Jedro

Po presoji sodišča je za ugotovitev, ali so listine, ki so bile podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov pri tožeči stranki, verodostojne ali ne, pomembno, kakšne so bile ugotovitve inšpektorja pri povezanih osebah, kolikor se nanašajo na poslovne dogodke med povezanimi družbami, upoštevajoč seveda, da so bile vse listine predložene že tekom inšpekcijskega pregleda.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad Ljubljana, št. ... z dne 19. 12. 1997 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 226.602,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Upravno sodišče Republike Slovenije je odločalo v ponovnem postopku po tem, ko je s sodbo opr. št. U ... z dne 21. 2. 2002 zavrnilo tožbo tožnika kot neutemeljeno, a je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. I Up ... z dne 15. 4. 2005 po vloženi pritožbi tožeče stranke pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, št. ... z dne 9. 6. 1997, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora plačati davek od dobička pravnih oseb v znesku 44.551.712,52 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 31.264.618,06 SIT, ki so obračunane od prvega dne zamude za plačilo davčne obveznosti do 31. 3. 1997, ter pripadajoče zamudne obresti, ki se obračunajo od 1. 4. 1997 do dneva plačila obveznosti (točka I/1 izreka odločbe prve stopnje), plačati zamudne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička za leto 1994 v znesku 2.741.151,18 SIT, za leto 1995 v znesku 944.801,58 SIT in za leto 1996 v znesku 1.279.623,40 SIT (točka I/2 izreka odločbe prve stopnje) in od davčne osnove 2.682.820,80 SIT plačevati v letu 1997 akontacije davka od dobička po stopnji 25% v znesku po 670.705,21 SIT mesečno, in sicer mora plačati akontacije za januar, februar, marec in april 1997 v skupnem znesku 2.682.820,84 SIT in znesek 73.829,06 SIT zamudnih obresti, ki so obračunane od prvega dne zamude do 31. 5. 1997 ter pripadajoče zamudne obresti od 1. 6. 1997 do dneva plačila obveznosti (točka I/3 izreka prvostopne odločbe), k točki II prvostopne odločbe pa je določen 30-dnevni izvršitveni rok. Tožena stranka se glede razlogov odločitve strinja s prvostopnim organom. Strinja se, da gre za fiktivne oziroma navidezne pogodbe, sklenjene med tožnikom in družbama BBB d.o.o. in CCC d.o.o., iz katerih izhaja, da se bodo vsi prodajni pogoji in pogoji dobav urejali neposredno med naročnikom - tožnikom in izvajalcem. Po ugotovitvah prvostopnega organa navedeni družbi nimata zaposlenih delavcev, v poslovnih knjigah ne izkazujeta stroškov storitev po pogodbah o delu, zaradi česar nista mogli opraviti zaračunanih storitev. Tudi kopije pogodb o izdelavi strokovnih mnenj, o zastopanju, o izgradnji informacijskega sistema, sklenjene med navedenima družbama in zunanjimi izvajalci, ki jih je tožnik dostavil v dopolnitvi pritožbe, ne vplivajo na pravilnost odločitve, saj iz njih ni razvidna povezava med dokumentacijo (poslovne knjige in druge knjigovodske listine), kar je omenjeno na straneh 11-13 zapisnika in navedeno naknadno poslano dokumentacijo. Pri tožniku ni mogoče ugotoviti realizacije po spornih pogodbah, ker predložena dokumentacija ne more šteti za verodostojno. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določbo 9. