Jedro

Starostna pokojnina je v obravnavanem predsodnem postopku pravilno le odstotno povečana za naknadno ugotovljeno pokojninsko dobo, zato je z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb tožene stranke in posledično tudi tožbeni zahtevek za vštetje plače po Splošni kolektivni pogodbi v pokojninsko osnovo zaradi nove odmere višje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo, in sicer s sklepom zavrglo tožbo na razveljavitev pravnomočnih odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 1994 in 10. 9. 1997, št. ... z dne 26. 10. 2010 (pravilno: 26. 1. 2010), št. ... z dne 25. 7. 1997, ter sodb delovnega sodišča opr. št. I Pd 327/2005 z dne 8. 6. 2004, opr. št. I Pd 237/2005 z dne 8. 4. 2008 ter V Ps 2693/2009 z dne 12. 5. 2011 (I. točka izreka).

S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 4. 2. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 17. 10. 2012 ter vštetje plače po Splošni kolektivni pogodbi od 1. 7. 1997 do 23. 3. 2005 v pokojninsko osnovo (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega ter procesnih kršitev.

Poudarja, da je v svoji zadnji vlogi z dne 26. 11. 2014 zahteval ugotovitev ničnosti vseh sodb iz delovnega spora, odločb tožene stranke in Zavoda RS za zaposlovanje, kar je možno, če so te posledica kaznivega dejanja. Opisuje, da naj z A. ne bi imel nič, saj pri njem ni bil zaposlen in zato naj ne bi bilo kakršnekoli pravne podlage za njegovo solidarno odgovornost. Sicer pa je sodba iz delovnega spora neiztožljiva in je že vnaprej obsojena na zavrženost ter namenja le njegovemu finančnemu izčrpavanju. Poudarja še, da sodb, ki so v nasprotju z ustavo in kršijo človekove pravice, ne more spoštovati.

Smiselno predlaga priznanje višje starostne pokojnine že od leta 2004 oziroma podrejeno ugotovitev, da izpodbijana sodna odločba ni v skladu z vladavino prava in človekovimi pravicami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Utemeljena je z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

K pritožbi zoper sodbo V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višje starostne pokojnine, kot je bila priznana v predsodnem upravnem postopku ob uporabi 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po navedeni povsem jasni določbi ZPIZ-1 se namreč v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja v pokojninsko dobo, dopolnjenega pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine, višja dajatev pa uživalcu pripada od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

Prav takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot je v izpodbijani zavrnilni sodbi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Nobenega dvoma namreč ni, da je tožnik uživalec starostne pokojnine od 1. 5. 2009 dalje. Ob dopolnjenih 65-ih letih starosti in izkazanih 32-ih letih, 9 mesecih in 8 dneh pokojninske dobe, mu je bila tedaj starostna pokojnina odmerjena v višini 70 % od pokojninske osnove. Ker pa je bilo v pravnomočno zaključenem delovnem sporu pozneje razsojeno, da tožniku delovno razmerje leta 1995 ni zakonito prenehalo in poleg ostalega, da mu je delodajalec od 1. 7. 1995 do 23. 3. 2005 dolžan v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter poravnati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je bila z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2012 za čas od 1. 7. 1997 do 23. 3. 2005 naknadno ugotovljenega lastnost zavarovanca na temelju delovnega razmerja in s tem tudi zavarovalna oz. pokojninska doba.

Posledično je v obravnavanem predsodnem postopku upoštevaje naknadno izkazano zavarovalno dobo, z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito odstotno povečana pravnomočno že priznana starostna pokojnina. Denarna dajatev, ki je bila prvotno odmerjena v višini 70 % od pokojninske osnove, je ob upoštevanju naknadno priznane pokojninske dobe odmerjena v višini 84 % od 1. 10. 2009 dalje v znesku 912,60 EUR.

Pritožnikovo stališče, da bi morala biti starostna pokojnina ponovno odmerjena upoštevajoč tudi plače za naknadno ugotovljeno zavarovalno dobo v višini, kot jo je določala Splošna kolektivna pogodba, je pravno zmotno in zato nesprejemljivo. V okoliščinah konkretnega primera ni namreč nobene dejanske podlage za uporabo 180. člena ZPIZ-1. V pravnomočno zaključenem delovnem sporu je bilo sicer razsojeno, da je tožniku leta 1995 pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, da mu tedaj delovno razmerje ni prenehalo, in da mu je potrebno v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Vendar je bil hkrati pravnomočno zavrnjen zahtevek iz naslova reparacije za nadomestilo plače, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik pri denarnih prejemkih zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bil prikrajšan, saj je bil za določeno obdobje uživalec nadomestila za čas brezposelnosti, nato pa uživalec nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki mu ga je izplačevala tožena stranka. Takšna pravnomočna sodba je bila potrjena tudi v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem RS(1).

Pravnomočnost pomeni nesprejemljivost pravnega razmerja, ki je varovana tudi s 158. členom Ustave RS. Ta namreč izrecno določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Torej eventualno z izrednimi pravnimi sredstvi, če so zato izpolnjeni pogoji. Takšno izredno pravno sredstvo je tudi revizija pravnomočne sodne odločbe, s katero pa tožnik z že predhodno citirano sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, ni uspel. Preostala pritožbena izvajanja, in sicer od povsem pavšalnih očitkov, da naj bi bile pravnomočne sodbe iz delovnega spora v nasprotju z Ustavo RS, da pomenijo kršitev človekovih pravic do tega, da naj bi v delovnem sporu šlo za njegovo izčrpavanje in nekatere druge, pravno niso odločilne. So povsem neutemeljene in ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, zato je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Ker je starostna pokojnina v obravnavanem predsodnem postopku glede na dejanske okoliščine konkretnega primera pravilno le odstotno povečana za naknadno ugotovljeno pokojninsko dobo, je z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vštetje plače po Splošni kolektivni pogodbi v pokojninsko osnovo zaradi nove odmere višje starostne pokojnine.

Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP ta del pritožbe kot neutemeljen zavrniti in potrditi II. točko izreka izpodbijane sodne odločbe.

K pritožbi zoper sklep Povsem neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na nekatere pravnomočne upravne odločbe in sodne odločbe iz pravnomočno zaključenega delovnega spora.

V tem obsegu namreč ni pogojev za vsebinsko sojenje, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. V sodno socialnem sporu je glede na 1. odstavek 72. člena Zakona o delovnem in socialnem sodišču (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) meritorno sojenje o pravilnosti in zakonitosti posamičnega upravnega akta dopustno le, če je izpodbojna tožba vložena v 30 dneh od vročitve drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Tožba na odpravo toženčevih pravnomočnih odločb iz leta 1994, 1997 in 2004 je tako na temelju 1. odstavka 274. člena ZPP zakonito zavržena.

Enako velja za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sodnih odločb, izdanih v pravnomočno zaključenem delovnem sporu. Za vtoževano razveljavitev sodbe revizijskega, pritožbenega in prvostopenjskega sodišča namreč ni nobene zakonske podlage. Vsebinsko sojenje o takšnem zahtevku sploh ni dopustno. Iz tega razloga, ne pa zaradi nepristojnosti, kot je utemeljevano v izpodbijanem sklepu, je tudi v tem obsegu tožba zakonito zavržena.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno ta del pritožbe kot neutemeljen zavrniti in na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 184/2009 z dne 9. februarja 2010.