Jedro

Nedopustno ravnanje je ravnanje, ki odstopa od standarda profesionalne skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Iz trditvene podlage mora biti razvidna vsebina kršitve dolžnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 551.551,98 SIT (sedaj 2.301,59 EUR), skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2003 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh povrniti toženki pravdne stroške v znesku 846,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti, dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi in sodišču prve stopnje vrne zadevo v odločanje le še po višini, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da delavci toženke tožnika niso napotili na balkon in da je imel tožnik barvo na glavi nameščeno manj kot 45 minut. Ne drži, da je tožnik med pravdo spreminjal trditveno podlago v zvezi z napotitvijo na balkon in da se ni mogel opredeliti glede osebe, ki naj bi ga napotila na balkon. Tožnik je ves čas trdil, da ga je na balkon napotila M. P.. Na naroku za glavno obravnavo dne 28.1.2010 je nedvoumno izpovedal, da ga je M.P. odpeljala k mlajši frizerki in ji naročila, da ga odpelje na balkon, kar je tožnik kasneje v izpovedi tudi ponovil. V zvezi z morebitnimi razlikami med tožnikovimi navedbami v tožbi, pripravljalni vlogi in med zaslišanjem, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je šlo za enkraten dogodek, ki se je zgodil pred 8 leti, zato ni nenavadno, če se tožnik ni spominjal detajlov, na primer kdo ga je strigel, kdo je mešal barvo, kdo ga je prišel na balkon pogledat, kdo mu je prinesel senčnik. Bistveno je, da je bil tožnik na balkon napoten s strani delavcev toženke. Da je bil tožnik napoten na balkon, je mogoče sklepati na podlagi več dejstev. Balkon iz salona ni opazen, zato tožnik zanj ni mogel vedeti, če ga tja ni odpeljal kdo od zaposlenih. Vhod na balkon je iz garderobe oziroma privatnih prostorov, zato bi bilo nelogično, da bi tožnik na balkon odšel kar sam od sebe. Tožnik je izpovedal, da sam ne bi našel poti do balkona. Priča S. R. je izpovedala, da ji je ob prihodu v salon frizer povedal, da je tožnik na balkonu, na katerega je prišla skozi drug prostor. Tožnik takrat ni bil kadilec, da bi na balkon odšel kar sam od sebe. Logično je, da so priče toženke enotno zanikale, da je bil tožnik napoten na balkon, saj je toženka v odgovoru na tožbo priznala, da bi bilo takšno ravnanje nestrokovno. Pri oceni verodostojnosti prič toženke sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre za zaposlene pri toženki. Na zaslišanje so bile vnaprej pripravljene, kar kažejo njihove enotne izjave, da gre za velik salon z okoli 200 m2 in da se stranke lahko po salonu prosto gibljejo in gredo tudi na wc. Pričanje M. P. glede časa njenega prihoda in kontakta s tožnikom je v popolnem nasprotju z navedbami tožnika in S. R., nenazadnje pa tudi s pričanjem toženke, ki je izpovedala, da je M. P. v salon prišla med 12.00 in 12.30 uro. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je tožnik na balkon odšel sam. Na balkon je bil napoten s strani toženkinih delavcev. Ob visokih temperaturah in močnem soncu pa toplota pospeši reakcijo na lasišču, kar je izpovedala tudi toženka. Tožnik kemičnih opeklin na lasišču ni mogel dobiti od ničesar drugega kot od predolgega in nedopustnega čakanja na soncu, kamor je bil napoten. Delodajalec v skladu z 147. členom OZ za škodo, ki jo povzročijo njegovi delavci, odgovarja s poostreno krivdno odgovornostjo, ekskulpira pa se lahko le, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je treba. Toženka dokaznega bremena v zvezi s tem ni zmogla. Tudi če bi tožnik na balkon odšel sam, je iz izpovedi prič, tožnika in toženke razvidno, da so delavci toženke za to vedeli. Namesto, da bi tožniku razložili, da je to lahko nevarno oziroma bi ga nemudoma napotili z balkona, so mu prinesli senčnik, pijačo in križanko.

Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti toženke predstavlja določba prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), po kateri delodajalec odgovarja za škodo, ki jo njen delavec povzroči tretjim osebam, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, torej s potrebno profesionalno skrbnostjo.

Nedopustno ravnanje je ravnanje, ki odstopa od standarda profesionalne skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Iz trditvene podlage mora biti razvidna vsebina kršitve dolžnega ravnanja. Tožnik je trdil, da so delavci kršili profesionalno skrbnost med postopkom barvanja, z napotitvijo na balkon, kjer je močno pripekalo sonce, s prekoračenjem dovoljenega časa za delovanje barve na lasišču ter z neodzivanjem oziroma neustreznim odzivanjem na tožnikova opozorila o bolečinah. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanimi kršitvami profesionalne skrbnosti delavcev toženke ugotovilo, da so bila uporabljena ustrezna sredstva za barvanje, da je bilo mešanje barve izvedeno strokovno in v skladu z navodili za barvanje, da je bila delavka toženke za nanos barve ustrezno usposobljena, da se je tožnik po nanosu barve nahajal na balkonu pod senčnikom in ne na soncu, pri čemer ni dokazal, da je bil na balkon napoten s strani delavcev toženke, da so delavci toženke v salonu spremljali, da so po tožnikovem opozorilu glede bolečin takoj reagirali in mu barvo odstranili in da tožnik ni imel barve na glavi dlje od predpisanega časa 45 minut. Tožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da bi bil po nanosu barve s strani delavcev toženke napoten na balkon, kjer je močno pripekalo sonce, kar tožnik šteje za nestrokovno ravnanje že samo po sebi. Z obsežnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija pravilnost dokazne ocene, tožnik ne more uspeti. Čeprav bi se izkazalo, da je bil na balkon res napoten, navedeno ne bi omogočalo ugotovitve o kršitvi zahtevane profesionalne skrbnosti s strani delavcev toženke, ki bi lahko privedla do odgovornosti toženke za tožnikovo škodo. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnik na balkonu namreč nahajal pod senčnikom, ki so mu ga priskrbeli delavci toženke, in ne na direktnem soncu. Glede na navedeno v zvezi z napotitvijo na balkon ni mogoče govoriti o neskrbnem in nestrokovnem ravnanju toženkinih delavcev, ki bi lahko predstavljalo pravno relevanten vzrok tožnikove škode. Pritožbena navedba, da visoke temperature pospešijo reakcijo na lasišču, kar naj bi izpovedala tudi toženka, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožba ne opraviči (337. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), zato pritožbeno sodišče nanjo ni odgovarjalo, poleg tega pa tožnikova trditev ni izpeljana tako, da bi bila iz nje razvidna vsebina kršitve dolžnostnega ravnanja. Tožnik v pritožbi izpodbija še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel barvo na glavi nameščeno manj kot 45 minut, pri čemer ne konkretizira, zakaj se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na zgolj pavšalno izpodbijanje omenjene ugotovitve, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Ostalih ugotovitev o ravnanju delavcev toženke (postopanje pri mešanju in nanašanju barve, reakcija na tožnikovo navedbo, da ga barva boli in peče), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da so delavci toženke ravnali v skladu s profesionalno skrbnostjo, tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča iz neizpodbijanih oziroma neutemeljeno izpodbijanih ugotovitev o ravnanju toženkinih delavcev izhaja, da so delavci toženke v konkretnem primeru ravnali, kot je bilo treba, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni podana odgovornost toženke za tožnikovo škodo po 147. členu OZ in je posledično tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Po povedanem je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi toženka sama nosi njegove stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).