Jedro

Tožba je neutemeljena, saj je toženka prepričljivo navedla razloge, na podlagi katerih je zaključila, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sodbo I P 158/2015. Tožnik navedenih razlogov, ki so bistveni za odločitev in se nanašajo na sodbo izdano v pravdnem postopku, tudi v tožbi konkretizirano ne prereka. Poleg opisa svojih življenjskih okoliščin podaja številne navedbe, ki pa se nanašajo na druge postopke in zato za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Novi Gorici po predsedniku sodišča kot organu za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: toženka), je bila kot neutemeljena zavrnjena prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. I P 158/2015 z dne 30. 3. 2018 (v nadaljevanju: sodba I P 158/2015).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec A.A. (tožnik v tem upravnem sporu) z vlogo z dne 25. 5. 2018 podal prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), in sicer za odvetniško zastopanje zaradi vložitve pritožbe zoper navedeno sodbo. Toženka našteje s strani prosilca predložene listine ter pojasni, da je po uradni dolžnosti vpogledala v pravdni spis I P 158/2015 in pridobila izpis iz elektronskega P-vpisnika. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) morajo biti za dodelitev BPP poleg finančnih izpolnjeni tudi vsebinski pogoji, in sicer se po določbah prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin v zadevi, ki kažejo, da je pravno dejanje, ki je predmet BPP, smiselno in bo imelo končni uspeh. Glede na določbe ZBPP mora toženka ob odločanju o prošnji vsaj v omejenem obsegu opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Tako toženka ugotavlja, da je s sodbo v pravdni zadevi I P 158/2015 sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, družbe B. d.o.o., zoper prvega toženca A.A., drugega toženca C.C. in tretjo toženko D.D., da se pri nepremičnini ID znak ..., posamezni del št. 2 v stavbi št. ... k.o. E., ki je naravi stanovanje na naslovu ..., vknjiži lastninska pravica na osebi C.C. in D.D. (sicer polnoletna otroka prosilca), na vsakega do 1/2, pri čemer bo vknjižbo na podlagi te sodbe upravičena predlagati tožnica; po pravilu uspeha je v breme tožencev v pravdi sledila še stroškovna posledica. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je izčrpno povzeta obrazložitev sodbe I P 158/2015, iz katere izhaja, da aktivno legitimacijo in pravno podlago tožbenemu zahtevku daje peti odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po katerem lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Družba B. d.o.o. je bila namreč s sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. VL 178600/2014 z dne 13. 1. 2015 in št. VL 78049/2014 z dne 16. 6. 2014 (v obeh izvršbah na strani dolžnika nastopata C.C. in D.D.), pozvana, da kot upnica svoj predlog za izvršbo dopolni oziroma popravi tako, da natančneje označi nepremičnino, ki je predmet izvršbe, oziroma v primeru, da je lastninska pravica na nepremičnini zemljiškoknjižno vpisana na nekoga drugega in ne na dolžnika, predloži listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice, če takšne listine nima, pa lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Izvršilnemu sodišču je predložila pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za čas življenja, sklenjeno v obliki notarskega zapisa notarja F.F., SV 721/07 z dne 23. 11. 2017, po kateri je prosilec izročil C.C. in D.D. v last nepremičnino, ID znak ..., vsakemu do 1/2. Kljub veljavnemu pravnemu naslovu in intabulacijski klavzuli stranke za vpis niso poskrbele, zato je kot zemljiškoknjižni lastnik še vedno vpisan prosilec. B. d.o.o. ima pravni interes za vložitev tožbenega zahtevka, ki je predmet sodbe I P 158/2015, saj bo le tako izvršbo zoper C.C. in D.D. lahko razširila še na njuno nepremičnino. V pravdni zadevi I P 158/2015 so toženci v odgovoru na tožbo in drugih vlogah ponavljali, da gre za nezakonito izsiljevanje in prisiljevanje, da C.C. in D.D. lastnine ne sprejemata, da prepovedujejo vknjižbo, dokler se ne vrne zaplenjeni denar, sklicevali so se na določbo 5. člena notarskega zapisa, da prosilec kot služnostni upravičenec sam trpi stroške, izhajajoče iz rabe in vzdrževanja stanovanja, ter vztrajali, da C.C. in D.D. nista dolžnika in da nista odgovorna za očetove dolgove ter da jima je kršeno dostojanstvo in osebnostne pravice. Navajali so še druga, za to pravdo nerelevantna dejstva, s katerimi ne morejo uspeti že zato, ker se v pravdi presoja le tožbeni zahtevek za vpis lastninske pravice dolžnikov na nepremičnini, ne ugotavlja pa se utemeljenost izvršb zoper C.C. in D.D. (ugovore o tem bi morala uveljavljati v izvršilnih postopkih).