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93-34/96, v nadaljevanju: ZDDPO) in prvi odstavek 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93-82/94, v nadaljevanju: ZGD) ter Slovenski računovodski standard (SRS) št. 21. Ravnanje DD v družbah EEE d.o.o., BBB d.o.o. in CCC d.o.o. je v nasprotju z določbo 41. člena ZGD. Po mnenju tožene stranke tožnik kot poslovodja ni ravnal po standardu skrbnosti dobrega gospodarstvenika - poslovodje s tem, ko je s konkurenčnima družbama BBB d.o.o. in CCC d.o.o., ki ju je tudi vodil, sklenil obravnavane pogodbe o zastopanju. Kavza oziroma namen teh pogodb je, kot to izhaja iz zapisniških ugotovitev prvostopnega organa, poravnati kupnino za družbo EEE d.o.o.. Iz zapisniških ugotovitev prvostopnega organa na strani 17 prvostopne odločbe izhaja, da iz pregledane dokumentacije, ki se nanaša na sklenjeni pogodbi o zastopanju, ni mogoče ugotoviti količinske prodaje izdelkov (za obdobje od meseca oktobra 1993 do decembra 1996), ki naj bi bila podlaga za izstavitev računov (po obravnavanih pogodbah o zastopanju). Iz zapisnika na strani 18, iz izkaza bilance uspeha za leto 1993 za CCC d.o.o. izhaja, da ta ni opravil nobenih poslov prodaje izdelkov oziroma poslov zastopanja tožnika. Na strani 12 istega zapisnika pa je ugotovitev, da v izdanih računih tožnika ni podatkov o prodaji izdelkov. To pomeni tudi, da na njih ni podatkov o naknadno predloženih pogodbah. Iz tožnikovih verodostojnih knjigovodskih listin - računov, ne izhaja, za kakšen konkreten posel naj bi šlo, zaradi česar so glede na navedena dejstva kršene določbe SRS. Navedeno dodatno potrjuje tudi analiza stroškov, ki sta jih družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. izkazali oziroma evidentirali v izkazu bilance uspeha za leto 1993 do 1996. Iz zapisnika na strani 23 izhaja, na podlagi omenjene bilance, da se pri navedenih družbah v letu 1994 stroški dela ne nanašajo na plače zaposlenih oziroma stroške dela v zvezi s sklenjeno pogodbo o prodaji izdelkov in zastopanju. Smiselno enaka navedba se za navedeni družbi nahaja v zapisniku na strani 27 za leto 1995 in na straneh 30 in 31 za leto 1996. Iz tega torej sledi, da omenjeni družbi nista mogli opraviti poslov, za katere je tožnik plačal predmetne račune. Navedeno potrjujejo tudi zapisniške ugotovitve na straneh od 11 do 13, iz katerih izhaja, da je podlaga za izdajo navedenih računov pogodba o posredovanju o prometu blaga, ki v prvem členu določa, da bo družba BBB d.o.o. izvajala prodajne posle za tožnika, po katerih bo za podjetje EEE d.o.o. prodano različnim kupcem 1.000 ton izdelkov. Pogodba jasno opredeljuje posle, vezane izključno na prodajo izdelkov, medtem ko v pregledani tožnikovi dokumentaciji (poslovne knjige in druge knjigovodske listine) ni podatkov o prodaji izdelkov. Tako iz te dokumentacije ni možno ugotoviti, da bi se nanašala na naknadno poslano dokumentacijo, saj pri tožniku ni mogoče ugotoviti realizacije poslov po predmetnih pogodbah. Iz 15. strani zapisnika izhaja, da je družba CCC d.o.o. dne 20. 12. 1993 po računu št. 5 v znesku 4.099.209,00 SIT nezakonito zaračunala opravljeno storitev zastopanja, saj takrat še ni bila registrirana na sodišču. Dalje je prvostopni organ ugotovil, da je družba BBB d.o.o. tožniku izdala račun št. 1 z dne 25. 10. 1993, ki se nanaša na pogodbo št. 1/93, za enako obdobje zastopanja in enak skupni promet. Družba BBB d.o.o. je že izdala omenjeni račun z dne 25. 10. 1993 in zaračunala 10% storitev zastopanja v znesku 2.732.807,00 SIT, čeprav je bilo s pogodbo o zastopanju med pravno osebo in družbo BBB d.o.o. dogovorjena 15% provizija. Tožnik je torej priznal opravljeno storitev zastopanja za enako obdobje od 1. 10. 1993 do 15. 10. 1993 družbi BBB d.o.o. z 10% provizijo v prej navedenem znesku ter družbi CCC d.o.o. s 5,25% provizijo, čeprav je bila s pogodbo dogovorjena 10% provizija ter z aneksom celo 15% provizija v znesku 1.366.402,00 SIT. Tudi pri računih št. 6 in št. 7, ki ju je izdala družba BBB d.o.o., se pojavlja smiselno enako nesorazmerje med pogodbeno in dejansko priznano provizijo. Iz tega sledi, da je tožnik brez podlage v tožniško-upniških razmerjih kot obveznost knjižil znesek 7.857.393,20 SIT, ki naj bi se nanašal na družbo BBB d.o.o. ter znesek 49.718.849,00 SIT, ki naj bi se nanašal na družbo CCC d.o.o. Gre za fiktivne račune. Sklepno tožena stranka ugotovi, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih v smislu SRS, ki bi lahko bile podlaga za izdane obravnavane račune oziroma računi niso specificirani, kot je bilo navedeno. Glede pritožbene navedbe o nenavajanju pravne podlage tožena stranka ugotavlja, da so na strani 3 zapisnika pravne podlage navedene.