Jedro

Glede na to, da gre v navedenem nepravdnem postopku, ki ga je tožnica sama sprožila, za urejanje razmerij tožnice z njenima mladoletnima otrokoma, sodišče ne vidi podlage za ugotovitev, da zadeva ne bi bila pomembna za tožničin osebni položaj oziroma da pričakovani izid zadeve zanjo in za njeno družino ne bi bil življenjskega pomena, niti da je izpolnjena s tem povezana domneva iz tretjega odstavka 24. člena, na katero se je oprla tožena stranka, tj., da je očitno, da tožnica zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Kljub visečnosti upravnega postopka o dodelitvi BPP iz upravnega spisa izhaja, da tožnica vlaga vloge in pravna sredstva v omenjenem nepravdnem postopku, zato ji ob neizkazanosti, da zadeva ne bi bila pomembna za njen osebni oziroma družinski položaj, ni mogoče očitati, še najmanj pa s stopnjo "očitnosti", da ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Po oceni tožene stranke ji sicer njen materialni položaj to celo omogoča, vendar je to že presoja njenega materialnega položaja, ne pa uporaba 24. člena ZBPP, kakor utemeljeno opozarja tožba.

Tožena stranka tožnice v zvezi z upoštevanjem podatkov iz spisa Bpp 7/2025 ter Bpp 1315/2024, vsaj v upravnem postopku Bpp 210/2025, ni seznanila, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP. Tako se tožena stranka tudi ni opredelila do ugovora tožnice, ki ga je lahko podala šele v tožbi, da je del prejetega denarja porabila za osebni avtomobil, ki ga tožena stranka pri ugotavljanju premoženja na podlagi druge točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala.

Isti znesek hkrati ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 210/2025 z dne 25. 3. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila dne 19. 2. 2025 vloženo tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. II N .../2024 z dne 12. 2. 2025.

2.V postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnica zaposlena, da je po podatkih portala FURS - obdavčljivi dohodki fizičnih oseb, v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje prejela plačo v povprečni mesečni višini 1.299,07 EUR, da prejema še otroški dodatek v višini 155,29 EUR in da skupni mesečni dohodek tožnice v upoštevnem obdobju znaša 727,18 EUR na osebo. Glede premoženjskega kriterija je tožena stranka navedla, da se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki dosega ali presega 23.274,24 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da ima tožnica vozilo v vrednosti 10.400 EUR, ki ne presega višine 28 - kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, zaradi česar je glede na določbo druge točke prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izvzeto iz obsega upoštevnega premoženja. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je tožnica v upoštevnem obdobju razpolagala s premoženjem v vrednosti 18.000 EUR, ki jih je prejela s strani nekdanjega partnerja, in z zneskom 32.000 EUR iz naslova kredita. Tožnica je navedla, da gre za kredit, ki ga je vzela za poplačilo likvidnih sredstev, vendar je tožena stranka izpostavila, da se po ustaljenih stališčih sodne prakse kreditne in z njimi povezane obveznosti ne upoštevajo pri odločanju o materialnem položaju prosilca, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca. Tožnica je vzela osebni oz. potrošniški kredit, ki ni namenski in ga je tako lahko porabila za katerikoli namen je želela, lahko bi ga porabila za kritje odvetniških storitev, pa tega ni storila. Tožena stranka je tako ugotovila, da je tožnica v upoštevnem obdobju razpolagala s premoženjem v višini 50.000 EUR, kar presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP.

