Jedro

Večinska sodna praksa zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, ker tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve (plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo) onemogočena ali precej otežena. Trditev tožeče stranke, da bo toženi s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, je bila presplošena, brez navedb okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, kakšni bodo učinki izdane začasne odredbe na toženca.

2. Proti takšni odločitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka po svoji odvetnici vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V obrazložitvi navaja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obnašanje toženca po prometni nezgodi ne daje podlage za zaključek, da je izkazana subjektivna nevarnost, da toženi aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve toženčeve denarne terjatve (plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo). Toženi namreč nikoli ni kazal nobenega nagnjenja, da bi kaj plačal, tožnika tudi nikoli ni obiskal ali se kakorkoli brigal za njegovo stanje in življenje, čeprav je bil povzročitelj prometne nezgode, v kateri je hudo škodo utrpel prav tožnik. Zato obstaja velika nevarnost, da toženi sam od sebe ne bo plačal ničesar, ampak prej nasprotno. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi zato, ker naj tožnik ne bi izkazal, da bo toženi z izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnik kot dokaz priložil izpiske geodetske uprave o vrednosti nepremičnin, katerih prepoved obremenitve in odtujitve zahteva. Vrednost nepremičnine ne dosega niti 1/10 toženčeve terjatve, kar kaže na to, da če bi se postopek izkazal za neutemeljenega, toženi ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Zelo verjetno je, da toženi premoženja ne bo prodajal, dokler na zemljiščih njegov oče prideluje pridelke, kar posledično pomeni, da mu prepoved obremenitve in odsvojitve ne bo predstavljala znatne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Trditve o obstoju drugega (poleg verjetnosti obstoja denarne terjatve) pogoja za upravičenje potrebe po izdaji začasne odredbe, torej nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka niti ni trdila, da tožena stranka izvaja aktivnosti, ki bi kazale na odtujevanje, skrivanje ali razpolaganje s premoženjem. Dokazana mora torej biti subjektivna nevarnost, da bo tožena stranka s svojim ravnanjem s premoženjem oziroma sredstvi skušala onemogočiti ali precej otežiti izterjavo. Okoliščine, da toženi ne kaže zanimanja za tožnika, ki je zaradi njegovega protipravnega ravnanja utrpel hudo telesno poškodbo, ne zadoščajo za sklep, da verjetno obstoji tudi nevarnost, da toženi stranki potem, ko bo o zadevi dokončno razsojeno, ne bo mogoče v izvršbi teh sredstev neovirano vzeti in jih nakazati tožeči stranki.

5. Večinska sodna praksa zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mora predlagatelj (tožeča stranka), ki ga zakon osvobaja dokazovanja nevarnosti bodoče uresničitve njegove terjatve, navesti dejstva in dokaze, ki opravičujejo uporabo določila tretjega odstavka 271. člena ZIZ, torej zakaj tožeča stranka nima možnosti dokazati konkretnih ravnanj tožene stranke, s katerimi se izogiba bodočemu plačilu terjatve in zakaj začasne odredba toženi stranki ne more škodovati. Sklicevanje tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe na zakonsko dikcijo tretjega odstavka 271. člena ZIZ ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala trditev in dokazov o okoliščinah konkretnega primera, v katerih kljub izdaji in izvršitve začasne odredbe toženi stranki ne bi nastala škoda. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo določila materialnega prava in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Šele iz pritožbe je mogoče razbrati, da je vrednost nepremičnin, ki naj bi bile predmet začasne odredbe relativno majhna proti višini tožbenega zahtevka ter da oče tožene stranke zemljišča uporablja za kmetijsko dejavnost, kar je prepozno, saj pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost ugotovitev in odločitev prvostopnega sodišča glede na dejansko stanje ob času odločanja na prvi stopnji. Zato tudi pritožbeno sodišče zaključkom prvostopnega sodišča lahko le pritrditi. Naknadno pritožbeno navajanje dejstev je prepozno in ga ni mogoče upoštevati. V dejanskem pogledu in materialnopravnem pogledu je torej izpodbijani sklep zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilen, pritožbene trditve pa neutemeljene.

6. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).