Jedro

Tožeča stranka kot kreditodajalka se razbremeni ugovora neizpolnitve samo, če dokaže, da je kreditno pogodbo izpolnila tako, kot je bilo dogovorjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.6.2005 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim sta AA In BB (v nadaljevanju toženi stranki) od ZZ (tožeča stranka) zahtevala ugotovitev, da je posojilna pogodba z dne 23.11.1992 nična. V točki 3 je naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožencev.

Proti 1. in 3. točki izreka vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje in v nasprotju z listinami v spisu, da tožeča stranka ni dokazala, da bi sporni kredit izplačala tožencema. Odločitev je v nasprotju s predloženo posojilno pogodbo z dne 23.11.1992, ki sta jo toženca podpisala. Pogodba je veljavna, saj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je posojilna pogodba nična. Odločitev je v nasprotju z predloženo listino in sicer „prištetje kredita z dne 23.11.1992, s katerim sta toženca potrdila, da sta v gotovini prejela posojeni znesek 106.860,00 tedanjih ATS. Tudi če je bilo posojilo izročeno posrednici in porokinji M. R., sta nedvomno toženca tista, ki sta posojilo dolžna vrniti. Kot poroka sta jamčila tudi zakonca R. in to ni nič neobičajnega. Tožeča stranka je na pogodbeno razmerje med zakonci R. in toženima ni mogla vplivati in zanj ni vedela. Posojilo sta potrebovala toženca. M. R. ni potrebovala posojila. Spravila je le v stik pravdni stranki in pomagala pri izpolnjevanju pogodbe. Obstoj razmerja med porokom in dolžnikom je odločilen vzrok, zaradi katerega poroštveno razmerje nastane, ni pa kavza poroštvenega in ne posojilnega razmerja. Že iz predložene listine z dne 23.11.1992 je razvidno, da je bil znesek posojila tožencema prištet in izplačan v gotovini. Le zakaj bi tožeča stranka takšno listino izstavila in jo predložila tožencema v podpis. V rubriki 1 in 2 se ne moreta razlagati tako, kot to razlaga sodišče. Banka ne more nekaj knjižiti, nato pa celotno posojilo obdržati. Če bi tožeča stranka posojilo izplačala M. R., bi tožeča stranka navedeno listino predložila v podpis njej, da je prejela denar. Nejasno je, zakaj bi sicer tudi tožnika jamčila kot menična dolžnika. Sodišče je v okviru materialnoprocesnega vodstva strankama ni dalo vedeti, da dvomi v izplačilo zneska. Sicer bi tožeča stranka lahko predložila nove dokaze in ob zaslišanju E. F. pojasnila postavke iz listine. Zato šele sedaj lahko prilaga izpisek iz lastnega evidenčnega konta št. 99.999.997. Enako izhaja iz spisa gibanja stanja kredita, katerega je tožeča stranka predložila v spis. Od zneska 110.000,00 ATS so bile izplačane dajatve iz naslova takse za prišteta posojila in zavarovalna premija. Zato je bil dejansko izplačan znesek 106.860,00 ATS. Iz sodbe ne izhaja opredelitev do listine in sicer prošnje za odlog plačila z dne 23.10.1993, ki sta jo toženca lastnoročno podpisala, kar je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 27.5.2009 in navedla, zakaj jo prilaga. Sodišče navaja, da je vpogled v to listino zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje že zadosti razjasnjeno. Ta listina pa izkazuje, da je bil denar izplačan. Sodišče napačno oceno izpovedbo toženca o tem, da sta povedala, da sta se z M. R. dogovorila, da bo ta za njiju dobila denar in za njih posredovala, nakar so šli skupaj v banko in mislili, da podpisujejo dokazilo, da sta bila prisotna. Ni pomembno ali je bil denar izročeno njima ali preko M. R.. To izhaja tudi iz zaslišanja priče E. H.. Sodišče se sklicuje tudi na določeno nekonsistentnost navedb tožeče stranke in listin. Res je, da je v pisanju vloge dne 1.4.2009 pripravnica v pisarni pooblaščenca tožeče stranke očitno spregledala, da je bil del predmetnega posojila odplačan tudi po datumu 18.9.1996, vendar to ne vpliva na odločanje. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je sodišče priznalo toženi stranki stroške za sedem vlog, ki niso bile potrebne.

Na vročeno pritožbo sta toženca odgovorila in predlagata zavrnitev. Menita, da je zahtevek zastaran in vztrajata, da ne obstoji dolžniško upniško razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila sicer med pravdnima strankama sklenjena kreditna pogodba z dne 23.11.1992, vendar tožeča stranka ne more terjati od tožene stranke vrnitev kredita, ker ni dokazala, da bi jima znesek iz pogodbe plačala. Med predloženimi listinami in zaslišanji strank in prič sodišče ni našlo dokaza, ki bi potrdilo trditev tožene stranke in sicer, da je plačala toženi stranki sporni znesek.

Obveznost kreditodajalca veljavnost sklenjene kreditne pogodbe je, da izroči (nakaže) kreditojemalcu ali po njegovem naročilu tretjemu znesek kredita. Obveznost vročila lahko nastane samo v tem primeru, saj ima kreditojemalec ugovor neizpolnitve pogodbe (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 772/2006, ko je šlo tudi za kredit avstrijske banke). V razlogih je revizijsko sodišče zapisalo, da je kreditna pogodba res konsenzualni in ne realni kontrakt (kot je to po avstrijskem pravu posojilna pogodba), vendar je obveznost kreditodajalca veljavnost sklenjene kreditne pogodbe v tem, da izroči (nakaže) kreditojemalcu ali po njegovem naročilu tretjemu znesek kredita. Obveznost vračila lahko nastane samo v tem primeru, sicer ima kreditojemalec ugovor neizpolnitve pogodbe. Tudi slovensko pravo (122. člen ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ) določa enako. Ne more terjati izpolnitve kreditne pogodbe banka, če ni dokazala, da je svojo izpolnitev kreditojemalcu izpolnila.

V pritožbi tožeča stranka trdi, da bi sodišče moralo v okviru materialnega vodstva pravde naložiti tožeči stranki, da izpolni svoje dokazno breme. Pri tem spregleda, da je prvi ugovor tožene stranke bil, da nista ničesar prejela. Ob jasnem ugovoru neizpolnitve, ni dolžnost sodišča, da opomni tožečo stranko na njeno dokazno breme. Pač pa je sodišče pozvalo tožečo stranko, da pojasni, kdo naj bi delna plačila, katera je tožeča stranka omenjala (7. stran sodbe). Nadalje pritožba trdi, da je tožeča stranka dopolnila svoje trditve že s tem, ko je predložila listino z naslovom „prištetje kredita z dne 23.11.1992“. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče v tej listine ne najde dokazila, da je bil znesek nakazan tožencema. Zmotno meni pritožba, da ni pomembno ali je bil npr. izplačan M. R. ali tožencema, saj je bila ta oseba porok pri posojilni pogodbi. Možnost izplačila M. R. iz predložene posojilne pogodbe ne izhaja. Zato se tožeča stranka razbremeni ugovora neizpolnitve, samo če dokaže, da je pogodbo izpolnila tako kot je bila dogovorjena. Ni pa dvoma, da je bila kreditna pogodba z dne 23.12.1992 sklenjena in da je veljavna. Gre za problem, da toženca trdita, da spornega zneske nista prejela in da zato ne dolgujeta toženi stranki vročila. Obširno razlogovanje pritožbe o tem, kako sta prišla toženca preko M. R. na banko, glede na podano materialnopravno izhodišče ni pomembno.

Pritožba še meni, da je dokazala tožeča stranka izpolnitev zato, ker je predložila listino (prošnjo za odlog plačila z dne 27.10.1993). Meni da sodišče o tej listini nima razlogov in da je zato podana kršitev določb ZPP in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je natančno pregledalo spis in ugotovilo, da je tožeča stranka res v vlogi z dne 28.5.2009 (list. št. 152) navajala, da prilaga z namenom, da se primerja podpis tožencev, originalni zahtevek tožencev za odlog plačila z dne 27.10.1993. Navedla je tudi, da je ta listina med prilogami. Vendar med prilogami te listine ni. Tožeča stranka pa je tej vlogi priložila le prilogo pod A16 in to ni ta listina. Tudi na glavni obravnavi sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa in ni sprejelo dokaznega sklepa, da tega dokaza ne dovoli. Če je tožeča stranka menila, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ker sodišče smiselno zavrača ta dokaz in ne obrazloži, bi morala to navajati do konca glavne obravnave (286. b člen ZPP). Pritožba ne pojasni, zakaj ni mogla te kršitve navajati prej. V spisu pa te listine ob predložitvi ni bilo in tudi sedaj v spisu ni.

Pritožba kot novoto navaja izpisek iz lastnega evidenčnega konta z datumom knjiženja 23.11.1992 (priloga A18 do A19), vendar ne pojasni, zakaj teh listin ni navedla prej. Zato je to navajanje prepozno (337. člen ZPP). Pritožba nadalje trdi, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedbo tožečih strank, v kateri sta povedala, da sta se z M. R. dogovorila, da bo ta za njiju dobila denar v avstrijski banki in da bo posrednica ter da so zato šli skupaj v banko v Avstriji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo dokaz z zaslišanjem strank. Toženca sta sicer opisovala, kako so prišli v stik z M. R.. Vendar to še ne pomeni, da toženca povedala, da sta prejela posojilo. Očitno so bili na banki in očitno je prišlo do sklenitve kreditne pogodbe. Vendar sta toženca uspela dokazati, da denarja nista prejela. Za odločitev v tej zadevi pa ni pomembno kako je še sodišče prve stopnje ocenjevalo navedbe tožeče stranke, ki so res nekonsistentne.

Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je podala vrsto vlog in na te vloge je tudi tožena stranka ugovarjala, predlagala dokaze in zato zaznamovala stroške. Zato je odločitev o pravdnih stroških in o višini pravilna.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe tožene pa niso pripomogle k rešitvi pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).