3.Tožnica po presoji tožene stranke ne izpolnjuje niti vsebinskega pogoja v smislu določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri čemer je tožena stranka zlasti izpostavila del določbe, ki napotuje na zavrnitev prošnje za BPP, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Tožena stranka je pridobila bančne izpiske prosilke za upoštevno obdobje (november 2024 - januar 2024) in ugotovila, da je tožnica v tem obdobju, ko se je zavedala, da potrebuje pomoč odvetnika, "živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard", kar nakazuje, da zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen socialno-ekonomski položaj oz. gre iz njenih finančnih navad utemeljeno sklepati, da prosilka "zlorablja možnost BPP". V nadaljevanju odločbe je tožena stranka v tabeli izpostavila nekaj tožničinih odhodkov in navedla, da gre za nakupe v skupni vrednosti 3.086,52 EUR, pri čemer ni upoštevala nakupov v živilskih trgovinah, lekarnah, bencinskih servisih in podobno. Tožena stranka je tožnici očitala, da je samo v zadnjem mesecu pred vložitvijo prošnje opravila dvige gotovine v skupni višini 730 EUR. Tožnica je v dopolnitvi z dne 24. 3. 2025 pojasnila, da je to gotovino namenila staršem za kritje stroškov med bivanjem pri njih, vendar ker znesek predstavlja skoraj dvakratnik povprečne najemnine v Novem mestu, tožena stranka temu ni sledila. Glede odlivov med 1. 1. 2025 in 4. 1. 2025 je tožnica pojasnila, da je bila takrat v Avstriji in kupovala zgolj gorivo in hrano ter vinjeto in cestnine, glede nakupov v trgovini svet metraže in Bauhaus je pojasnila, da se je preselila k staršem in da si je morala tam urediti prostore za bivanje, glede nakupov v BIH pa, da je šlo za osnovne vsakodnevne življenjske potrebščine. Tožena stranka navedbam ni sledila, "saj je nakupe osnovnih življenjskih potrebščin prosilka opravila v živilskih trgovinah, ki pa glede na kraje, kjer je prosilka nakupe opravila, in sredstva, ki jih je tam porabila, nakazujejo, da je tam lahko kupila tudi izdelke za osebno higieno in preostala osnovna sredstva, ob čemer so porabe sredstev, ki jih organ očita prosilki, pretežno skoncentrirani na trgovine, ki nudijo nadstandard življenjskega sloga, nekaj teh nakupov je prosilka opravila tudi v tujini (Hrvaška, Srbija, BIH, Avstrija)." Tožnica za nakupe v tujini uporablja lasten prevoz in ima zato zelo pogoste (v mesecu januarju 2025 6 x) obiske na bencinskih črpalkah, kljub temu, da sicer živi in je zaposlena v Novem mestu. Tožena stranka teh obiskov sicer ni upoštevala v izračunu prosilkine porabe sredstev, a jih je izpostavila kot okoliščino za dodatni oris življenjskega sloga tožnice. Tožena stranka je v razpredelnici navedene zneske štela kot "življenjski slog, ki presega nizek življenjski standard oseb, ki so upravičene do koriščenja BPP". Sredstva oziroma dohodki so bili porabljeni pri ponudnikih, ki spadajo v višji cenovni rang in/ali ne ponujajo osnovnih življenjskih potrebščin/storitev (BOOKING, BIG BANG, BAUHAUS, IKEA). Porabljena sredstva bi zadostovala za kritje pritožbe zoper sklep z dne 12. 2. 2024 v nepravdnem postopku št. II N .../2024 (ta odvetniška storitev znaša 335,99 EUR). Gre za znesek, katerega višina ne bi vplivala na sam materialni položaj tožnice in ne bi ogrozila preživetja nje in njene družine. V skladu s pravičnostjo in samim namenom ZBPP je, da si prosilec prizadeva najprej sam zagotoviti sredstva za plačilo odvetniških storitev, BPP pa se dodeli le, če pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti ne bi mogel uresničevati brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine. Namen ZBPP je zagotoviti plačilo odvetniških storitev socialno najbolj ogroženim in jim tako zagotoviti izvrševanje pravice do sodnega varstva. Po oceni tožene stranke določb zakona ni mogoče razlagati strogo formalistično in gledati na dolžnikov premoženjski položaj le z vidika dohodkov ali premoženja, pač pa je treba presojati tudi njegov življenjski slog, torej način življenja prosilca, ko se ta že zaveda, da ga bodo lahko v bližnji prihodnosti pestili stroški sodnega postopka oz. ga ti celo že bremenijo. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da tožnici zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, da bi si prizadevala zagotoviti oziroma uporabiti lastna sredstva, ki jih je imela na voljo. Tožnica namesto tega vzdržuje življenjski slog, ki presega porabo sredstev za osnovne življenjske potrebščine, s katerimi bi lahko bil krit strošek zastopanja po odvetniku. Po oceni tožene stranke tožnica "očitno zlorablja možnost tega instituta, ki predstavlja edino možnost ekonomsko šibkejšim posameznikom, ki za varstvo svojih pravic in koristi teh sredstev nimajo". Tožena stranka je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje ne premoženjsko-dohodkovnega ne objektivnega oz. vsebinskega pogoja za dodelitev BPP.