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Najprej pojasni, da je davčni organ želel uničiti oziroma ustaviti dobro poslovanje treh povezanih družb ter v nadaljevanju pojasnjuje, kakšno je bilo poslovanje tožeče stranke pred in po ustanovitvi povezanih družb. Zavrača ugotovitve davčnega organa v zvezi s potekom nakupa pravne osebe. Meni, da ugotovitev tožene stranke in pred njo prvostopnega davčnega organa, da so sporne pogodbe "fiktive", neutemeljene in posplošene. Pogodbena določila je potrebno tolmačiti v skladu z voljo pogodbenikov, to pa že pri izpolnjenih pogodbah najjasneje dokazuje prav način njihove izpolnitve. Namen strank oziroma njihova volja pri sklepanju zastopniških pogodb je bil tak, da družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. za tožečo stranko opravljata trgovsko zastopniške posle brez pooblastila za sklepanje pogodb v imenu naročnika, v tem primeru tožeče stranke. Družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. sta tako na podlagi pogodb o zastopanju pridobili kupca za naročnika - tožečo stranko, ki je nato s temi kupci sama sklepala prodajne pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena tudi provizija, kar je običajno za takšne vrste poslov. Na podlagi tako sklenjenih pogodb o zastopanju sta obe družbi pridobili ogromno novih kupcev za tožečo stranko. S temi kupci sta obe družbi nato sklenili še posebne posredniške pogodbe, s katerimi je bila dogovorjena predvsem obveznost obeh družb za koordinacijo naročil in zaščito interesov naročnika. V skladu s pogodbenim dogovorom je potekalo plačilo. Tožeča stranka je vsaki od družb poslala izpis prometa po kontih, kjer so bili izkazani prihodki od prodaje, na podlagi pogodb o zastopanju, vsaka od družb je na podlagi teh podatkov tožeči stranki izstavila fakturo, tožeča stranka je fakturo pregledala, jo ustrezno likvidirala in nato tudi plačala. Vsaka faktura, ki sta jo izdali družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o., je imela podlago v dejanski realizaciji prometa pri tožeči stranki s kupci, ki sta jih pridobila zastopnika. Verodostojnost faktur, ki jih je izdala družba BBB d.o.o. potrjuje tudi zapisnik prvostopnega davčnega organa pri družbi BBB d.o.o. št. ... z dne 16. 2. 1996. Ob takem poslovanju je navedba o fiktivnosti faktur brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage. Tožeča stranka je z družbo CCC d.o.o. dne 4. 12. 1993 sklenila tudi pogodbo o razvijanju in raziskavi izvoznih tržišč. Opravljena je bila obsežna raziskava trga, ki je nato rezultirala tudi v povečanem obsegu prodaje tožeče stranke. Ugotovitev davčnega organa, da družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. nimata zaposlenih delavcev je sicer pravilna, ni pa pravilna ocena, da zaradi tega, ker družbi nimata zaposlenih delavcev, nista mogli opraviti zaračunanih storitev. Ob tem tožeča stranka opozarja na zapisnik o inšpiciranju pravilnosti obračunavanja davkov in prispevkov za leti 1994 in 1995 pri družbi BBB d.o.o. z dne 16. 2. 1996 (ki je že naveden) in zapisnik o pregledu prometnega davka za leto 1996 pri isti družbi z dne 29. 1. 