Jedro

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oziroma dobroverna oseba. V dobri veri je tisti, ki ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisov v zemljiško knjigo ni točno. Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe o tem, da kdo ima ali si lasti pravico na nepremičnini. V slabi veri je lahko tudi tisti, ki ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.

Trditveno in dokazno breme, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri, je bilo na tožencih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I/II, III, in V ter točki II spremeni tako, da se izrek po spremembi glasi: a) glede zahtevka po tožbi Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini številka 134/3, v naravi dvorišče v izmeri 403 m2, stanovanjska stavba v izmeri 204 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 44 m2, vpisani v ZK vložku številka 190 k. o. X, z ID znakom 000, še posebej pa sta dolžni opustiti vožnjo in parkiranje osebnih avtomobilov na predmetni nepremičnini v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 11.532,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od - 103,90 EUR od dne 15.08.2004 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2004 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2004 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2004 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2004 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2005 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2006 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2007 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2008 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2009 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2010 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2011 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.10.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.11.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.12.2012 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.01.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.02.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.03.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.04.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.05.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.07.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.06.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.08.2013 dalje do plačila, - 103,90 EUR od dne 15.09.2013 dalje do plačila, se z a v r n e.“ b) glede zahtevka po nasprotni tožbi „ Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča parcelna številka 134/5 z ID znakom 000 k. o. X, v lasti tožencev oziroma tožnikov po nasprotni tožbi, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje, vožnje in parkiranja enega osebnega vozila v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, to je nepremičnine parcelna številka 134/3 z ID znakom 000 k. o. X, last tožnice oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi in sicer po obstoječi dovozni poti po severni strani nepremičnine.“

II. Tožeča stranka oziroma nasprotno tožena stranka je dolžna povrniti toženi oziroma nasprotno tožeči stranki 3.646,41 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo (in sklepom) dovolilo (novo) spremembo tožbe (točka I/I izreka); toženima ter nasprotno tožečima strankama (v nadaljevanju toženi stranki oziroma toženca) je naložilo opustitev vsakršnega posega v lastninsko pravico tožeče in nasprotno tožene stranke (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) na parceli 134/3 k. o. X., še posebej vožnjo in parkiranje osebnih vozil (točka I/II izreka); naložilo jima je tudi plačilo uporabnine v višini 11.532,90 EUR s pripadki ter stroške postopka v višini 3.499,56 EUR (točki I/III in I/V izreka). Višji zahtevek za plačilo uporabnine je zavrnilo (točka I/IV izreka). V celoti je zavrnilo tudi zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, s katerim sta zahtevala ugotovitev stvarne služnosti hoje, vožnje in parkiranja enega osebnega vozila v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parcelna številka 134/3 k.o. X. in sicer po obstoječi dovozni poti po severni strani te nepremičnine (točka II izreka).

2. Pritožbo zoper sodbo vlagata toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi, zavrnjen pa bo še preostali del zahtevka po tožbi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi menita, da je bilo v postopku dokazano, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče se ni opredelili do vseh izvedenih dokazov, to je tistega dela izpovedbe M.D., ko je povedala, da je tožnici ob nakupu sporne nepremičnine povedala za služnost tožencev. Gre za nepristransko pričo. V nadaljevanju povzema njeno izpovedbo. Ne drži, da obstaja večja verjetnost, da je bila tožnica res dobroverna. Sama je šele v ponovljenem postopku povedala, da je pred nakupom vpogledala v zemljiško knjigo. Enako velja za pričo O.K. Na dobrovernost ni mogoče sklepati na podlagi kupne pogodbe. Tožnica si je nepremičnino ogledala in videla, da se po nepremičnini vozi do hiše tožencev in da jo toženca uporabljata. Napačen je zaključek, da bi, v kolikor bi tožnica za služnost vedela, to vplivalo na višino kupnine. Če je tožnica ob nakupu vedela za spor glede služnosti, ni mogla biti utemeljeno prepričana, da tožencema ne pripada nikakršna pravica do uporabe spornega zemljišča. Da toženca nepremičnino uporabljata, je lahko tudi videla, saj od glavne ceste do nepremičnine tožencev vodi pot, na tej poti pa so bile tudi kolesnice. Tožnica tudi ni začela nasprotovati služnosti takoj, ampak mnogo kasneje po nakupu nepremičnine. Res je pred tem prišlo do sporov, vendar predvsem glede lokacije parkiranja, nihče pa ni zahteval, da toženca tu nehata hoditi in voziti ter parkirati pri njuni hiši. Opozarjata na izpoved M.K.R. Z ničemer ni izkazano, da bi tožnica, ali kdo drug zanjo, vpogledal v zemljiško knjigo. Ni res, da so pred letom 2000 tu parkirali tudi gostje lokala. Kolesnice so zgolj posledica uporabe tožencev. Toženca sta dokazala izvrševanje služnosti vse od leta 1986 do prejema opomina v letu 2007. Pred tem tožnica izvajanju služnosti ni nasprotovala. Glede priposestvovanja po drugem odstavku 217. člena SPZ je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Opozarjata na izpovedbe nekaterih prič iz katerih izhaja, da prejšnja lastnica hoje in voženj ter parkiranja ni prepovedovala ter izpovedbe priče P, ki je govorila o prepovedi parkiranja po letu 2005 – tako da bi bilo to lahko tudi leta 2007. Priči O.K. in M.K., ki sta pričala v korist tožnice, sta povedala le o prepovedi parkiranja, ne pa tudi hoje in voženj. Priča M.K.R., je povedala, da ji ni znano, da bi tožencema kdo prepovedal parkirati, znano ji je le to, da je bil dogovor, da bi parkirali vsi, pa ni šlo. Ni dokazano, da bi tožnica tožencema pred letom 2007 prepovedala uporabo dvorišča za hojo in vožnjo do hiše. Prav tako pa tudi ne za parkiranje enega vozila. Toženi stranki tega tudi nista priznali. Toženka si letnice, kdaj naj bi tožnica rekla, da parkiranja ne dovoli, ni zapomnila. Tudi če je bilo to pred letom 2007, ni šlo za prepoved temveč za spore glede parkiranja. Enako velja za toženca, ki je povedal, da je šlo za spore, ker je tožnica želela narediti parkirišče, ne pa za prepoved. Vztrajata, da sta služnost priposestvovala, zato tožnice tudi nista protipravno vznemirjala. Le ta tudi ni upravičena do uporabnine. Prikrajšanje ni dokazano (tožnica tam ne živi, ni pa dokazala, da bi najemnikom, če na parceli ne morejo parkirati, zaračunavala nižjo najemnino oziroma, da zato prostorov ni mogla oddajati v najem). Tožnica ne pove, kdo tu ne more parkirati. Tudi o višini je napačno odločeno, saj je uporabnina previsoka. Pomanjkljive so bile tudi trditve. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev novega izvedenca.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede svoje dobrovernosti ob nakupu ter razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje. Pravilno je bilo ugotovljeno tudi to, da sta toženi stranki priznali, da jima je tožnica pred letom 2007 prepovedala izvrševati vožnje in parkiranje. Tudi sicer pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pravilna je tudi odločitev glede uporabnine in ugotovljenega prikrajšanja tožnice. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, saj s pritožbo v tem delu ni izpodbijana, postala pravnomočna v delu s katerim je bila dovoljena sprememba tožbe (to je v točki I/I izreka) (1) in v delu, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka za plačilo uporabnine (to je v točki I/IV izreka). V preostalem delu je bil opravljen preizkus v obsegu uveljavljenih pritožbenih razlogov ter v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Ker je senat pritožbenega sodišča ob obravnavi pritožbe na seji senata spoznal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov, je bila razpisana pritožbena obravnava. Na tej obravnavi je pritožbeno sodišče zaslišalo pravdne stranke ter priče M., V., O., M. ter H. 7. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da začetek izvrševanja zatrjevane služnosti sega v leto 1986, torej v čas pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato je treba uporabiti določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Le ta določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje. Ker od leta 1986, ko se je začela izvrševati služnost, do leta 2003, ko je začel veljati SPZ, še ni poteklo 20 let, toženca do uveljavitve SPZ služnosti še nista priposestvovala. V skladu s prvim odstavkom 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (in se do uveljavitve SPZ še ni iztekla – opomba pritožbenega sodišča), uporabijo pravila SPZ. Ta pa v 217. členu omogoča priposestvovanje služnosti v krajšem času, in sicer v desetih letih, če je bilo izvrševanje služnosti dobroverno (tako imenovano pravo priposestvovanje). V primeru nedobrovernega izvrševanja služnosti pa je za priposestvovanje potrebno 20 - letno izvrševanje brez nasprotovanja lastnika (tako imenovano nepravo priposestvovanje).

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo tako z upoštevanjem pogojev po prvem, kot pogojev po drugem odstavku 217. člena SPZ.

9. Med pravdnima strankama dejstvo, da toženca vse od leta 1986 nepremičnino, ki je (od leta 2000) v lasti tožnice, uporabljata za hojo in vožnjo do njune nepremičnine parc. št. 134/5 k. o. X ter parkiranje svojega vozila, ni bilo sporno. Sporno pa je bilo vprašanje, kdaj je tožeča stranka oziroma pred njo njena pravna prednica, začela nasprotovati izvajanju hoje, voženj in parkiranju. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do tega prišlo okrog leta 2002 ali 2003, pred tem pa se je zatrjevana služnost dejansko neprekinjeno izvrševala vse od leta 1986. 10. V pritožbenem postopku ugotovitev, da se je služnost do leta 2002 ali 2003 nemoteno izvrševala in da ne prejšnja lastnica M.D., ne tožnica, v tem obdobju izvrševanju služnosti (v tem obsegu) nista nasprotovali, ni izpodbijana (2), zato je nanjo pri odločanju vezano tudi pritožbeno sodišče. 11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z presojo zahtevka po 1. odstavku 217. člena ugotavljalo tudi to, ali sta bila toženca v času izvrševanja služnosti v dobri veri. Gre za materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Zato se pritožbeno sodišče, čeprav v pritožbenem postopku ni izpodbijan, do njega (ponovno) opredeljuje.

12. Tisti, ki se sklicuje na priposestvovanje služnosti, je dobroveren, če ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen do služnosti. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ, enako prej 72. člen ZTLR). Trditveno in dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na tožnici, ki ga tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zmogla. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu I Cp 2499/2012 z dne 27. 3. 2013, temu stališču pa je v ponovljenem postopku sledilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnica trditev o nedobrovernosti tožencev oprla zgolj na trditve o nasprotovanju izvrševanju zatrjevane služnosti in posredno tudi na to, da služnost nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo (primerjaj trditve v odgovoru na tožbo, list. št. 98 in 107). Prva trditev se je, vsaj za obdobje od leta 1986 do 2002 oziroma 2003 (torej vsaj za obdobje 10-tih let) izkazala za neresnično. Za zaključek, da toženca nista bila v dobri veri, ob ugotovitvi, da sta imela služnost dogovorjeno s pogodbo (pri čemer sta štela, da le-ta obsega tudi pravico parkiranja) in upoštevajoč, da sta jo vsaj deset let nemoteno in brez nasprotovanja lastnice služeče nepremičnine tudi izvrševala, pa zgolj dejstvo, da služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, ne zadošča. To velja tudi, če sta služnostna upravičenca za to vedela. Upoštevati je namreč potrebno, da sodna praksa in tudi novejša teorija, vknjižbi stvarne pravice v zemljiško knjigo ne pripisujeta več absolutnih učinkov (3). Že pred vknjižbo takšne pravice njen prenos, če gre za veljaven praven posel, učinkuje med prvotnim in novim imetnikom, učinkuje pa tudi do tistih tretjih oseb, ki so za prenos vedele. Toženca zato, kljub dejstvu, da služnosti v zemljiško knjigo nista vpisala, ob izostanku drugih okoliščin, ki bi kazale na njuno nedobrovernost, nista imela razloga, da bi dvomila v to, da jima dogovorjena služnostna pravica pripada. Pritožbeno sodišče zato na podlagi teh dejanskih ugotovitev pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta toženca bila dobroverna.

13. Toženca sta tako, upoštevajoč prvi odstavek 217. člena SPZ, zatrjevano služnost priposestvovala še pred letom 2000, ko je lastnica služeče nepremičnine postala tožnica. Ker pa tako priposestvovane služnosti nista vpisala v zemljiško knjigo, tožnica pa se je v postopku sklicevala na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (primerjaj navedbe v odgovoru na nasprotno tožbo z dne 2. 4. 2010, točka 3, list. št. 109), je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, v skladu z napotili pritožbenega sodišča, presojalo tudi vprašanje, ali je tožnica, ko je sporno nepremičnino kupila, za služnost vedela oziroma bi zanjo morala vedeti. Stvarna služnost, ki je bila pridobljena s priposestvovanjem, pa njen pridobitelj ni poskrbel za vknjižbo, namreč lahko zaradi uveljavitve načela zaupanja v zemljiško knjigo preneha (10. člen SPZ, 2. odstavek 44. člena SPZ) (4).

14. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje samo poštena oziroma dobroverna oseba. V dobri veri je tisti, ki ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisov v zemljiško knjigo ni točno. Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe o tem, da kdo ima ali si lasti pravico na nepremičnini. V slabi veri je lahko tudi tisti, ki ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice (5).

15. Trditveno in dokazno breme, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri, je bilo na tožencih. Slednja sta trdila, da je tožnica ob nakupu za služnost vedela, saj ji je to povedala prejšnja lastnica, lahko pa je tudi videla, da od glavne ceste do hiše tožencev vodi pot, vidne so bile kolesnice. Tožnica je to zanikala. Trdila, je da je bila ob nakupu v dobri veri, da na kupljeni nepremičnini služnost ne obstoji, saj je preverila stanje zemljiške knjige. Že ob nakupu ji je bilo tudi znano, da obstoji s tožencema spor glede dostopa. Da za služnost ni vedela, kaže tudi višina kupnine ter sama pogodba v kateri bi bilo to sigurno navedeno, če bi tožnica zanjo vedela.

16. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženca tožničine nedobrovernosti nista uspela dokazati, saj je večja verjetnost, da je bila tožnica ob nakupu dobroverna. Pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi pritrjuje pritožbi, da je tak zaključek zmoten.

17. Pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila tožnica ob nakupu seznanjena s tem, da stanje zemljiške knjige v pogledu obremenitve s služnostno pravico v korist nepremičnine tožencev, ne ustreza dejanskemu stanju. S tem jo je namreč seznanila prodajalka M.D., pa tudi njen sin V. S slednjim je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, vodil pogovore glede nakupa nepremičnine mož tožnice. Tako je M.D. izpovedala, da je tožnico pred podpisom pogodbe seznanila, da imata toženca preko parcele dovoz. Misli, da jo je seznanila tudi s pravico hoje, za parkiranje pa ne ve. Ve, da ji je povedala za spore – da se toženec jezi, če ga kdo zaparkira. Smiselno enako je povedal tudi V. O služnosti je sam takoj povedal tožnici in njenemu možu, pa tudi nepremičninskemu agentu (6). Pritožbeno sodišče je obema pričama verjelo ne le zaradi neposrednega vtisa ob zaslišanju, pač pa tudi zato, ker je ravnanje o katerem sta izpovedovali, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, razumno in edino logično. Ker sporna nepremičnina predstavlja edini dostop tožencev do njune nepremičnine, ki ga toženca večkrat dnevno uporabljata in na nepremičnini tudi dnevno parkirata vozilo, sta tako prodajalka kot njen sin morala vedeti, da bo s strani tožnice takšna uporaba, če že ne pred nakupom, zaznana nemudoma po nakupu oziroma izročitvi v posest. Možnost, da bo uporaba nemudoma zaznana, je bila še toliko večja zaradi lokacije sporne nepremičnine. Nahaja se ne le tik ob nepremičnini tožencev, pač pa tudi neposredno ob gostinskem objektu, ki je bil prav tako predmet nakupa. Ker po 488. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena, ni videti nobenega razumnega razloga, zakaj bi prodajalka (ob navzven tako očitni uporabi svoje nepremičnine s strani tožencev) tvegala, da zaradi pravnih napak pride do spora s tožnico, ki bi (lahko) pripeljal celo do odstopa od pogodbe in uveljavitve morebitnih odškodninskih zahtevkov.

