Jedro

Iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi organ v vseh relevantnih določbah upošteval Uredbo o vrstah objektov glede zahtevnosti, zato se odločba ne da v zadostni meri preizkusiti z vidika zakonitosti in gre za bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe podal vlogo v smislu pridobitve soglasja za namestitev ograje glede katere je šlo za molk občinskega organa, kar je tožena stranka vedela, zato bi morala nujno z odločitvijo počakati, da bi občinska uprava odločila o vlogi za soglasje. To namreč v konkretni zadevi zahteva načelo sorazmernosti, kajti tožnik je prepričljivo utemeljeval, da je s postavitvijo ograje varoval kmetijsko zemljišče in zagotavljal varno pašo ter s tem svojo lastninsko pravico, tožena stranka pa glede na naravo in karakteristike predmetne javne poti in prometa na njej ni z ničemer utemeljila nujnosti takojšnje odstranitve ograje zaradi varstva javnih interesov.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe, pristojni organ ni navedel nobene pravne podlage, na podlagi katere je bila tožniku naložena obveznost. Tudi izrek je nedoločen, kaj ti vsebuje dva roka, 15 dni in 8 dni.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-1472010-6/44-13 z dne 12. 3. 2010 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Medobčinski inšpektorat Kranj po uradni dolžnosti na podlagi 207. in 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 50/a. člena Zakona o lokalni samoupravi, 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ter 10. člena Odloka o organizaciji in delovnem področju občinske uprave Mestne občine Kranj, 2. člena Odloka o nadzoru nad izvajanjem predpisov Mestne občine Kranj in 30. člena ter 42. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Naklo, v zadevi protipravnega posega v varovalni pas občinske ceste, tožniku odredil, da „v roku 15 (osem) dni“ od vročitve te odločbe odstrani leseno ograjo, ki je umeščena oz. nameščena v varovalnem pasu občinske ceste parc. št. 1590/3 k.o. ..., na parceli št. 1224/3 k.o. ..., last A.A. Če zavezanec ne bo izvršil odrejenega, bo Medobčinski inšpektorat sankcioniral kršitelja zaradi nespoštovanja z odločbo odrejenega ukrepa in poskrbel za izvršbo oz. vzpostavitev prvotnega stanja s prisilitvijo. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je dne 3. 12. 2009 inšpektor Medobčinskega inšpektorata Kranj opravil inšpekcijski ogled zaradi domnevno protipravnega posega v varovalnem pasu občinske ceste parc. št. 1590/3 k.o. ..., v obliki izgradnje oz. postavitve vzdolžne lesene ograje na parceli št. 1224/3 k.o. ..., last A.A. Pri ogledu ter zbiranju dejstev in okoliščin je bilo ugotovljeno, da je predmetni poseg v varovalnem pasu občinske ceste, par. št. 1590/3 k.o. ... izvedel tožnik, poseg pa je izvedel brez ustreznega soglasja pristojnega organa Občine Naklo. S tem dejanjem je bilo kršeno določilo 30. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Naklo (Odlok), omenja pa tudi 43. člen Odloka. Medobčinski inšpektorat Kranj je sledil procesnim določilom postopka in zavezancu poslal poziv za izjavo, ki ga je zavezanec prejel dne 19. 1. 2010 ter v določenem roku 8 dni podal tudi pisno izjavo (25. 1. 