nobenega dvoma ne more biti, da je kot pravkar citirani primer navideznosti zamenjave stanovanj treba šteti primer, ko eden izmed imetnikov stanovanjske pravice (pogodbenikov pogodbe o zamenjavi, ki sicer lahko ustreza vsem drugim zahtevam členov 23 do 25 ZSR) sploh ni imel namena, da bi se vselil v stanovanje, pridobljeno s pogodbo o zamenjavi, in se vanj tudi dejansko ni vselil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora toženka izprazniti stanovanje, ki ga zaseda nato pa ga praznega izročiti tožeči stranki. Odločitev je utemeljilo s tem, da je toženka upravičena kot uporabnica stanovanja na podlagi 19. člena ZSR naprej uporabljati sporno stanovanje, potem ko se je iz njega izselil imetnik stanovanjske pravice G. B.; njegova preselitev v drugo stanovanje ni bila opravljena na podlagi veljavne pogodbe o zamenjavi stanovanja, ker je šlo v smislu 23. člena ZSR za navidezno zamenjavo. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot popolne in pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Citira stališče sodišča druge stopnje, da so toženkine pravice iz uporabe spornega stanovanja ostale nedotaknjene kljub menjalni pogodbi, ki jo je glede stanovanja sklenil G. B. To pa po njenem mnenju pomeni, da sodišče druge stopnje enako kot tožeča stranka šteje, da je bila menjalna pogodba sklenjena in da ni šlo za navidezno pogodbo. Sodišče druge stopnje ni navedlo nobenega predpisa kot gornje premise za presojo, da se toženkin položaj zaradi tega ni mogel poslabšati. To je le posledica dejstva, da ni predpisa, po katerem se položaj uporabnice ne bi mogel poslabšati zaradi grobega ravnanja moža kot imetnika stanovanjske pravice. Uporabništvo je zmeraj izvedeno iz stanovanjske pravice - uporabničin boljši ali slabši položaj je lahko tak le v razmerju do imetnika stanovanjske pravice, ne pa v razmerju do tožeče stranke, ki nima nobene zveze z razmerjem med toženko in njenim možem. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) toženka ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalno ni opredelila, pa tudi vsebinsko noben njenih konkretnih razlogov ne pomeni uveljavljanja kakšne procesne kršitve. Predvsem ni mogoče tako razlagati njenega očitka, da zaradi odsotnosti navedbe kakšne pravne norme ni mogoče preskusiti presoje sodišča druge stopnje o tem, da se ni mogel poslabšati toženkin položaj. Gre za očitek, ki ga je treba obravnavati kot grajo uporabe materialnega prava in nanj odgovoriti pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. V tej pravdni zadevi je bila tožba vložena 9.4.1991, zato so (po določbi 158. člena Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS 19/91-I) materialnopravna podlaga odločitve določbe ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84). Revizijsko sodišče nima nobenega razloga za spremembo svojega stališča (obrazloženega v sklepu II Ips 30/92 z dne 7.5.1992 v tej pravdi) o tem, katere predpostavke so morale biti podane, da je bilo mogoče govoriti o veljavni zamenjavi stanovanj v družbeni lastnini po določbah 23. do 25. člena ZSR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje ni nobenega dejstva ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. Tako je predvsem tudi po pritožbenem preskusu ostalo glede L. B., sopogodbenice G. B. (toženkinega bivšega moža in imetnika stanovanjske pravice za sporno stanovanje) po pogodbi o zamenjavi stanovanj, na katero se še v reviziji sklicuje tožeča stranka - ugotovljeno ne samo, da se v sporno stanovanje ni nikoli vselila, ampak tudi, da se ni imela namena vanj vseliti. Sodišče prve stopnje je prav zaradi te dejanske okoliščine ocenilo, da je šlo pri obravnavani pogodbi o zamenjavi stanovanj za navidezno pogodbo. Sodišče druge stopnje je pravni presoji sodišča prve stopnje pritrdilo. Res je po tej uvodni pritrditvi pravni presoji prve stopnje pozneje v obrazložitvi svoje sodbe z nekoliko ohlapno formulacijo govorilo o "menjalni pogodbi, ki jo je glede stanovanja sklenil G.B." (očitno pa s tem mislilo prav tisto pogodbo o zamenjavi stanovanja, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni bila veljavna). Toda s tem sodišče druge stopnje nikakor ni zapisalo, da je bila ugotovljena pogodba o zamenjavi stanovanja veljavna, še manj pa je s tem spremenilo dejansko podlago sodbe prve stopnje (in izrečno tudi svoje sodbeĐ) glede dejanske okoliščine, ali je imela sopogodbenica toženkinega bivšega moža sploh kdaj namen, da bi se na podlagi sklenjene pogodbe preselila v sporno stanovanje.