3. Toženka nadalje pojasni, da je prosilec v vlogi z dne 25. 5. 2018 (ki poleg obravnavane prošnje za BPP obsega še pritožbo zoper sodbo I P 158/2015 in predlog za izločitev sodnika) navajal, da gre za kršitev osebnostnih pravic in dostojanstva, za izsiljevanje pri odprodaji stanovanja in spravilo v psihiatrično bolnišnico, ter da je proti vsem postopanjem že podal razloge in dokaze. Sodišče je izdalo sklep, da je ves dolg izterjan. Sodnik H.H. je neutemeljeno upošteval vsote, ki jih je odvetnik tožnice v pravdi navajal kot stroške. Ponovno predlaga izločitev sodnika zaradi malomarnih zaplenitev ter ga opredeljuje za slaboumno in lažnivo osebo, katere znanje je treba preveriti. Sodnik ni upošteval, da prosilčeva otroka zavračata vpis lastninske pravice nanju, kolikor bi s tem postala dolžnika za njegove stroške. Sodnik posega v prosilčevo družino, kar je nemoralno in podlo. Odvetniška pomoč je nujna, da se zadeva do dna razišče. Toženka je glede na mešanico pretežno pavšalnih in za pravdo nerelevantnih navedb prosilca pozvala, naj navede konkretne razloge, zaradi katerih želi vložiti pritožbo zoper sodbo I P 158/2015. Pojasnila mu je, da mora navesti takšne razloge, ki bodo omogočali narediti zaključek, da zaprošeno dejanje ni očitno nerazumno in da ima tožnik verjetne izglede za uspeh z njim; dopolnitev je lahko laična, mora pa biti konkretna in razumna. Prosilec je v dopolnitvi ponovno navajal, da C.C. in D.D. nista dolžnika za stroške v njegovem stanovanju in da k zadevi ne pristopata, sodba je nesmiselna in neumestna, stroški pa so prostovoljno plačani, kar izhaja iz računov. Prosilec ne dovoljuje poseganja v družino ter izčrpavanja sina in hčere. Sodišče ni odločilo o vsebini zadeve, sodnik H.H. naj odstopi, BPP zadevo pa naj obravnava Delovno in socialno sodišče. Razloge za pritožbo je prosilec podal že 5. 1. 2018 (pri čemer toženka izpostavi, da mu je bila poštna pošiljka s sodbo v hišnem predalčniku puščena šele 14. 5. 2018). Po mnenju prosilca je zahteva, naj se pri razlogih za pritožbo omeji na razloge, na katerih temelji sodba I P 158/2015, nerazumljiva, saj bi se tako razlogi omejili na stroške odvetnika tožnice v pravdi. Sodnik je odvetniške stroške neupravičeno upošteval. Z ozirom na notarsko pogodbo ni razloga za vknjižbo lastnine na C.C. in D.D., tudi z vidika njune izjave, da stanovanja ne sprejemata, če bi bila dolžnika za stroške prosilca. Ta v dopolnitvi prošnje omenja še nespecificirano pritožbo v letu 2013, sprašuje se, kdaj mu bo sodišče vrnilo preplačano sodno takso, in zaključi, da je podal vse vloge in da za izdajo vabil, obravnavanje zadeve in izdajo sodbe ni podlage, zato zahteva umik celotnega postopanja. Toženka ugotavlja, da prosilec niti laično ni izrazil nobenega takšnega razloga za pritožbo zoper sodbo I P 158/2015, ki bi utemeljeval dodelitev BPP. Navajal je številne pavšalne in za predmetno pravdo, v kateri se ne obravnava vsebinska utemeljenost izvršb, nerelevantne okoliščine. Takšnih okoliščin, ki bi izpodbijale nosilne razloge sodbe ali pravilnost postopka, v