Jedro

ZDR je pravico do dodatka za delovno dobo, ki je bila do njegove uveljavitve urejena v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Tako je dodatek za delovno dobo z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan del plače, ki se mu delavec ne more odpovedati niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica do dodatka za delovno dobo ne pripada,.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožnici iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od februarja 2003 do marca 2007 dolžna plačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, pri čemer je obrestna mera zamudnih obresti do 31. 12. 2006 enaka obrestni meri zakonskih zamudnih obresti za tolarsko valuto, od 1. 1. 2007 pa je enaka obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, višji zahtevek z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (1. odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno dobo za mesec januar 2003 in za mesec april 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 1. točke izreka). Nadalje je razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova pogodbene kazni znesek 8.124,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 250,67 EUR z zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 1.985,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje, pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje odločitev o dodatku na delovno dobo pravilno oprlo na individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2002. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je pravice in obveznosti pravdnih strank presojalo na podlagi določil ZDR, ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena pred uveljavitvijo ZDR, je uporaba določil ZDR v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 1. odstavka 155. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo presojati na podlagi zakona, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitve. ZTPDR niti ni določal pravice do dodatka za delovno dobo. Ker pravica do dodatka za delovno dobo ni bila zakonska pravica, se tožnica zakonski pravici, ki ni obstajala, s pogodbo o zaposlitvi ni mogla odpovedati. Zato tudi ni pomembno, da je sodišče dopustnost ureditve pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot se lahko določi pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, presojalo na podlagi zakona, ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni veljal. Poudarja, da je bil v dogovorjeni bruto plači upoštevan tudi dodatek na delovno dobo. Ne drži, da bi se tožnica odpovedala dodatku za delovno dobo, res pa je, da ta dodatek ni bil posebej zapisan kot plačilo, ki pripada tožnici poleg osnovne plače. Pravdni stranki sta se dogovorili, da za tožnico veljajo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot za ostale novinarje, pri čemer sta se tudi dogovorili, da je osnovna plača tožnice povečana za dodatek za delovno dobo. To je izpovedala N.Z., enako je tožnica izpovedala, da se dodatkom ni nikoli odpovedala. Ne drži izpoved tožnice, da so imeli sodelavci na enakih delih višjo plačo ravno zaradi dodatkov na pogoje dela in zaradi dodatka na delovno dobo, pri čemer se je sklicevala na J.A.. Že v prvi pripravljalni vlogi je priložila listine, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica tista, ki je imela vseskozi višjo plačo. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica v spornem obdobju prejemala plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici dodatek na delovno dobo izplačevala. Iz previdnosti še opozarja, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 23 % dodatek na minulo delo, ki pa se z leti ne spreminja. Tako je kvečjemu lahko utemeljen zahtevek za razliko med 23 % dodatkom za delovno dobo, ki ga je tožnica dosegla ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in dodatkom za delovno dobo, ki je tožnici pripadel za vsako dopolnjeno leto delovne dobe v času po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, v ponovljenem postopku pa naj se angažira izvedenec finančne stroke, ki naj ugotovi razliko. Glede plačila pogodbene kazni navaja, da niso izpolnjeni pogoji po 28. členu SKPgd, saj ni pravnomočne odločbe, s katero bi bilo ugotovljeno, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje nezakonito prenehalo. Pravnomočno je bilo le odločeno, da je tožnica dne 6. 6. 2002 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato pogodba o zaposlitvi ni prenehala in še vedno traja. V tem delu uveljavlja kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravnomočen postane le izrek sodbe, ugotovitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki bi lahko bila podlaga za plačilo pogodbene kazni, mora biti vsebovana v izreku. V nadaljevanju se glede vprašanja, kdaj delavec lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, sklicuje na sodbo opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 in sodbo opr. št. VIII Ips 84/2004 z dne 23. 11. 2004. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica glede na določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) upravičena do obračuna in izplačila dodatka na delovno dobo za obdobje od februarja 2003 do marca 2007, na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, s spremembami, v nadaljevanju SKPgd) pa je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičena do plačila pogodbene kazni v znesku 8.124,89 EUR. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Navedena sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi naveden pravilen materialnopravni zaključek o delni utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka na delovno dobo. Stranki sta dne 6. 6. 2002 sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinarke (priloga A1 in B2), v kateri sta v 6. členu dogovorili osnovno bruto plačo v znesku 460.000,00 takratnih SIT na mesec, v 8. členu pa, da se tožničina bruto plača ne spreminja glede na število delovnih dni v posameznem mesecu, niti zaradi dela izven rednega delovnega časa, dela v posebnih razmerah, dodatnih funkcionalnih znanjih ali delovne dobe. Tožnica je takšno plačo prejemala, dejstvo, da ji tožena stranka dodatka za delovno dobo v obdobju od februarja 2003 do vključno marca 2007 (zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka na delovno dobo za mesec januar 2003 in mesec april 2007, ni pritožbe in je odločitev v tem delu postala pravnomočna) ni obračunala in izplačala pa izhaja iz plačilnih list, ki se nanašajo na sporno obdobje (priloga A7). Tožena stranka je kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici dodatek na delovno dobo izplačevala.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 129. člena ZDR, ki velja od 1. 1. 2003 dalje in ki ureja pravico do dodatka na delovno dobo. Pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje predmetni spor presojati po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, s spremembami, v nadaljevanju: ZTPDR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2002, je neutemeljen. Pogodba o zaposlitvi z dne 6. 6. 2002 je bila med strankama res sklenjena v času veljavnosti ZTPDR, vendar pa je z dnem veljave novega ZDR, torej od 1. 1. 2003 dalje, potrebno upoštevati določbo 30. člena, ki določa, da se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.