Revizijsko sodišče pri ugotovljeni (in glede najbolj bistvene dejanske okoliščine citirani) dejanski podlagi izpodbijane sodbe lahko samo zavrne kot neutemeljeno revizijsko stališče tožeče stranke, da je šlo pri obravnavani pogodbi o zamenjavi stanovanj za veljavno pogodbo, torej za pogodbo, ki je bila v skladu z določbami 23. do 25. člena ZSR. Zamenjava stanovanj po ZSR ni bila dovoljena, če je bila navidezna (4. točka člena 23.3 ZSR). Za navidezno zamenjavo pa se je mdr. štela zamenjava, pri kateri eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ni izvršil zamenjave (člen 23.5 ZSR). Nobenega dvoma ne more biti, da je kot pravkar citirani primer navideznosti zamenjave stanovanj treba šteti primer, ko eden izmed imetnikov stanovanjske pravice (pogodbenikov pogodbe o zamenjavi, ki sicer lahko ustreza vsem drugim zahtevam členov 23 do 25 ZSR) sploh ni imel namena, da bi se vselil v stanovanje, pridobljeno s pogodbo o zamenjavi, in se vanj tudi dejansko ni vselil. Prav taka volja in prav tako ravnanje je bilo ugotovljeno za L. B., sopogodbenico G. B., toženkinega bivšega moža in do izselitve imetnika stanovanjske pravice za sporno stanovanje. To pa pomeni, da izselitve tega imetnika stanovanjske pravice iz spornega stanovanja ni mogoče šteti za trajno prenehanje uporabe stanovanja na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanja in da zato ni podana izjema iz določbe člena 19.4 ZSR, zaradi katere toženka ne bi imela pravice nadaljevati z uporabo spornega stanovanja kot uporabnica, potem ko ga je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati.

Revizijsko sodišče tudi ne more pritrditi revizijskim razlogom tožeče stranke o tem, da nima pravne podlage stališče sodišča druge stopnje glede toženkinega pravnega položaja nasproti tožeči stranki, zapisano v neposredni zvezi s prej obravnavanim stališčem o "menjalni pogodbi, ki jo je glede stanovanja sklenil G. B.". Prav sedaj obravnavano stališče sodišča druge stopnje, da se toženkin "položaj, tj. položaj uporabnice na spornem stanovanju, zaradi tega ni mogel poslabšati", dodatno jasno kaže, da je sodišče druge stopnje sprejelo presojo sodišča prve stopnje o navideznosti ugotovljene "menjalne pogodbe". Le po določbah 23. do 25. člena ZSR dovoljena pogodba o zamenjavi stanovanja je bila veljavna in je lahko imela pravne posledice take pogodbe - npr. tudi posledice za uporabnika stanovanja, predpisane v že citirani določbi člena 19.4 ZSR. Navidezna zamenjava stanovanja takih posledic za uporabnika ni imela - in to je pomen stališča sodišča druge stopnje, da se toženkin "položaj, tj. položaj uporabnice na spornem stanovanju zaradi tega ni mogel poslabšati". Določba člena 19.2 ZSR ("uporabniki stanovanja, ki so najmanj dve leti živeli z imetnikom stanovanjske pravice, preden je nehal uporabljati stanovanje, obdržijo pravico uporabljati stanovanje") pa je tista določba, katero je vsebinsko in izrečno citiralo sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo svojo končno pravno presojo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče druge stopnje sicer ni s citiranjem zakonskih določb opremilo svoje presoje, da navidezna zamenjava stanovanj med G. B. in L. B. ni mogla imeti posledice iz člena 19.4 ZSR. Vendar pa ne zato, ker take pravne norme ne bi bilo, kakor neutemeljeno razloguje tožeča stranka v reviziji. Zakaj neutemeljeno, je bilo prej natančno razloženo.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.