katerem je bila izdana, iz prosilčevih navedb niti posredno ni mogoče izluščiti. Spričo navedenega in glede na to, da sodba temelji na medsebojno skladnih razlogih, pravdni postopek pa je bil izpeljan po zakonsko določenih procesnih pravilih, toženka zaključi, da prosilec ne izkazuje kakršnih koli izgledov za uspeh s pritožbo zoper sodbo, pri čemer izpostavi še ureditev prekluzije glede novih dejstev in novih dokazov v pritožbi (337. člen ZPP). Ker torej niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, je prošnjo zavrnila.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Kot navaja v tožbi, gre za izsiljevanje, da bi se po zavrnitvi pritožbe zoper sodbo, I P 158/2015 zavrnile še njegove druge vloge oziroma prošnje za BPP. V I. je bil prestavljen na delo strojnega vzdrževalca, pritožba mu je bila onemogočena ter je bil kot nezmožen za kakršnokoli delo v organizirani proizvodnji predčasno invalidsko upokojen; invalidnost se ni prekinila in ne opravila ustrezna strokovna rehabilitacija tožnika. V Republiki Sloveniji mu ni bilo priznano prebivališče. Direktorica B. pa je izjavila, da se ga lahko da v psihiatrično bolnišnico in stanovanje odproda. Tožnikovim ugovorom je bilo ugodeno, vendar je kljub pravnomočnosti sklepa z dne 6. 5. 2013 B. ponovno podalo predlog za izvršbo z navajanjem, da niso plačani stroški upravljanja. V zvezi s tem sodišče ni ugotavljalo odgovornosti, ker B. računov za stroške ni pošiljalo na tožnikov naslov, ampak hoče izsiliti odločitev, da sta dolžnika za njegove stroške C.C. in D.D., kar je v nasprotju s pogodbo o izročitvi premoženja in s sodbo Okrajnega sodišča z dne 17. 1. 2012, v kateri je ugotovljeno, da je na tožniku obveznost za stroške njegovega stanovanja, kot tudi s pravnomočnima sklepoma z dne 6. 5. 2013 in 30. 5. 2011, s katerima je bilo tožnikovemu ugovoru ugodeno. Neutemeljena je trditev, da je obnova postopka dovoljena le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ker takšnega ugotavljanja ni bilo, razen s trditvami o tožnikovi osebni neodgovornosti oziroma duševni bolezni, prav tako ni res, da se ne ve, na katero procesno stanje naj bi se nanašala vrnitev v prejšnje stanje. Sodba I P 158/2015 nima podlage in je ni mogoče označiti drugače kot slaboumno sklepanje. Sicer pa, ne glede na ne/legalnost pogodbe o upravljanju, nihče ne bi bil pripravljen plačevati upravitelju, ki izjavi, da se ga lahko da v psihiatrično bolnišnico, stanovanje pa proda. Pri sklepu o izvršbi odstranitve iz stanovanja z dne 6. 7. 1993 je sodelovala sodnica J.J.. Kasneje pa je bil že upoštevan sedanji tožnikov naslov (...), na katerega je tudi sodišče ves čas pošiljalo listine in je to dokaz tožnikovega prebivanja na tem naslovu. Sodišče ne more biti podrejeno B., vendar pa prav to izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča, št. In 20/2012 z dne 29. 1. 2013, v katerem B. svetuje, naj izterjavo preusmeri na C.C. in D.D.. Sklep o izvršbi z dne 5. 2. 