Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, oziroma da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi starševstva in s tem povezane nege družinskih članov, kar predstavlja neutemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1. Izbira tožene stranke oziroma njena odločitev, da prav tožnici poda odpoved pogodbe o zaposlitvi – zaradi bodočih družinskih obveznosti – je diskriminatoren in s tem neutemeljen odpovedni razlog tudi po 9. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 24. 9. 2015 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 24. 12. 2015 (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od prenehanja delovnega razmerja do 24. 12. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2012, ji za to obdobje priznati delovno dobo, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji plačati razliko med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, v višini 1.309,56 EUR (mesečno) in nadomestilom plače za čas brezposelnosti v mesečnem bruto znesku 733,07 EUR, od bruto razlik obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (do plačila), vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od bruto denarnega povračila v višini 3.182,84 EUR obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Sklenilo je, da se umik tožbe za povračilo stroškov v višini 6,12 EUR in 0,84 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.032,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo (2. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep naslovnega sodišča, in sicer sodbo izpodbija v I., II. in III. točki, sklep pa v 2. točki izreka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 9. 2015 zakonito prenehala, oziroma da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot navaja sodišče v obrazložitvi, je utemeljenost odpovednega razloga presojalo v obsegu, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je dalj časa trajajoče neugodne ekonomske razmere na trgu, ki so povzročile zmanjšan obseg dela, s tem slabe rezultate poslovanja, in zato potrebno reorganizacijo z zmanjšanjem števila kozmetičark. Sodišče je napačno interpretiralo poslovne izide poslovanja za leta 2013, 2014 in 2015, saj je iz njih razvidno, da je že v prvih osmih mesecih leta 2015 tožena stranka poslovala z večjo izgubo kot v letih 2013 in 2014. Posledično pa je napačno sklepalo, da ti ne dokazujejo poslovnega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo presojati, ali je šlo v resnici za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa zgolj primerjati prihodke od prodaje v različnih obdobjih. Tudi če je imela tožena stranka v letu 2015 večje prihodke, to še ne pomeni, da je bilo poslovanje uspešno, oziroma da obstaja potreba po opravljanju dela. Slabo poslovanje je bilo razlog, da se je tožena stranka odločila, da bo zaključila s poslovanjem in je zato dne 24. 12. 2015 podjetje tudi zaprla. Po oceni sodišča zmanjšanje prihodkov oziroma dobička ne utemeljuje odpovednega razlog, kar pomeni, da bi moral delodajalec, kljub negativnemu poslovnemu izidu še naprej poslovati, kar je v nasprotju s poslovno logiko in prakso. Tožena stranka je z letnimi izkazi poslovanja nedvomno dokazala negativen poslovni izid poslovanja, torej slabe rezultate poslovanja ter s tem upravičila poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami zakona. Sodišče je nepravilno ocenilo, da je tožena stranka zaprla svoje podjetje iz razloga, ker ji zakonodaja ne dopušča več opravljanje dejavnosti ob enakih pogojih glede na njen status upokojenke. Kot je tožena stranka izpovedala na naroku, je dejavnost zaprla izključno zaradi slabega poslovanja, sprememba zakonodaje je bil zgolj dodatni razlog, ki pa ni ključno vplival na njeno določitev.