Tako je ZDR v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi o kolektivnih pogodbah. Ta dodatek je torej z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan del plače. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se mu delavec, ker gre za zakonsko pravico, ne more odpovedati niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada, saj se po določbi 2. odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih. Z ozirom na takšno stališče je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica dodatku za delovno dobo z določbo 8. člena v pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2001, ni mogla pravnoveljavno odpovedati. Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar je že sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi utemeljilo, da tožnica ne spada med poslovodne osebe, zaradi česar ta izjema zanjo ne velja. Pritožba tega zaključka tudi ne izpodbija.

Pravilno je sodišče prve stopnje odgovorilo na ugovor tožene stranke, da je bil v dogovorjeno osnovno bruto plačo zajet tudi dodatek na delovno dobo. Navedeni ugovor tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, pri čemer se sklicuje na pričevanje priče N.Z. in na dejstvo, da je imela tožnica vseskozi višjo plačo, kot jo je imel njen sodelavec J.A.. Višina osnovne plače se v skladu s 127. členom ZDR določi glede na zahtevnost dela, za katero delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer dejstvo, da je bila njena osnovna plača višja, ne utemeljuje zaključka, da je vanjo vštet tudi dodatek na delovno dobo, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Še vedno gre zgolj za osnovno plačo, v kateri, kot je bilo že pojasnjeno, dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Iz tega razloga je drugačen izračun dodatka na delovno dobo, katerega uveljavlja tožena stranka v pritožbi (s trditvijo, da je osnovna bruto plača že vsebovala 23 % dodatek na delovno dobo) in v zvezi s tem predlagano angažiranje izvedenca finančne stroke, neutemeljeno. Poleg tega tudi iz predloženih plačilnih list (priloga A7), kjer so razvidne posamezne sestavine plače, ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici obračunala in izplačala dodatek na delovno dobo. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da takšnega načina izračuna, kot ga navaja v pritožbi, tožena stranka v postopku ni uveljavljala, niti v tem smislu ni imela pripomb na izvedensko mnenje izvedenca za področje računovodstva, zaradi česar pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so zato neupoštevne (337. člen ZPP ter v zvezi s tem 1. in 2. odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka tudi ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odstavka 337. člena ZPP. Pritožbeno sodišče izračun sodišča prve stopnje o višini dodatka na delovno dobo v spornem obdobju v celoti sprejema kot pravilnega, pritožba pa drugih ugovorov, razen zgoraj navedenega, zoper izračun tudi ne uveljavlja.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožnici prisodilo pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi določil SKPgd. V 28. členu SKPgd je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih mesecih dela. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 221/2006 z dne 20. 12. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 198/2007 je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica dne 6. 6. 2002 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato ji pogodba o zaposlitvi z dne 6. 6. 2002, dne 31. 5. 2006 ni prenehala in še traja. Tožena stranka je tožnico z dnem 1. 6. 2006 ponovno prijavila v zavarovanje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje s tem, ko ji je delovno razmerje prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, glede katere je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da se je pogodba o zaposlitvi transformirala iz določenega v nedoločen čas. Tako je v danem primeru podan pravni temelj za plačilo pogodbene kazni iz 28. člena ZKPgd in je pritožbeni očitek zmotno uporabljenega materialnega prava v tem delu neutemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas) in med samo to listino.

Sklicevanje pritožbe na odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 232/99 in VS RS opr. št. VIII Ips 84/2004, je neutemeljeno, saj je v obeh primerih šlo za drugačno dejansko stanje in drugo pravno vprašanje, ki pa se je nanašalo na zapadlost pogodbene kazni oziroma odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo namreč ni pripomogel k rešitvi tega individualnega spora.