2013 je sodnica izdala brez vsebinske odločitve, glede na svoj nasvet B.. To je imelo ves čas možnost poseči po tožnikovemu dohodku pri ZPIZ, vendar je čakalo, da so stroški prekomerno narasli, medtem ko je bilo tožnikovemu sinu in hčerki nezakonito zaplenjeno preko 7.000 EUR. Notarska pogodba je bila podana pred notarjem, ki mu je bilo poznano stanje tožnikove invalidnosti in tuje državljanstvo. Na zahtevo za izločitev sodnika H.H. je prejšnja predsednica Okrožnega sodišča izdala sklep I P 158 z dne 6. 2. 2016, v katerem je navedla, da bo sodnik izdal odločbo, na katero se bo tožnik lahko pritožil, vendar takšne odločbe ni bilo. Poslal je vabilo na mediacijo, na kar je tožnik podal odgovor z dne 15. 2. 2016. Po tem ni bilo nobene nadaljnje sodnikove odločitve, razen vabil za obravnavo I P 158/2016. V tej zvezi je tožnik podal vlogo z dne 5. 1. 2018. Sodnik H.H. in predsednik Okrožnega sodišča ne razumeta tožnikove osebne odgovornosti glede dogovora iz notarske pogodbe ter človekovega dostojanstva. Tožnik vztraja pri zahtevi za odvetniško BPP zaradi nezakonitih izsiljevanj, določitve sina in hčerke kot dolžnikov za njegove stroške, zaplenitev, odprodajanja stanovanja in spravila v psihiatrično bolnišnico. Sklicuje se na kršitve 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in kršitve (iz) 27. člena tega zakona ter na določbe konvencije o človekovih pravicah, konvencije o pravicah invalidov, "temeljne listine sodišča Evropske unije" in druge določbe, ki mu niso znane, zato je nujna odvetniška BPP. Zadeva je socialne narave, zato zahteva obravnavanje pri Delovnem in socialnem sodišču z oziroma na 35. in 21. člen Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da se izpodbijana odločba kot nesmiselna in nezakonita ter nična zavrže. 5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Pripominja, da tožbene navedbe ne izpodbijajo nosilnih razlogov izdane odločbe, ampak se nanašajo na druga tožnikova dejanska in pravna razmerja ter sodne postopke.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča izpodbijana odločba ni nična, ampak je pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede na navedbe v tožbi pa še dodaja:

8. Sposobnost stranke, da sama opravlja dejanja v upravnem oziroma sodnem postopku, je vezana na njeno poslovno sposobnost. Če je stranki poslovna sposobnost v celoti ali v tem delu odvzeta, o opravljanju procesnih dejanj v imenu stranke in namesto nje odloča njen zakoniti zastopnik (glej 46. in 47. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Glede na listine v spisu in sodišču znane podatke tožniku poslovna sposobnost ni v celoti ali delno odvzeta. Kaj takega tudi ne izkazuje predložena odločba SPIZ z dne 1. 10. 1992, iz katere izhaja (le), da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine. Dejanja, ki jih je opravil v konkretnem postopku, pa tudi ne kažejo, da tožnik ne bi bil sposoben izražati svoje volje in skladno z njo opravljati dejanj v postopku. Tako ni podlage, da bi ga moral v postopku izdaje izpodbijane odločbe (ali tem sodnem postopku) zastopati zakoniti zastopnik ali da bi bilo iz tega razloga treba izpodbijano odločbo odpraviti.