2010). Le to je naslovil kot „pritožba“, v njej pa najprej sprašuje, od kdaj ima Občina Naklo tam varovano območje in kje ima ta parcela mejnike, kje je prostorski načrt postavitve dveh vsiljivih sosednjih gradenj ob navedeni poti ter navaja, da so opozorili na nepravilnost, dobili pa so psihološki pritisk. Njegova fizična zaščita zemljišča, zaradi degradacije občinske poti je umaknjena gotovo 2 m od meje katastrsko določenega prvotnega zemljišča in varuje njegovo parcelo pred nasilništvom, ki so ga izvajale nekatere osebe s strojnimi sredstvi ter betoniranjem in sajenjem žive meje. V izjavi se sprašuje, kako da ni bil povabljen na ogled in kako, da organ ni priložil niti enega dejstva, ki bi potrjeval navedbe v pozivu za izjavo, niti ne drži, da ima postavljen vzdolžno leseno ograjo. Zaščita njegovega zemljišča stoji celih 0,70 m od njegove meje, na njegovem zemljišču. Nadalje navaja, da mu je bilo očitano, da je poseg izvedel brez ustreznega soglasja, čeprav so vsa soglasja pregledali že v začetku decembra in jih imajo tudi v spisu, saj jih je dostavil na poziv, o tem pa organ v dopisu ni ničesar omenil. Trdi, da to ni cesta ter da ima ta pot tudi nevaren, nepravilen dostop do javnega cestišča. Občina Naklo je kot kasnejši lastnik parcele št. 1590/3 k.o. ... najprej dolžna urediti pravilnost solastništva tega zemljišča. Tudi po zakonu, če se določeno število lastnikov ne strinja z obstoječimi mejami, je po uradni dolžnosti občina dolžna, da te razmere uredi, kot zahteva zakon, tudi namen ustanovitve občine je, da skupno rešujejo nepravilnosti in podobne situacije v skupno dobro.

Organ nadalje v obrazložitvi odločbe pravi, da Občina Naklo nima varovalnih območij, temveč imajo vse občinske ceste na območju Občine Naklo varovalni pas, ki je določen v 30. členu Odloka. Varovalni pas je na predmetni poti širok 6 metrov od zunanjega roba cestnega sveta, na vsako stran občinske ceste. Organ je na kraju samem ugotovil, da meje med parcelami dejansko niso označene z mejniki, vendar je na podlagi izpisov iz ustreznih geodetskih evidenc ter geodetskih skic predmetnih parcel lahko nesporno ugotovil, da na tem kraju poteka občinska pot ter da ograja nesporno poteka v 6 metrskem pasu od roba poti, torej v varovalnem pasu občinske poti. Zaradi navedenega organ dopušča odstopanja od dejanskega stanja v naravi, glede na vrisane parcele v dokumentih, vendar prav gotovo ne v takšni meri, da bi predmetna ograja obšla varovalni pas občinske poti. Tudi sama izjava zavezanca, da je fizična zaščita, ki jo organ smatra kot leseno ograjo, od občinske poti odmaknjena gotovo 2 metra kaže na dejstvo, da je postavljena v varovalnem pasu občinske ceste. Dejstva je organ preveril iz pridobljene dokumentacije in tudi neposredno na kraju samem, ko je bil napisan tudi zapisnih o inšpekcijskem ogledu. Prisotnost lastnikov parcel pri tem dejanju ni obvezna, sam postopek pa je opredeljen v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. Glede tolmačenja objektov organ odgovarja, da je v Uredbi o vrstah objektov, glede na zahtevnost v 2. točki 11. člena navedeno, da je ograja, nižja od 2,2 m nezahtevni objekt. Pri tem je v isti točki napisano „razen ograj za pašo živine, nižjih od 1,5 m“. Ograja zavezanca je dejansko sestavljena iz 20 lesenih ___, visokih ___ m, ki so med seboj povezani z ___ in so na omenjene __ pritrjeni v celotni dolžini na višini ___ in ___ m. Ograja ni namenjena paši živine, saj to nakazuje že sama postavitev, le ob poti, nezaključeno in nepovezano z severno – vzhodnim delom parcele.