1997, v katerih je ugotovljeno, da pravna oseba nima zaposlenih delavcev. Zatrjevanje davčnega organa, da povezani družbi v svojih poslovnih knjigah ne izkazujeta stroškov storitev pogodb o delu, zaradi česar nista mogli opraviti zaračunanih storitev, po mnenju tožeče stranke ni dokazano. Enako velja za navedbo, da družba CCC d.o.o. v obdobju veljavnosti sklenjene pogodbe, med odhodki ni izkazovala stroškov, ki bi se nanašali na sklenitev fiktivne pogodbe o razvijanju in raziskavi izvoznih tržišč. Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da dokumentacija ni bila predložena tekom prvostopnega postopka, tožeča stranka opozarja, da je ves čas postopka predlagala vse dokumente, ki jih je davčni organ zahteval in tudi vsa dokazila, ki jih je sama štela za potrebna v tem postopku. Trditev, da se predložena dokumentacija ne more šteti za verodostojno, je povsem neutemeljena, saj knjigovodske listine, ki so bile podlaga za knjiženje v tem postopku "spornih" faktur, v celoti ustrezajo določilom SRS 21.9. Tožeča stranka tudi meni, da v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnjeno, zaradi česa tožena stranka sploh šteje, da predložena dokumentacija ni verodostojna v smislu SRS in katere fakture v kakšnem obsegu in zakaj naj po njenem zatrjevanju ne bi izpolnjevale določb SRS 21.9. Nadalje v obravnavanem primeru splošna prepoved, ki jo določa 41. člen ZGD, ne pride v poštev, saj navedena določba preprečuje konkurenčno dejavnost v škodo lastnikov družbe. Poleg tega pa dejavnost tožeče stranke ni medsebojno konkurenčna z dejavnostjo povezanih družb, pa tudi pogodbe so sklenjene izključno z namenom pospešitve prodaje izdelkov tožeče stranke, ne pa z namenom prevzemanja poslov in podobno. Tožeča stranka je predvsem proizvodno podjetje in realizira prodajo v dokaj velikem obsegu, in sicer približno 16.000.000 DEM letno. Za tak obseg prodaje ima zaposlena le dva komercialista, ki opravljata izključno potrebne operativne zadeve in sicer od fakturiranja, odpreme, organizacije transporta in operativnih stikov glede rokov dobav do urejanja carinske in druge dokumentacije. Tožeča stranka ima zaradi racionalnega poslovanja zaposlene delavce le za področja operativnega planiranja in termiranja proizvodnje, ti delavci pa skoraj v celoti pokrivajo področje tehnologije izdelave, operativnega razvoja in neposrednega vodenje proizvodnje v samem obratu. Vsa ostala opravila, ki so potrebna za normalno delovanje, pa zagotavlja prek svojih komitentov, in sicer s pogodbami o opravljanju storitev. Ocena tožene stranke, da so pogodbe fiktivne samo zato, ker so morda pogodbene stranke v okviru zakonskih določil poiskale najboljše možnosti za realizacijo poslovnih ciljev, je povsem nesprejemljiva in v izrazitem nasprotju z ustavno priznano svobodno podjetniško iniciativo. Vztraja na trditvi, da sta povezani družbi za tožečo stranko opravljali prodajo oziroma sklepali posle, in svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke v celoti izpolnili. Trditev tožene stranke, da družba CCC d.o.o. za tožečo stranko ni opravila s pogodbo dogovorjenih in zaračunanih storitev, je povsem neutemeljena. Nesporno dejstvo je, da je celotno povečanje prodaje v obdobju od leta 1993 dalje rezultat povezanih družb na podlagi pogodb o zastopanju in raziskavi tržišča. Ob tem tožeča stranka sicer priznava, da so bile pogodbe predvsem glede na interesno povezanost pogodbenih partnerjev sestavljene manj pozorno in natančno, kot bi bile, če te povezanosti in s tem seveda manjše rizičnosti ne bi bilo. Nedvomno pa je te pogodbe potrebno presojati po njihovi dejanski vsebini in izraženi volji pogodbenih strank glede na način, kako so pogodbe izpolnjene. V zvezi z izdajo računa št. 1/93, ki ga je izstavila družba CCC d.o.o., tožeča stranka navaja, da ZGD določa, da v primeru, če kdo pred vpisom družbe v register nastopa v njenem imenu, za to odgovarja osebno, če pa družbeniki pri tem pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu družbe prenesti na družbo. V konkretnem primeru so družbeniki družbe CCC d.o.o. še pred vpisom začeli z aktivnostmi, po vpisu pa je pridobljene pravice prevzela družba, kar je povsem v skladu z zakonom. Če pa tožena stranka meni, da družba CCC d.o.o. za čas od 1. do 15. 