Sodišče je ocenilo, da je bila toženkina izbira odpovedati pogodbo o zaposlitvi posledica tožničinega starševstva in s tem povezane nege družinskih članov, kar je neutemeljen odpovedni razlog. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi ocene, da si je toženka ob že dalj časa zaposleni delavki s petletnim otrokom (t.j. A.A.) želela obdržati zaposlitev delavke, ki otrok ni imela (t.j. B.B.) in je zato odpoved dala tožeči stranki. Pri oblikovanju ocene je sledilo izjavi tožene stranke, da se je s tožnico pogovarjala, da bo zaradi otroka več bolniškega staleža in da ji v tem času mora nekdo pomagati, ker salona ne more kar zapreti. Izjava tožene stranke je bila dana v okviru vprašanja, zakaj je zaposlila novo delavko (t.j. B.B.) in ne v okviru vprašanja, zakaj je prav tožeči stranki odpovedala pogodbo. Sodišče je torej dokaz nepravilno ocenilo in ni upoštevalo dejstva, da je imela tožena stranka zaposlene tri delavke, od tega dve materi s predšolskim otrokom, eno pa potencialno bodočo mater. Ker se je tožena stranka zaradi slabšega poslovanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih, se je za eno od delavk morala odločiti. Odločila se je za tožečo stranko, pri tem pa ni izbirala na podlagi starševstva oz. s tem povezano nego družinskih članov. K odločitvi je sicer prispevala vest, da bo tožeča stranka odprla svoj salon, česar pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, čeprav je za to predložila zadostne dokaze. Kozmetičnega salona ni mogoče odpreti čez noč in so za to potrebne mesečne priprave. Ni nenavadno, da je bila tožeča stranka po izgubi zaposlitve najprej prijavljena na zavodu kot brezposelna oseba in pri tem prejemala denarno nadomestilo ter da je salon odprla šele februarja. Sodišče ni upoštevalo niti dejstva, da je imela tožena stranka zaposlene tri delavke, od tega dve materi in eno potencialno mati, kar kaže na dejstvo, da se niti pri zaposlovanju niti pri odpovedi na starševstvo ni ozirala. Tožena stranka je dokazala, da pri odločitvi, kateri od delavk dati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni ravnala diskriminatorno, česar pa sodišče ni upoštevalo.

Sodišče je v posledici ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki prisodilo tudi razliko med mesečno bruto plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, v višini 1.309,56 EUR in nadomestilom plače za čas brezposelnosti v mesečnem bruto znesku 733,07 EUR. Čeprav je bila bruto plača tožeče stranke v pogodbi o zaposlitvi določena v višini 764,00 EUR bruto, je sodišče pri izračunu razlike neupravičeno upoštevalo znesek 1.309,56 EUR. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da je tožena stranka višini plače oporekala šele z vlogo z dne 11. 3. 2016, kar pa ne drži. Že v odgovoru na tožbo z dne 25. 11. 2015 je tožena stranka navedla, da oporeka vsem navedbam tožeče stranke, v kolikor z njimi izrecno ne soglaša. Prav tako sta se obe stranki ves čas postopka sklicevali na Pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2012, v kateri je osnovna plača nedvomno določena v znesku 764,00 EUR bruto in 1.309,56 EUR bruto. Sodišče bi moralo torej slediti dokaznim predlogom in upoštevati plačo, ki je bila med strankama nedvomno dogovorjena v višini 764,00 EUR bruto v pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka oporeka tudi odškodnini v znesku 3.128,84 EUR, ki jo je sodišče prisodilo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Kot izhaja iz same zakonske norme, je odškodnina skladno z določbo 118. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko delovno razmerje preneha na podlagi sodbe sodišča in nadaljevanje delovnega razmerja oziroma reintegracija ni v interesu strank, ne pa za primer, ko delovno razmerje preneha zaradi prenehanja delodajalca. Določba se lahko uporablja zgolj za primer, da bi tožena stranka kot delodajalec, ki opravlja pridobitno dejavnost, še naprej obstajala, kar pa v danem primeru ni podano. Tožena stranka kot delodajalec je bila namreč dne 24. 