Tožničine navedbe

4.V tožbi tožnica uveljavlja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo ter ji kršila pravico do izjave. Tožena stranka je nepravilno ugotovila, da ima tožnica premoženje, ki presega premoženjski cenzus. Ob ugotovitvi, da ima tožnica vozilo, ki se ne upošteva kot premoženje, je organ za BPP kot premoženje upošteval znesek 18.000,00 EUR, ki ga je prejela tožnica s strani nekdanjega partnerja (in tudi že potrošila, med drugim tudi za nakup avtomobila) in znesek kredita 32.000,00 EUR. S tem je organ za BPP o premoženju odločal mimo pogojev za pridobitev BPP, saj znesek 18.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela ob bivšega partnerja, ne presega cenzusa 22.336,32 EUR, poleg tega je del tega premoženja prešel v obliko avtomobila, ki se ga ne upošteva kot premoženje. Znesek kredita, na katerega se sklicuje tožena stranka, predstavlja obveznost tožnice in ne predstavlja aktive, ki bi ga lahko tožnica unovčila za poplačilo odvetniških stroškov, saj ob tem, da izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, kaj takšnega niti ni dolžna. Tožena stranka obenem ni ugotavljala, ali bi tožnica dejansko lahko razpolagala z zneskom iz naslova kredita ali pa ga je porabila za poplačilo prejšnjega kredita. Tožena stranka ni upoštevala določb 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 145. člena ZUP in 146. člena ZUP in je v zadevi odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi tožnici dala možnost izjave. Tožnici ni bilo predočeno naziranje tožene stranke glede zneska kredita, prav tako tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o svojih stroških in dokaže njihovo upravičenost, oziroma, da izdatke, ki jih tožena stranka šteje kot nadstandardni življenjski slog, pojasni. Tožena stranka se tudi neutemeljeno ne ukvarja z vprašanjem zapletenosti družinske zadeve, saj v spis nepravdne zadeve očitno ni vpogledala.

5.Po 24. členu ZBPP tožena stranka ne sme pretresati načina strankinega trošenja denarja in ji očitati nakupe oziroma domnevni življenjski slog. Tožena stranka lahko presojala le, ali je tožničino uveljavljanje pravic v zadevi II N .../2024 razumno in pomembno za njen osebni in socialno ekonomski položaj. Očitno je, da je ta pogoj izpolnjen, saj se zadeva II N .../2024 nanaša na urejanje statusnih razmerij mladoletnih otrok tožnice po razpadu zunajzakonske skupnosti tožnice in njenega partnerja. Tožena stranka bi morala v to zadevo vpogledati in ugotoviti, da gre za komplicirano družinsko pravno zadevo, v kateri je zaradi varstva koristi otrok nujno zastopanje po odvetniku in tudi nujno angažiranje sodnega izvedenca klinične psihologije, saj nasprotni udeleženec v navedeni zadevi ravna v nasprotju s koristjo otrok in preprečuje stike otrok s tožnico. Tožena stranka je "pomešala" ugotavljanje dejstev za finančni in vsebinski pogoj s tem, ko je tožnici očitala, da ji zadeva očitno ni dovolj pomembna, da bi sama zagotovila sredstva za zastopanje po odvetniku. Odločba je "nedostojen predsodek proti tožnici", ne da bi se tožena stranka seznanila z vsebino tožničine zadeve ter z obsegom odvetniških storitev in stroškov predujma, ki so potrebni v nepravdni zadevi poleg stroškov za pritožbo, s katero je tožnica že uspela. Tožnica je enkrat že uspela s tožbo v upravnem sporu zoper isti organ za BPP in sicer v zadevi naslovnega sodišča I U 1731/2024, v kateri je naslovno sodišče odpravilo odločbo z dne 20. 12. 2024 v zadevi Bpp 722/2024. Tožnica ocenjuje, da tožena stranka v konkretnem primeru postopkov ne vodi nepristransko, stališča, ki jih zavzema v njenih zadevah pa odstopajo od siceršnje prakse organov za BPP in upravnega sodišča, kar predstavlja kršitev tožničine pravice do enakosti pred zakonom in kršitev njene pravico do sodnega varstva. Tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