10. 1993 ne bi smela izdajati faktur, bi morala to navesti pri pregledu družbe CCC d.o.o., ne pa pri pregledu tožeče stranke. V zvezi z ostalimi računi, ki jih tožena stranka posamično navaja v izpodbijani odločbi, tožeča stranka ugotavlja, da je tožena stranka napravila napačen sklep, da je tožeča stranka brez podlage v dolžniško-upniških razmerjih kot obveznost knjižila znesek 7.857.393,20 SIT, ki naj bi se nanašal na družbo BBB d.o.o. ter znesek 49.718.849,00 SIT, ki naj bi se nanašal na družbo CCC d.o.o. Ob primerjavi kupcev proizvodov tožeče stranke, ki sta jih pridobili obe družbi in povečanju prometa pri tožeči stranki od leta 1993 do 1996, lahko ugotovimo, da sta navedena zneska, ki ju je kot obveznost knjižila tožeča stranka, povsem utemeljena, in da imata ustrezno podlago v zastopniških pogodbah. Ob upoštevanju veljavnih predpisov, na katerih naj bi temeljilo tudi delo (državnih kontrolnih) organov, je za davčno upoštevanje odhodkov z vidika davčnega zavezanca bistveno in odločilno le izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 12. člen ZDDPO. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka kršila tudi pravila postopka, saj pred izdajo izpodbijane odločbe ni niti preverjala že ob pritožbi očitane kršitve procesnih predpisov, niti ni upoštevala 209. člena ZUP/86, ki določa, da mora obrazložitev odločbe vsebovati razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov ter pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje odločitev organa, kot je opredeljena v izreku odločbe. Prvostopni organ v obrazložitvi odločbe ni navedel nobenega materialnega predpisa, ki naj bi ga pravna oseba kršila in tudi ni opredelil svoje pravne presoje, kje in v kakšni meri se dejansko ravnanje pravne osebe ne sklada z določbami materialnih predpisov, tožena stranka pa je le pavšalno navedla, da so v prvostopni odločbi citirana posamezna zakonska določila, brez ustrezne obrazložitve le-teh. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in na podlagi podatkov postopka in izvedene glavne obravnave samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Pooblaščenka tožeče stranke je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbenih navedbah in pri tem, da so bili vsi stroški pravilno obračunani, vsebinsko dokumentirani in potrebni za poslovanje družbe, ter da ne gre za fiktivne pogodbe, saj so stroški izkazani v listinah z vsebino po SRS. Izjavi, da so bile vse listine dane na razpolago inšpektorju v času inšpekcijskega pregleda. Poudari, da je inšpektor te iste listine pregledoval v obeh povezanih osebah in se mu v povezavi s tema pravnima osebama listine niso zdele neverodostojne, ugotovil je, da so verodostojne. Zato predlaga vpogled v inšpekcijska zapisnika pri obeh povezanih osebah. Predlaga zaslišanje prič in postavitev izvedenca, uveljavlja ugovor zastaranja. Pooblaščenka tožene stranke vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter se v zvezi z neverodostojnimi listinami po SRS sklicuje na sodbi tega sodišča opr. št. U 396/2003 in U 26/97 ter meni, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Strinja pa se z zaslišanjem inšpektorja. V zvezi z ugotovitvami inšpektorja pri obeh povezanih osebah pa pove, da ne more odgovarjati na ugotovitve v zvezi inšpekcijami pri teh pravnih osebah. Sodišče je predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne in izvedlo dokazovanje z vpogledom upravnih spisov ter dokumentov sodnega spisa.