12. 2015 izbrisana iz sodnega registra in zato o reintegraciji delovnega razmerja sploh ni mogoče govoriti. Sodišče je torej tožeči stranki neupravičeno prisodilo odškodnino na podlagi 118. člena ZDR-1. Tudi, če bi bila odškodnina upravičena (kar pa ni!), bi moralo sodišče pri izračunu le-te upoštevati plačo v znesku 764,00 EUR bruto, in ne 1.309,56 EUR bruto. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožeči stranki odškodnino na podlagi 118. člena ZDR-1, kar je razlog za izpodbijanje sodbe. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka v 2. točki sklepa.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Upoštevalo pa je tudi določbe 90. člena ZDR-1, ki določa neutemeljene odpovedne razloge ter 118. člen ZDR-1 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. 8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, oziroma da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi starševstva in s tem povezane nege družinskih članov, to je iz neutemeljenega odpovednega razloga v smislu 1. alineje 90. člena ZDR-1. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačni interpretaciji poslovnih izidov poslovanja oziroma napačnem sklepanju sodišča prve stopnje, da poslovni izidi ne dokazujejo poslovnega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili prihodki iz poslovanja tožene stranke v letih 2013, 2014 in prvih osmih mesecih leta 2015 bolj ali manj konstantni oz. so se v zadnjem relevantnem obdobju (od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2015) celo povečali, kar je bistvenega pomena z vidika presoje obsega dela. Upoštevajoč raven prihodkov iz poslovanja je pravilno zaključilo, da poslovnega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ni uspelo dokazati in ugotovilo, da ustvarjena izguba iz poslovanja v prvih osmih mesecih leta 2015 za toženo stranko ni bila glavni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka izgubo iz poslovanja v primerljivi višini izkazovala že v letu 2013. Ker leto 2015 ni bilo prvo leto, ko je tožena stranka poslovala z negativnim poslovnim izidom, je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da ustvarjanje izgube iz poslovanja ni bilo odločilnega pomena, temveč je bilo to zaprtje lastnega podjetja zaradi nezmožnosti nadaljevanja opravljanja dejavnosti ob statusu upokojenke, kar je bil glavni razlog za odpoved, kot izhaja tudi iz izpovedi tožene stranke, ki je izpovedala, da je vedela, da bo zaradi statusa upokojenke morala prej ali slej svojo dejavnost zapreti. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Prvostopenjsko sodišče ni nepravilno ocenilo izvedenega dokaza - izpovedi tožene stranke - s tem, ko je pri presoji vprašanja, zakaj je bila prav tožnica izbrana za presežno delavko, upoštevalo (tudi) toženkino izjavo, da zaradi kozmetičnega salona zaradi potencialnih bolniških odsotnosti ne more kar zapreti, ker je že imela dve delavki z majhnimi otroki (toženo stranko in A.A.), čeprav je bila ta izjava podana v okviru odgovora na vprašanje, zakaj je zaposlila B.B., ne pa v zvezi z vprašanjem, zakaj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi prav tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbo tožene stranke presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zaradi česar je pritožbena trditev o napačni dokazni oceni izpovedbe tožene stranke neutemeljena. Pritožba pa tudi neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi izbrala tožnico prav na podlagi starševstva oz. s tem povezane nege družinskih članov, saj iz izpovedi tožene stranke jasno izhaja, da je zaradi dveh delavk – mater z majhnim otrokom obstajala nevarnost, da bosta zaradi bolniškega staleža (zaradi nege otrok) pogosto ostajali doma, ona sama pa brez delavcev. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožeči stranki podala odpoved zato, ker je hotela obdržati delavko brez otroka, je glede na navedeno pravilen.