6.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.Tožena stranka je tožničino prošnjo za BPP zavrnila iz dveh razlogov, in sicer v zvezi s premoženjskim cenzusom zato, ker ker naj bi v upoštevnem obdobju razpolagala s premoženjem v višini 50.000 EUR, in ker niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

9.V zvezi s 24. členom ZBPP se je tožena stranka izrecno oprla na del določbe, ki napotuje na zavrnitev prošnje za BPP, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal.

10.Na podlagi bančnih izpiskov (november 2024 - januar 2024) je presodila, da je tožnica v obdobju, ko se je zavedala, da potrebuje pomoč odvetnika, "živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard", kar nakazuje, da zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen socialno-ekonomski položaj oz. gre iz njenih finančnih navad utemeljeno sklepati, da prosilka "zlorablja možnost BPP". Navedla je, da bi porabljena sredstva zadostovala za kritje stroškov pritožbe zoper sklep z dne 12. 2. 2024 v nepravdnem postopku št. II N .../2024 v višini 335,99 EUR in da to ne bi vplivalo na tožničin materialni položaj. Po mnenju tožene stranke določb zakona ni mogoče razlagati strogo formalistično in gledati na dolžnikov premoženjski položaj le z vidika dohodkov ali premoženja, pač pa je treba presojati tudi njegov življenjski slog, torej način življenja prosilca, ko se ta že zaveda, da ga bodo lahko v bližnji prihodnosti pestili stroški sodnega postopka oz. ga ti celo že bremenijo. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da tožnici zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, da bi si prizadevala zagotoviti oziroma uporabiti lastna sredstva, ki jih je imela na voljo.

11.Tožnica glede navedenega utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, in sicer določbe 24. člena ZBPP. Ta v prvi vrsti določa, da zadeva se sme biti očitno nerazumna oziroma mora imeti prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šele v tretjem odstavku je nato določeno, da se, med drugim, šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Tožnica utemeljeno ugovarja, da se tožena stranka ni opredelila niti do razumnosti vlaganja pravnih sredstev v zvezi z verjetnimi izgledi za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti do vprašanja, ali je zadeva pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za njo ali njeno družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Med strankama ni sporno in izhaja tudi iz upravnega spisa, da je tožnica zaprosila za vložitev pritožbe v nepravdnem postopku II N .../2024, ki teče zaradi "predloga za začetek postopka za varstvo koristi otrok", ki ga je vložila prav tožnica. Vloženo pritožbo je tožnica tudi predložila, v kateri je nasprotovala odločitvi sodišča, da se v družinsko terapijo ne vključi tudi tožničina hči. Glede na to, da gre v navedenem nepravdnem postopku, ki ga je sama sprožila, za urejanje razmerij tožnice z njenima mladoletnima otrokoma, sodišče ne vidi podlage za ugotovitev, da zadeva ne bi bila pomembna za tožničin osebni položaj oziroma da pričakovani izid zadeve zanjo in za njeno družino ne bi bil življenjskega pomena, niti da je izpolnjena s tem povezana domneva iz tretjega odstavka 24. člena, na katero se je oprla tožena stranka, tj., da je očitno, da tožnica zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Kljub visečnosti upravnega postopka o dodelitvi BPP iz upravnega spisa izhaja, da tožnica vlaga vloge in pravna sredstva v omenjenem nepravdnem postopku, zato ji ob neizkazanosti, da zadeva ne bi bila pomembna za njen osebni oziroma družinski položaj, ni mogoče očitati, še najmanj pa s stopnjo "očitnosti", da ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Po oceni tožene stranke ji sicer njen materialni položaj to celo omogoča, vendar je to že presoja njenega materialnega položaja, ne pa uporaba 24. člena ZBPP, kakor utemeljeno opozarja tožba.