Sodišče v zvezi z vprašanjem veljavnosti spornih pogodb vztraja pri stališču iz sodbe opr. št. U ... z dne 21. 2. 2002 in sicer, da veljavnost spornih pogodb z vidika obligacijskopravnih razmerij ni pomembna, saj je potrebno presoditi, ali so bile pogodbe z davčnega vidika pravilno realizirane. Sodišče se strinja tudi z navedbo tožeče stranke, da ni pomembno in da je za odločitev v obravnavanem upravnem sporu brezpredmetno, ali imata družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. zaposlene delavce ali ne. Ravno tako ni mogoče govoriti o kršitvi konkurenčne klavzule po 41. členu ZGD s strani poslovodje DD, kot to pravilno ugotavlja tožeča stranka.

Je pa po presoji sodišča v obravnavanem sporu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po določbi 54. člena ZGD mora gospodarska družba voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vrste, vsebino, nadzor in gibanje podrobneje urejajo Slovenski računovodski standardi. V skladu SRS 22. morajo biti opravljeni vsi vpisi na podlagi verodostojne knjigovodske listine, knjigovodska listina pa je po SRS 21.12. opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka, ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Vpis poslovnega dogodka mora vsebovati natančno vsebino, kot to določa SRS 21.5. Sicer pa iz SRS 21.9. izhaja, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje, da je že tekom inšpekcijskega pregleda inšpektorju predložila vse (verodostojne) listine, ki izkazujejo nastale stroške po spornih pogodbah. Izhodišče davčnega organa prve stopnje in tožene stranke je, da so pogodbe navidezne, kar pa po presoji sodišča z vidika obligacijsko pravnih razmerji ni pomembno (kot že rečeno), saj je potrebno presoditi, ali so bile pogodbe iz davčnega vidika pravilno realizirane. Nedvomno je na strani davčnega zavezanca, da izkaže nastanek poslovnih dogodkov z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar je po zatrjevanju tožeče stranke tudi bilo storjeno, tožena stranka pa v zvezi s tem le pavšalno navaja, da listine niso verodostojne. Pomembna okoliščina po presoji sodišča je tudi navedba tožeče stranke, da so bili sporni poslovni dogodki predmet inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja davka od dobička pravnih osebe tudi pri povezanih osebah, to je BBB d.o.o. in CCC d.o.o. V teh postopkih pa, po navedbah tožeče stranke, inšpektor ni ugotovil nepravilnosti. Na to je opozorila tožeča stranka že v pripombah na zapisnik (stran 4), ko citira zapisnik o inšpekcijskem pregledu prometnega davka pri družbi BBB d.o.o. za leto 1996, št. ... z dne 29. 1. 1997. Gre za povezane osebe, pri čemer so tožeča stranka in družbi BBB d.o.o. in CCC d.o.o. za leta 1994, 1995 in 1996 z dovoljenjem takrat pristojne Agencije za plačilni promet, izdelali konsolidrano bilanco. Zato je po presoji sodišča pomembno, kakšne so bile ugotovitve inšpektorja pri povezanih osebah, kolikor se nanašajo na poslovne dogodke med povezanimi družbami, za ugotovitev, ali so listine, ki so bile podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov pri tožeči stranki, verodostojne ali ne, upoštevajoč seveda, da so bile vse listine predložene že tekom inšpekcijskega pregleda.

Glede na povedano po presoji sodišča v obravnavanem upravnem sporu dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka upoštevala tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ki se nanaša na tek zamudnih obresti.

K točki 2. izreka: Skladno z določbo 23. člena ZUS je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki stroške v višini 226.602,00 SIT. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek) in Tarifne številke 30, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04, dalje ZPP-UPB2) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, je sodišče navedene stroške odmerilo, kot sledi: 500 točk za sestavo tožbe, za pritožbo 625 točk, za zastopanje na prvem naroku 500 točk ter nadaljnjih 50 točki urnine, kar znaša skupaj 1675 točk. Administrativne stroške je (glede na zahtevek) odmerilo 2% od 550 točk, to je 11 točk. Skupno torej 1686 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 185.460,00 SIT. Pripadajoč DDV po stopnji 20% znaša 37.092,00 SIT, tožniku se povrnejo (glede na zahtevek) tudi stroški plačane takse za tožbo v višini 4050,00 SIT, kar vse skupaj znaša 226.602,00 SIT. Ostali priglašeni stroški so po mnenju sodišča nepotrebni ali pa že vsebovani v priznanih opravilih.