Pritožbeno sodišče torej pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je dejanski razlog odpovedi tožeči stranki starševstvo oziroma s tem povezana nega družinskih članov oziroma možna (pričakovana) odsotnost z dela zaradi nege in varstva otroka, kar predstavlja neutemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1. Izbira tožene stranke oziroma njena odločitev, da prav tožnici poda odpoved pogodbe o zaposlitvi – zaradi bodočih družinskih obveznosti – je diskriminatoren in s tem neutemeljen odpovedni razlog tudi po 9. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1. Na obstoj tega razloga pa kažejo tudi okoliščine v zvezi z zaposlitvijo nove delavke (brez otrok) v času porodniškega dopusta tožeče stranke za nedoločen čas, ki je zaposlitev obdržala po odpovedi, ki je bila podana tožnici. Sodišče prve stopnje je toženi stranki sicer verjelo, da je od strank slišala, da bo tožnica odprla svoj salon, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča to ni bil bistveni razlog, zaradi katerega je bila tožnica izbrana za presežno delavko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi govoric tožena stranka ni mogla biti prepričana, da bo tožnica z odpovedjo zadovoljna. Zlasti zato, ker je ugotovilo, da so se tudi pogovori z zastopnico za kozmetiko, ki so kazali na tožničin namen po odprtju svoje dejavnosti, odvijali šele v decembru 2015, to je po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, tožnica pa je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba od 1. 11. 2015 dalje in je šele v naslednjem letu (22. 2. 2016) odprla svoj salon. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z reparacijskim zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in tožnici prisodilo razliko med mesečno bruto plačo in prejemki iz naslova nadomestila za brezposelnost. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izračunu polne povprečne plače tožeče stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1.309,56 EUR bruto), ki temelji na podatkih o plači v zadnjih treh mesecih leta 2014, prvič grajala šele v pripravljalni vlogi z 11. 3. 2016, zaradi česar je bila s takšnim ugovorom prekludirana, saj je bil brez utemeljitve upravičenega razloga podan šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pa še to le glede izračuna denarnega povračila. Tožena stranka se sicer sklicuje na to, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da oporeka vsem navedbam tožeče stranke, v kolikor z njimi izrecno ne soglaša, vendar pa takšnega le pavšalnega nasprotovanja tožbenim navedbam ni mogoče upoštevati kot ugovor glede višine plače kot osnove za uveljavljanje reparacije.

Ne glede na navedeno je dejstvo, da tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je v primeru ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno vzpostaviti stanje, kot če odpovedi ne bi bilo. To pomeni, da bi morala tožeča stranka prejemati takšen dohodek, kot če bi delala, to pa je dohodek, ki poleg osnovne bruto plače (določene v pogodbi o zaposlitvi) vključuje tudi dodatek za delovno dobo in plačo iz naslova delovne uspešnosti (stimulacije). Višina plače, ki jo je tožnica prejemala pri toženi stranki, je razvidna iz plačilnih list za maj, junij in julij 2014. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi tožena stranka sama v potrdilu, ki ga je izdala tožnici zaradi prijave za Zavodu RS za zaposlovanje, navedla povprečno mesečno plačo zavarovanca v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti v višini 1.221,78 EUR bruto (kar bistveno odstopa od plače po pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila osnova za reparacijski zahtevek in odmero povračila ob sodni razvezi po stališču tožene stranke). To izhaja iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 9. 11. 2015, o odmeri nadomestila med brezposelnostjo tožnici za čas šestih mesecev. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku v II. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna in zakonita.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o denarnem povračilu v višini štirih bruto plač po osnovi 792,81 EUR, ki jo je sodišče izračunalo ob upoštevanju plače tožnice za september 2015 v višini 782,81 EUR (v katerem je bilo tožnici za 40 ur obračunano nadomestilo zaradi bolniškega staleža v višini 90 % od osnove) in ne po osnovi 1.309,56 EUR, kot v pritožbi zmotno navaja tožena stranka. Tožena stranka je tožnici nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 9. 2015, tožnici je delovno razmerje prenehalo 1. 11. 2015, tožena stranka pa je svojo dejavnost prenehala opravljati 24. 12. 2015. Zato je ta datum sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za odločilnega pri določitvi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi sodbe sodišča v skladu z določbami 118. člena ZDR-1. Podani so torej vsi zakonski pogoji iz citirane določbe 118. člena ZDR-1 za sodno razvezo ob priznanju delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja tožnici ter ustreznega denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 13. Tožena stranka je tožnici nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijskemu zahtevku ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožnici pa prisodilo denarno povračilo namesto vrnitve na delo.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

15. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (155. člen ZPP), zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.