12.S tem sodišče prehaja na presojo drugega razloga za zavrnitev tožničine prošnje za BPP, tj., ker naj tožnica ne bi izpolnjevala materialnega, konkretneje premoženjskega pogoja.

13.Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Gre za splošno določbo, ki je nadalje konkretizirana z določbo drugega odstavka 13. člena ZBPP in napotili iz 14. člena ZBPP. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Ta zakon je Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre).

14.Prvi odstavek 14. člena ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ta zakon je ZUPJS. V drugem odstavku 14. člena ZBPP je določeno, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, torej določbe ZSVarPre.

15.Tožena stranka torej ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS, vključno z npr. 27. - 31. členom ZSVarPre, na katere se tožena stranka, razen 27. člena, ni oprla.

16.Tožena stranka je najprej glede dohodkovnega kriterija ugotovila, da je mesečni dohodek družine 727,18 EUR na osebo, kar ne presega cenzusa 969,76 EUR (dva osnovna zneska minimalnega dohodka). Glede premoženjskega kriterija je tožena stranka, sklicujoč se na določbo druge točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS, odločila, da se tožničino vozilo v vrednosti 10.400 EUR, ki ne presega višine 28 - kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ne upošteva. Nato je ugotovila, da je tožnica v upoštevnem obdobju enega leta pred vložitvijo prošnje za BPP razpolagala s premoženjem v vrednosti 18.000 EUR, ki jih je prejela s strani nekdanjega partnerja, in z zneskom 32.000 EUR iz naslova kredita. Tožničino pojasnilo, da je kredit vzela za poplačilo likvidnih sredstev, je tožena stranka zavrnila z argumentom, da je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca in da ni bil namenski, zato bi ga lahko tožnica porabila za kritje odvetniških storitev, pa tega ni storila. Tožena stranka je zaključila, da je tožnica v upoštevnem obdobju "razpolagala s premoženjem" v višini 50.000 EUR, zato presega premoženjski cenzus.

17.Najprej sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo prošnje pridobila 18.000 EUR oziroma 32.000 EUR kredita, niti njeno pojasnilo, da ga je porabila za "poplačilo likvidnih sredstev".2 Res je, da je tožena stranka tožnico v dopisu Bpp 210/2025-3 z dne 10. 3. 2025 opozorila, da bo upoštevala tudi podatke iz spisa Bpp 7/2025 (ne pa tudi, da bo upoštevala podatke iz spisa Bpp 1315/2024, kar je nato v izpodbijani odločbi izrecno storila3), vendar se listine iz tega spisa v spisu Bpp 210/2025 ne nahajajo, tovrstno vodenje spisa pa sodišču ne omogoča preizkusa zakonitosti. Iz tožbe sicer izhaja, da prejem navedenih zneskov ni sporen, utemeljen pa je tožbeni ugovor, da tožena stranka tožnice v zvezi z upoštevanjem navedenih zneskov, vsaj v upravnem postopku Bpp 210/2025, ni seznanila, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP. Tako se tožena stranka tudi ni opredelila do ugovora tožnice, ki ga je lahko podala šele v tožbi, da je del prejetega denarja porabila za osebni avtomobil, ki ga tožena stranka pri ugotavljanju premoženja na podlagi druge točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala.