9. Kot je bilo tožniku obrazloženo že v veliko zadevah, zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno sodno odločitvijo in želi zato vložiti pravno sredstvo, ne zadošča za odobritev BPP. Za to morajo biti izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, med katerimi so tudi t.i. vsebinski oziroma objektivni pogoji, ki se nanašajo na zadevo, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Toženka je prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, pri čemer se po 1. alineji predvsem upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj se upošteva pri odločanju o dodelitvi vseh oblik BPP. Takšna ureditev je skladna z namenom BPP, ki ga opredeljuje 1. člen ZBPP. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku zato dopušča tudi na podlagi določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oblikovana sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

10. Toženka je prepričljivo navedla razloge, na podlagi katerih je zaključila, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sodbo I P 158/2015. Tožnik navedenih razlogov, ki so bistveni za odločitev in se nanašajo na sodbo, izdano v pravdnem postopku I P 158/2015, tudi v tožbi konkretizirano ne prereka. Poleg opisa svojih življenjskih okoliščin podaja številne navedbe, ki pa se nanašajo na njegova druga dejanska in pravna razmerja oziroma na druge postopke in zato na odločitev v obravnavani zadevi, kot izhaja že iz izpodbijane odločbe, niso relevantne. Ker se nanašajo na druge sodne postopke, za odločitev tudi niso relevantni tožbi priloženi predlog za izvršbo zaradi odstranitve stvari iz stanovanja oziroma na njegovi podlagi izdani sklep Temeljnega sodišča v Novi Gorici, enote v Idriji, v zadevi I 154/93 z dne 6. 7. 1993, obvestilo Okrajnega sodišča v Idriji, št. In 20/2012 z dne 29. 1. 2013 in sklep o izvršbi navedenega sodišča, št. In 20/2012 z dne 5. 2. 2013. V zvezi s sodbo v zadevi I P 158/2015 tožnik navaja, da je sodnik neupravičeno upošteval odvetniške stroške nasprotne stranke, vendar pa takšna pavšalna navedba glede na izid navedenega pravdnega postopka in jasno obrazložitev stroškovne odločitve v izdani sodbi I P 158/2015 (str. na 7 in 8) za ugoditev obravnavani prošnji za BPP ne zadošča. V čem konkretno bi do drugačne odločitve lahko vodili tožnikova vloga z dne 5. 1. 2018 in njegov odgovor na poziv k soglasju za mediacijo v zadevi I P 158/2015, tožnik ne ne pojasni. Tudi njegove navedbe, ki se nanašajo na izločitev sodnika H.H., ostajajo na ravni povsem pavšalnih očitkov (kot so bile že v predlogu za izločitev, ki je bil zavrnjen s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 6. 1. 2016) in že iz tega razloga do drugačne odločitve v obravnavani zadevi ne morejo voditi. Po navedenem tudi ni videti, da bi tožbo lahko utemeljevalo tudi sicer povsem splošno tožnikovo sklicevanje na kršitve 30. člena ZUS-1 (ki določa obvezne sestavine tožbe) v zvezi s 27. členom ZUS-1 (ki splošno opredeljuje razloge, iz katerih se sme izpodbijati upravni akt) ter neopredeljeno sklicevanje na določbe konvencijo o človekovih pravicah, konvencije o pravicah invalidov in "temeljne listine sodišča Evropske unije".

11. Ker tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba kot nična "zavrže", sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ni izkazan obstoj katerega od razlogov, zaradi katerih se v upravnem postopku izdana odločba izreče za nično (prvi odstavek 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) in da tudi tožnik obstoja kakšnega takšnega razloga konkretno niti ne zatrjuje. Glede njegove zahteve, naj se zadeva obravnava pri Delovnem in socialnem sodišču, pa je treba pojasniti, da je bila o prošnji za dodelitev BPP za pritožbo zoper sodbo I P 158/2015, ki je bila izdana v pravdnem postopku, glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 31a. člena ZBPP pristojna odločati toženka, to je organ za BPP Okrožnega sodišča v Novi Gorici; za odločanje o tožbi v upravnem sporu pa je pristojno to sodišče (2. člen ZUS-1 v zvezi s 34. členom ZBPP). Podlage za dvom, da takšna ureditev ni skladna s 35. členom Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) ali 21. členom Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), sodišče ne vidi.

12. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Izpodbijana odločba je oprta na ugotovitve, ki izhajajo iz pravilno presojenih spisov zadeve, pri čemer tožnik ugotovitev toženke, ki so bistvene za odločitev, konkretizirano ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi pa tudi, kot je obrazloženo, ni navedel takšnih novih dejstev ali novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP, podana v zvezi s tem upravnim sporom, je bila zavrnjena z odločbo predsednice Upravnega sodišča RS, št. Bpp 125/2018-6 z dne 19. 9. 2018.