Jedro

Pravnomočna zavrnilna sodba (zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije) ne pomeni negativne procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari za vložitev nove tožbe, ki na pasivni strani zajame vse nujne sospornike. Upoštevajoč navedeno in izhodišče, da je zastaranje uvedeno zaradi pasivnosti upnika (ki pa v obravnavani zadevi ni bil pasiven, novo tožbo je vložil v treh mesecih), je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba (v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka prvostopenjske odločbe) spremeni tako, da se tožencem (kot pravnim naslednikom pokojne F. Ž.) naloži, da tožniku izstavijo zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na parcelah št. 660, 661, 667/1, 670, 672, 673, 675, 659/1, 658/1, 658/2 in 667/2, vpisanih v vl. št. 65 k. o. ..., na tožnikovo ime.

Toženci morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožniku njegove stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 2.656,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) v 3. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi veljavne darilne pogodbe z dne 25. 6. 1982 izključni lastnik naštetih parcel, vpisanih v vl. št. 65 k. o. D., ki tako ne sodijo v zapuščino po pokojni F. Ž., zaradi česar bi toženci kot njeni nasledniki tožniku bili dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedenih parcelah na njegovo ime.

2. Sodišče druge stopnje je (tudi v drugem sojenju) tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo v 3. točki izreka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da v zapuščinskem postopku ni uveljavljal obligacijskopravnega zahtevka in da posledično zato ni moglo priti do pretrganja zastaranja njegovega obligacijskopravnega zahtevka. Poudarja, da je v zapuščinskem postopku zahteval, naj mu ostali sodediči na podlagi darilne pogodbe priznajo lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ki so v zemljiški knjigi še vedno vpisane na zapustnico, in da je bil na podlagi takšne zahteve napoten na pravdo. V zapuščinskem postopku postavljena zahteva oz. trditev ima zaradi navedenega nedvomno obligacijskopravno podlago. Zastaranje njegovega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je bilo pretrgano bodisi z njegovo zahtevo v zapuščinskem postopku (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) bodisi z napotitvijo tožnika na pravdo (drugi odstavek 390. člena ZOR) kot se nakazuje tudi v sklepu VSRS II Ips 151/2008. Sicer pa meni, da je bilo zastaranje njegovega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pretrgano že z vložitvijo tožbe v letu 1998, upoštevaje prvi odstavek 390. člena ZOR (in ob tem poudarja, da je bil tedaj tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je dne 23. 3. 1998 tožnik v skladu s sklepom o napotitvi na pravdo vložil proti dedinjama, toženkama Al. M. in A. M., tožbo, da zapustničina kmetija ne spada v zapuščino. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker bi na pasivni strani morali biti zajeti vsi dediči kot enotni in nujni sosporniki. Dne 3. 4. 2002 je nato vložil tu obravnavano tožbo z vsebinsko enakim zahtevkom. Tožil je na ugotovitev, da je izključni lastnik spornih nepremičnin in istočasno od toženih strank zahteval, da mu izročijo za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino na njegovo ime. Tudi tokrat se je skliceval na sklep zapuščinskega sodišča z dne 26. 2. 1998, s katerim je bil napoten na pravdo zaradi dokazovanja, da sporne nepremičnine ne sodijo v zapuščino.

7. Če tožnik toži le nekatere nujne sospornike, ne pa vseh, toži napačno stranko. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je treba zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Vendar pa pravnomočna zavrnilna sodba (zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije) ne pomeni negativne procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari za vložitev nove tožbe, ki na pasivni strani zajame vse nujne sospornike. Upoštevajoč navedeno in izhodišče, da je zastaranje uvedeno zaradi pasivnosti upnika (ki pa v obravnavani zadevi ni bil pasiven, novo tožbo je vložil v treh mesecih), je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral. Tudi revizijsko sodišče je v obravnavani zadevi že zavzelo stališče, da je s sklepom o napotitvi na pravdo dne 26. 2. 1998 zoper sodediče po pokojni F. Ž. bilo zastaranje pretrgano v skladu z določbo drugega odstavka 390. člena ZOR in da je tedaj začelo teči znova ter da se do vložitve (nove) tožbe dne 3. 4. 2002 še ni izteklo. Glede na navedeno je torej pritrditi revizijski tezi, da obligacijskopravni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zastaral. 8. Tožnik v tem postopku na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe) zahteva izdajo sodne odločbe, ki bo nadomestila zemljiškoknjižno dovolilo za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet sporne darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna darilna pogodba podpisana v letu 1994 in da je podpis pokojne F. Ž. (darovalke) na darilni pogodbi pristen(1), te ugotovitve pa v pritožbenem postopku niso bile sporne (pri tem velja dodati, da je tožnik v pritožbi izrecno pritrdil zanj ugodnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, med tem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo zase neugodnih dejanskih ugotovitev ni izpodbijala). Upoštevaje tudi tožbeno trditev, da so bile sporne nepremičnine tožniku izročene v posest, je tožnikov izpolnitveni zahtevek (iz sklenjenega obveznostnega razmerja), to je zahtevek za izročitev listine, ki je sposobna za vknjižbo lastninske pravice (na nepremičninah, ki so predmet darilne pogodbe) v zemljiško knjigo, utemeljen.

9. Revizija je torej utemeljena, in sicer gleda tožnikovega izpolnitvenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel 100%. Revizijsko sodišče mu je priznalo 1.524,74 EUR prvostopenjskih stroškov(2), ki jih morajo toženci, upoštevajoč spremenjen uspeh tožnika v postopku, nerazdelno povrniti tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku je tožnik uspel 100%. V zvezi s pritožbo so mu priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 500 točk, 20% DDV in sodna taksa (175,26 EUR), kar znaša skupaj 450,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Tožnik je tudi z revizijo z dne 15. 11. 2007 in z (obravnavano) revizijo z dne 22. 12. 2009 uspel 100%. V zvezi z obema revizijama so mu priznani stroški za sestavo revizije z dne 15. 11. 2007 (za sestavo revizije z dne 22. 12. 2009 stroški niso priglašeni) v višini 600 točk, 20% DDV in sodna taksa (2x175,26 EUR), kar znaša skupaj 681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe (v katerem navedeni znesek 2.656,40 EUR je vsota tožniku priznanih stroškov prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka).

Op. št. (1): Podpis darovalke na darili pogodbi ni overjen.

Op. št. (2): Revizijsko sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo tožbe (400 točk), za pripravljalno vlogo 16. 7. 2003 (400 točk), za udeležbe na narokih 22. 9. 2004, 20. 4. 2005 in 5. 12. 2006 (400 in 2x200 točk), za trajanje narokov 22. 9. 2004 in 20. 4. 2005 (skupno 150 točk), 20% DDV, stroški izvedenca 385,58 EUR in sodna taksa (2x87,63 EUR), kar znaša skupaj 1.524,74 EUR