Tudi omenjena uredba v 4. členu določa, da ob javnih cesti zgornji rob ograje oziroma lega ne sme posegati v polje preglednosti, pred gradnjo takšne ograje pa je treba pridobiti soglasje upravljalca javne ceste. Glede očitka organu, da je vsa soglasja že pregledal in da jih ima v svojem spisu, saj jih je zavezanec dostavil v pisarno organa je potrebno ugotoviti, da je zavezanec dejansko dostavil nekaj dokumentov na sedež organa, vendar gre za dokumente, ki nimajo neposredne povezave s postopkom pridobitve soglasja pristojnega občinskega organa. Edini dokument, ki bi se lahko navezoval na predmetno ograjo je vloga z dne 1. 7. 2004, kjer pa sicer gre za „vlogo za izdelavo ograje“, vendar je številka občinske poti napačna oz. pomanjkljiva, saj je navedena številka parcele 1590 k.o. ..., številka parcele, kjer poteka predmetna pot, pa je 1590/3 k.o. ... Tudi v tem dokumentu zavezanec navaja, da bo „izdelal ograjo ob občinski poti“. Medobčinski inšpektorat Kranj nima podatka, da bi zavezanec dobil odgovor Občine Naklo na omenjeno vlogo oz. odločbo ali soglasje, zaradi česar mora organ upoštevati določila Zakona o splošnem upravnem postopku in Uredbe o upravnem poslovanju. Občina Naklo bi morala namreč odločiti oziroma izdati odločbo v zakonsko določenem roku, sicer nastopi položaj molka organa. Ta situacija sicer ni nezakonita, za stranko pa pomeni vzpostavitev fikcije negativne odločbe. Vlagatelju je v tem primeru nudena pravica pritožbe na drugostopenjski organ. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka na podlagi 21. člena Uredbe o upravnem poslovanju zahteva pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Kot že rečeno, obstaja možnost tudi neposredne pritožbe na drugostopenjski organ, kot to določa 222. člen ZUP. Medobčinski inšpektorat je ugotovil, da zavezanec zaradi molka organa ni izkoristil omenjene pravice oz. ni vložil nobene pritožbe ali zahteve. Na podlagi Odloka je omenjena pot javna in ni kategorizirana kot državna cesta, torej je občinska cesta oz. pot, katero upravlja, vzdržuje Občina Naklo, nadzor na občinski cesti na njenih varovalnih pasovih pa opravlja Medobčinski inšpektorat Kranj. Odlok predpisuje pred tovrstnim dejanjem postavitve ograje pridobitev soglasja pristojnega občinskega organa, torej soglasja in ne lokacijske informacije ali kakršnega koli drugega dokumenta bodisi Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor ali podobno. Omenjen odlok točno določa, da je potrebno pridobiti soglasje pristojnega organa Občine Naklo, ki pa ga zavezanec do današnjega dne ni pridobil. Po uradnih dokumentih zemljiške knjige, ki je uradna evidenca tovrstnih nepremičnin, je javna pot parc. št. 1590/3 k.o. ..., navedena kot javna.

V pritožbi tožnik pravi, da verjame, da imajo vse občinske ceste na Občini Naklo varovalni pas, ki je določen v 30. členu Odloka o občinskih cestah v Občini Naklo, vendar je že sam opazil, da se še vedno gradijo nove ograje v Občini Naklo tudi čez mejo. Meni, da je upravičen zaščititi svojo parcelo pred nasilništvom oseb s strojnimi sredstvi in vozili. To je poizkusil storiti na zakonsko določen način, torej v tem primeru s predhodno pridobitvijo soglasja pristojnega občinskega organa, kot določa 30. člen Odloka. Delna zaščita varuje kmetijsko zemljišče 1. kategorije in na katerem se že nahaja pašna žival. To je pravica in dolžnost dobrega gospodarja.