18.Že iz tega razloga je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njem bo morala toženka na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tožena stranka mora v ponovnem postopku tako ustrezno dopolniti upravni spis in zagotoviti spoštovanje pravice do izjave tožnice. Glede materialnega prava pa sodišče opozarja, da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali je tožena stranka znesek 50.000 EUR upoštevala kot dohodek ali kot premoženje. Razlikovanje je pomembno, ker isti znesek hkrati ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.6 Iz ločenega ugotavljanja dohodka in premoženja in uporabe besede "premoženje" bi lahko izhajalo, da je tožena stranka znesek štela za premoženje, po drugi strani pa je za upoštevano obdobje štela eno leto pred vložitvijo prošnje, kar bi lahko merilo na uporabo določbe drugega odstavka 23. člena ZSVarPre, ki določa, da se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 20. člena tega zakona,7 vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, in da se ti dohodki štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. Vendar se tožena stranka na to določbo ZSVarPre ni (izrecno) oprla. V tretjem odstavku tega člena je nadalje določeno, da se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz prejšnjega odstavka, kot prihranki ali premoženje upoštevajo glede na višino oziroma vrednost po 27. oziroma 31. členu ZSVarPre. V četrtem odstavku je določeno, da so občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Sodišče še dodaja, da je citirano določbo treba uporabiti ob upoštevanju 12. člena ZUPJS. V ponovnem postopku mora torej tožena stranka razmejiti med dohodki in premoženjem ter uporabiti relevantne določbe ZSVarPre in ZUPJS. Glede tožbenega ugovora, da znesek 18.000 EUR v nobenem primeru ne presega cenzusa iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre (48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka), sodišče opozarja na določbo 31. člena ZSVarPre, po kateri ima center za socialno delo, če ima oseba, ki zaproša za denarno socialno pomoč, premoženje, ki se upošteva po ZUPJS, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena ZSVarPre, možnost, da odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, če je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker ima navedeno premoženje.8 Glede kredita tožnica v tožbi zatrjuje, da tožena stranka ni preverila, ali je dejansko razpolagala z zneskom ali pa ga je porabila za poplačilo prejšnjega kredita. S tem po oceni sodišča meri na izjemo iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP,9 kar mora v ponovnem postopku preveriti tožena stranka. Sodišče pripominja, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upoštevajo tudi denarna sredstva nakazanega kredita, ki še ni bil porabljen,10 kot tudi s kreditom pridobljeno premoženje,11 ter v tem smislu ni utemeljen ugovor tožnice, da z nakaznim zneskom sploh "ni dolžna" poplačati odvetniških stroškov.

19.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, v postopku pa ni sodelovala stranka z interesom.

20.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice za "dodatno pojasnjevanje zadeve" je sodišče zavrnilo, saj je tožnica vložila le tožbo.

21.Toženka je dolžna tožnici priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

-------------------------------

V upravnem spisu se nahaja le obvestilo o prometu na tožničinem računu za pretekli mesec z dne 31. 1. 2025 (priloga A2) ter izjava tožnice z dne 24. 3. 2025, kot odziv na poziv tožene stranke Bpp 210/2025-5 z dne 19. 3. 2025 o potrebnosti nakupov v Avstriji, Svetu metraže, Bauhausu, BiH in dvigih gotovine v višini 730,00 EUR. 3. Str. 3 izpodbijane odločbe. 4. 9. člen ZUP določa: (1) Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). (2) Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. (3) Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. (4) Če za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih opravijo stranke izven ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik, na obravnavi pa ustno. 5. 146. člen ZUP določa: (1) Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. (2) Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. (3) Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: 1.  da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2.  da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; 3.  da sodeluje pri izvedbi dokazov; 4.  da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in 5.  da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. (4) Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. 6. Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 298/2016 z dne 23. 5. 2017. 7. Prvi odstavek 20. člena ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, upoštevajo njeni povprečni mesečni dohodki in prejemki v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. 8. Prvi odstavek 31. člena ZSVarPre določa: (1) Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker: 1.  ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena tega zakona, 2.  je najmanj 30 dni v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k delnemu plačilu stroškov, razen, če je v celodnevnem institucionalnem varstvu, 3.  živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. 9. Ta določa: Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. 10. Izjema so bančna sredstva, ki jih je oseba prejela izključno za nakup ali gradnjo stanovanja (8. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). 11. Sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 404/2023 z dne 30. 11. 2023 (8. odst.). 12. 4. člen Pravilnika določa: Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu.