Jedro

Delodajalec mora sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja za vsakega delavca posebej in ta sklep je konstitutivne narave, ne zgolj ugotovitveni. Zoper sklep ima delavec pravico do ugovora, s katerim lahko zahteva predvsem presojo skladnosti s programom prenehanja delovnih razmerij kot delom načrta finančne reorganizacije.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plač in odpravnino (točki I/2 in II. sodbe sodišča prve stopnje), v ostalem delu (točka I/1 sodbe sodišča prve stopnje) pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL) in v skladu z načrtom finančne reorganizacije, po katerem so bila ukinjena vsa delovna mesta. Sodišče prve stopnje je sklep o prenehanju delovnega razmerja spremenilo le glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave lahko delovno razmerje delavcu preneha šele na podlagi dokončnega sklepa. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo zakonito, je sodišče odločilo tudi o zahtevku za plačilo razlike odpravnine, glede na delovno dobo, ki jo je pri tem treba upoštevati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo prvostopnega sodišča in se pri vprašanju učinkovanja šele dokončnega sklepa sklicevalo tudi na enotno sodno prakso.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, katero delovno dobo je potrebno upoštevati za izračun odpravnine. Glede odločitve o času prenehanja delovnega razmerja pa sicer drži sklicevanje na sodno prakso, vendar pa meni, da je treba upoštevati, da gre v danem primeru za specifično ureditev in uporabiti 51. člen ZPPSL na ta način, da delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnega sklepa.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Revizija je nedovoljena v delu, ki se nanaša na denarna zahtevka tožnice: plačilo plače (točka I/2 sodbe sodišča prve stopnje) in razlike v odpravnini (točka II sodbe sodišča prve stopnje). Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Zahtevka tožnice pa ne vsak zase ne skupaj ne dosegata te vrednosti. Znesek iz naslova odpravnine je 303.811,55 SIT, znesek nadomestila plače pa ni opredeljen. Glede na podatke o plači tožnice, ki so bili tudi podlaga za izračun odpravnine, pa gotovo ne dosega revizijske vrednosti.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka zgolj omeni, ne da bi izrecno navedla, za katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP naj bi šlo in ne da bi revizijo v zvezi s tem revizijskim razlogom kakorkoli obrazložila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Določbe 51. člena ZPPSL pomenijo v razmerju do določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) posebno ureditev prenehanja delovnega razmerja v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave (lex specialis). Določbe ZPPSL se uporabljajo, kolikor so z njimi razlogi in postopek prenehanja delovnega razmerja drugače urejeni, sicer pa veljajo določbe ZDR (1990). To ne pomeni, da je pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave tudi odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Že zato ne, ker tega sklepa ne sprejme delodajalec temveč sodišče, in z njim le potrdi prisilno poravnavo, ki so jo sprejeli upniki (58. člen ZPPSL). Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, v kateri je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno tudi zmanjšanje števila delavcev, daje delodajalcu šele pravno podlago za odločitev o prenehanju delovnega razmerja: največ temu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo (četrti odstavek 51. člena ZPPSL). Ali povedano nekoliko drugače: delavcu delovno razmerje ne preneha po zakonu samem, temveč na podlagi odločitve delodajalca iz razloga, ki je določen v posebnem zakonu.

V prvotnem besedilu drugega odstavka 51. člena ZPPSL je bilo določeno, da ima dolžnik pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna, tako določenemu številu delavcev pa preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Ker začetek teka odpovednega roka v zakonu ni bil izrecno določen, je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99 (objavljena v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998-2000, GV Založba, Ljubljana 2001) zavzelo stališče, da je potrebno glede tega vprašanja upoštevati splošno ureditev v ZDR (1990), da prične odpovedni rok teči z vročitvijo dokončnega sklepa delodajalca, če zakon ne določa drugače (člen 106 v zvezi s 1. odstavkom 100. člena ZDR (1990)).

Po novelirani določbi šestega odstavka 51. člena ZPPSL (ki jo je uporabiti v obravnavanem primeru) delavcem preneha delovno razmerje "z vročitvijo sklepa o prenehanju", s tem da delovno razmerje ne more prenehati pred iztekom 30-dnevnega roka od (predhodne) seznanitve pristojnega organa za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij. O pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v tej zvezi ZPPSL še vedno nima določb. Ugovora niti ne izključuje, niti izrecno ne ureja njegovih učinkov. Upoštevaje, da je potrebno posebne določbe zakona ozko razlagati, pridejo zato (podobno kot ob ureditvi v ZPPSL/93 in ob odločanju v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99) v poštev splošne določbe o pravici do ugovora in o njegovem suspenzivnem učinku (80. člen ZTPDR in 106. člen ZDR (1990)).

Delodajalec mora torej sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja za vsakega delavca posebej in ta sklep je konstitutivne narave, ne zgolj ugotovitveni. Zoper sklep ima delavec pravico do ugovora, s katerim lahko zahteva predvsem presojo skladnosti s programom prenehanja delovnih razmerij kot delom načrta finančne reorganizacije.

Tudi Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94), ob presoji ustavnosti 51. člena ZPPSL, ugotovilo, da ta določba delavce insolventnega delodajalca vsebinsko opredeljuje kot presežne delavce, in v sklepu št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 40/2003), izrecno, da so tudi delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena ZPPSL, trajno presežni delavci v smislu III. poglavja ZDR (1990) in kolikor ZPPSL zanje nima posebnih določb, veljajo določbe ZDR (1990).

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni podan. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.