To, kar sedaj ponovno, še enkrat po dveh letih, organ odpira, je že dokončno urejeno s sodbo sodišča. Gre zgolj za poljsko pot, za slepo poljsko pot (poljska pot, to je ozek pas zemlje, pripravljen za hojo ali vožnjo kmetijske mehanizacije, če je njegova dolžina do 1 m, širina pa do 2,5 m), kar dejansko tudi je v vseh merilih in po zakonu, v konkretnem primeru na najožjem delu meri celo 3 m. Občina zapira pot, pluži sneg na poljsko pot in tudi na tožnikovo zemljišče, ter tako onemogoča dostop do njegovega zemljišča in onemogoča normalne dejavnosti malega gospodarstva (kot dokazilo prilaga fotografije). Občina nikoli ne izvaja vzdrževanja te poti, celo zapira pot, sam tožnik kosi travo na obravnavani poljski poti tako, da sploh lahko pridejo do objekta. Občina ne vzdržuje poljske poti, čeprav je tudi to že urejal, prosil je občino, naj uredi mejo in mejnike, vendar tudi za to ni dobil nobenega odgovora in utemeljitve, zakaj je noče vzdrževati in urediti. Sprašuje, kako bo ravnal inšpektor, če nekoga pašna žival poškoduje. Predmetni objekt ne predstavlja“ „nobenih nevarnosti, nepreglednosti, nepravilnosti ali podobno, ki bi vplivale na nevarnost udeležencev v prometu. Divjad mu je mlado drevje starih vrst, ki ga je nasadil, uničila, zato je vložil vlogo za ograjo; s kmetijsko mehanizacijo, stroji in osebnimi vozili je bil poškodovan in večkrat uničen pridelek, pasji iztrebki, nogometno igrišče in še bi lahko našteval, kaj vse se je dogajalo na obravnavanem zemljišču. Z drugostopenjskim aktom je župan občine na podlagi 50.a člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 s spremembami), 3. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 s spremembami), 3. in 30. člena Odloka o občinskih cestah (UVG, št. 19/99 s spremembami), 1. odstavka 233. člena ZUP pritožbo zavrnil. V obrazložitvi pravi, da če želijo občani postavljati oziroma graditi kakršnekoli objekte v varovalnem pasu občinskih cest, zahtevajo, da občani ravnajo v skladu s 30. členom Odloka, torej da vložijo vlogo za opravljanje del v varovalnem pasu ceste, v kateri opredelijo vrsto posega, parc. št., kjer se bo poseg opravljal. Pristojna uradna oseba nato preveri, kakšni odmiki v varovalnem času so potrebni, da nameravani poseg ne bi povzročil škodljivih vplivov v prostoru ob občinski cesti ali vplival na varnost prometa na njej. Pod pogoji, ki so določeni v izdanih soglasjih, so posegi v tem prostoru dopustni. Pritožnik je v pritožbi navedel, da je priložil dokaz o vložitvi vloge za izdajo takšnega soglasja. Že iz odločbe I. stopnje je razvidno, da je ta razlog pritožnik že navedel pristojni uradni osebi na I. stopnji ter da mu je bilo že v tej pojasnjeno, da gre za pomanjkljivo vlogo, v kateri je navedena drugačna oziroma napačna parc. št., po kateri naj bi tekla občinska pot. Kot je bilo navedeno zgoraj, je vloga pomanjkljiva in iz nje ni razvidno, kje oziroma na kateri parc. št. naj bi se postavila predmetna ograja, kakšne naj bi bile njene dimenzije (višina, dolžina). Tudi o nadaljnjih možnostih ukrepanja v primeru molka Občine Naklo v zvezi s to vlogo je bilo podano pojasnilo v odločbi I. stopnje, ki ga na tem mestu ne ponavljajo. V zvezi z sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 98/2007-9 ne gre za že razsojeno zadevo saj teče postopek pred drugimi strankami, z drugačnim zahtevkom oziroma predmetom razsojanja ter na drugačni pravni podlagi. V navedenem primeru je šlo za spor z gradbeno inšpektorico glede legalnosti gradnje objekta, trenutni postopek pa poteka med Občino Naklo oziroma Medobčinskim inšpektoratom Kranj in pritožnikom. V obravnavanem primeru se presoja predvsem, ali bi moral biti podan odmik postavljene ograje, ne sama postavitev ograje, v skladu z Zakonom o javnih cestah ter Odlokom. Pritožnik je v pritožbi navajal molk organa ter sklepal, da pomeni takšno ravnanje tiho privolitev. Pritožnik je sklepal napačno, saj določba 4. odstavka 222. člena ZUP pravi, da v kolikor pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

V danem primeru gre za občinsko cesto v skladu s 3. členom Odloka in za vse javne ceste, ki niso kategorizirane kot državne ceste, je upravljavec Občina Naklo v skladu z 10. členom Odloka.

V tožbi tožnik ponavlja stališča in argumente iz pritožbe in pravi, da želi zavarovati kmetijsko zemljišče I. kategorije, po katerem se je izvajala zakonsko nedovoljena uporaba zemljišča in fizične poškodbe nad drevjem, travo in ostalim, kar je bilo na tem zemljišču. Potreba po malem gospodarstvu je želja sina in želja po zdravem življenju, ker nimajo toliko prihodkov za normalno preživetje, so se družinsko odločili za obdelavo zemlje v mirnem kraju. Ograja je na njegovem zemljišču do 0,70 m umaknjena od njihove (občinske) meje in ta umik je samo delna lesena zaščita kmetijskega zemljišča I. kategorije, skupno v njegovo škodo odmaknjena že več kot 1 m od občinske meje. Medsosedsko ograjo, ki jo je želel postaviti, ima deponirano ob lopi in čaka na Občinsko dovolilno odločbo o postavitvi ograje. Dodaja, da molka ni smatral kot tiho privolitev Občine Naklo, saj medsosedske ograje ni postavil. Lahko bi občina poslala vsaj dopis o pomanjkljivosti vloge, vendar ni bilo nikdar o tem govora ne dialoga, čeprav je večkrat bil na občini in poizkušal priti do prave besede. Dejanskega stanja v postopku ugotavljanja se iz spisa v pisarni ne da ugotoviti, uradna oseba na terenu ni opravila meritev, ker jih tudi sama ne more, saj morajo dejansko stanje pokazati in dokazati tako sosedje kot stranka v postopku oziroma Občina Naklo, ki ni nikdar ugotavljala, kje potekajo meje slepe poljske poti. Na podlagi navedenega je razvidno, da je odločba prve in druge stopnje Občine Naklo nepravilna in nezakonita, saj je preveč nejasnih in neresničnih trditev, ni upoštevano dejansko stanje zemljiške knjige na terenu, opravljen je bil le inšpektorski vizualni ogled in doživel je grobo šikaniranje in celo grožnje inšpektorja z nadaljnjimi hudimi ukrepi, a njegova odločba nima pravne podlage. Na Občini Naklo je v tem času predlagal ugotovitev katastrskega stanja. Od Občine Naklo zahteva 5.500,00 EUR za povrnitev stroškov, za škodo, za grožnje in psihične, neupravičene pritiske, ki se izvajajo nad tožnikom in tudi nad njegovo družino. Tožnik je sodišče tudi obvestil, da je Občina Naklo naročila meritev 28. 9. 2010, oziroma postopek mejne obravnave na terenu poljske poti v ... za parcelno št.: 1590/3 in da je vabljen na postopek evidentiranja urejanja meje. Tako meje še danes niso urejene, tudi severni mejaši, s katerimi je govoril, se strinjajo, da bi bilo dobro to rešiti v skupno zadovoljstvo. Še enkrat prosi za realno ureditev in za izmero štirih enakih delov zemljišča (parcelizacijo) ter večnamensko rešitev premaknitev poti za dokončno mirno rešitev vseh sporov sosednjih meja in mejašev.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira (4. točka). Iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi organ v vseh relevantnih določbah upošteval Uredbo o vrstah objektov glede zahtevnosti (Uredba, Uradni list RS, št. 37/2008 ter 99/2008), čeprav ta pravni akt določa, med katere vrste objektov spada ograja, ima zahteve glede načina gradnje takšnega objekta v varovalnih pasovih, polje preglednosti ob javni cesti, soglasje upravljavca ceste za gradnjo ograje (1. člen, 3., člen, 4. člen točka 2., 5. člen, 6. člen.). Organ omenja le 2. točko 11. člena Uredbe, brez da bi bilo iz odločbe razvidno, kaj ta določba pomeni za konkretno upravno odločitev še posebej zato, ker odločba v delu, kjer govori o dimenzijah predmetne ograje, nima nobenih mer. Poleg tega drugostopenjski organ pravi, da se v tej zadevi ugotavlja, ali bi moral biti odmik postavljene ograje v skladu z Zakonom o javnih cestah (drugi odstavek na str. 3 drugostopenjske odločbe), vendar ne v prvostopenjski ne v drugostopenjski odločbi ni navedena nobena določba Zakona o javnih cestah. Zaradi teh napak oziroma pomanjkljivosti se odločba ne da v zadostni meri preizkusiti z vidika zakonitosti in gre za bistveno kršitev določb postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Nadalje, iz obrazložitve odločbe izhaja, da naj tožnik z namestitvijo lesene ograje ne bi upošteval 30. člena in 43. člena Odloka o občinskih cestah (Odloka), pri čemer številke občinskega vestnika, kjer je bil Odlok objavljen niso navedene, poleg tega pa niso navedeni tudi konkretni odstavki v dveh določilih, ki naj bi jih tožena stranka uporabila. Sodišče predpostavlja, da gre za Odlok, objavljen v Uradnem vestniku Gorenjske, št. 19/1999 in 55/2008. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je po določilu 1. odstavka 30. člena Odloka raba prostora v varovalnem pasu omejena, ne pa izključena. Postavljanje kakršnih koli objektov in naprav v varovalnem pasu se dovoljuje le s soglasjem občinskega urada (2. odstavek 30. člena Odloka). Po določbi 3. odstavka 30. člena Odloka pa občinski urad izda soglasje, če predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej. Med strankama ni sporno, da je tožnik podal vlogo v smislu pridobitve soglasja za namestitev ograje in to tudi ni bilo sporno v času pred izdajo prvostopenjske odločbe, saj je tožena stranka že v prvostopenjski odločbi navedla, da gre za molk občinskega organa, zoper katerega tožnik ni izkoristil pravnega sredstva. Ker je tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe podal vlogo za soglasje in ker je tožena stranka tudi sama menila, da gre za molk organa, bi morala nujno z odločitvijo počakati, da bi občinska uprava odločila o vlogi za soglasje. To namreč v konkretni zadevi zahteva načelo sorazmernosti, kajti tožnik je prepričljivo v upravnem postopku in upravnem spor utemeljeval, da je s postavitvijo ograje varoval kmetijsko zemljišče in zagotavljal varno pašo ter s tem svojo lastninsko pravico (33. člen v zvezi z 2. odstavkom 71. člena Ustave), tožena stranka pa glede na naravo in karakteristike predmetne javne poti in prometa na njej ni z ničemer utemeljila nujnosti takojšnje odstranitve ograje zaradi varstva javnih interesov. Tožena stranka torej ni izkazala nujnosti in sorazmerja v ožjem pomenu besede med posegom v lastninsko pravico tožnika in koristmi za pravice drugih - uporabnikov javne poti in je izpodbijana odločba nezakonita v materialno-pravnem smislu. Na to se veže naslednja napaka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kajti pristojni organ sploh ni navedel nobene pravne podlage, na podlagi katere je bila tožniku naložena obveznost, da „v roku 15 (osem) dni od vročitve odločbe odstrani leseno ograjo.“ Nadalje, izrek je tudi nedoločen, kajti vsebuje dva roka, 15 dni in 8 dni, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 213. člena ZUP, po kateri mora biti izrek določen. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1); ne more pa biti sestavni del tega upravnega spora razreševanje oziroma urejanje mej med strankama, razen v smislu stališča sodišča, da je obseg varovalnega pasu lahko v naravi določen šele potem, ko meje niso sporne med strankama in ta postopek evidentiranja urejanja mej med strankama po podatkih v spisu (šele) poteka. Vendar pa to za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru ni odločilno. Tudi škoda, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožniku, in ki jo je pavšalno zatrdil tožnik na koncu tožbe, ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu, ampak morebitno škodo tožnik lahko uveljavlja pred pravdnim sodiščem.