18. Po drugi strani pa to, da je tožnica za obremenjenost nepremičnine pred nakupom vedela, potrjuje tudi njeno ravnanje. Do prepovedi izvajanja služnosti je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo šele v letu 2002 ali 2003, torej šele dve oziroma tri leta po nakupu. Nelogično in neživljenjsko je, da bi kupec nepremičnine, če ga s služnostjo prodajalec ne bi seznanil, njeno izvajanje mirno dopuščal dve oziroma tri leta ter tudi zoper prodajalca ne bi uveljavljal odgovornosti za pravne napake. Da bi zoper prodajalko M.D. tožnica na tej podlagi uveljavila kakršnekoli zahtevke, slednja namreč ni trdila. Da je prodajalka tožnico seznanila s služnostjo sta nenazadnje izpovedala tudi toženca, ki ju je prodajalka s tem seznanila.

19. Pritožbeno sodišče že iz navedenih razlogov ne more slediti drugačnim trditvam tožnice in verjeti njeni izpovedbi ter izpovedbi njenega moža, to je priče K.O., ki je zanjo vodil pogovore v zvezi z nakupom nepremičnine. Slednji je namreč potrdil, da tožnica z obstojem služnosti ni bila seznanjena ne s strani prodajalke, ne njenega sina V.S. 20. Tožnica pa tudi sicer ob zaslišanju ni delovala prepričljivo – v določenih delih je izpovedovala drugače kot je trdila in drugače kot je izpovedovala pred sodiščem prve stopnje. Tako je navajala, da ji je bilo že ob nakupu znano, da obstoji med pravnimi predniki in tožencema spor glede dostopa (primerjaj navedbe na list. št. 296) (7), ob zaslišanju pa je izpovedala, da ji je o tem povedala prodajalka šele po nakupu. Tožnica je nadalje, drugače kot pred sodiščem prve stopnje, izpovedovala o svoji vlogi pri nakupu. Pred sodiščem prve stopnje je bila zaslišana dvakrat – tako iz prve kot druge izpovedbe izhaja, da je pri pogovorih pred nakupom tudi sama (vsaj občasno) sodelovala in se tudi pogovarjala s prodajalko. Tako je ob drugem zaslišanju dne 15. 11. 2013 izpovedovala tudi o ogledu nepremičnine, predvsem o tem, da kolesnice na nepremičnini niso bile vidne in da ji je prodajalka pojasnila, da so vozila, ki so bila ob ogledu parkirana na sporni nepremičnini, vozila gostov gostilne. Ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem pa je sebe postavila zgolj v vlogo podpisnice pogodbe, zanikala je celo, da bi prodajalko pred podpisom pogodbe kdaj videla. Vse naj bi vodil njen mož O.K. Vse navedeno pritožbeno sodišče le še dodatno utrjuje v prepričanju, da izpovedbama tožnice in priče K.O. ni mogoče slediti.

21. Tožnica je svojo trditev o dobrovernosti opirala tudi na dejstvo, da pogodbeni stranki služnosti v pogodbi nista omenili. Drži sicer, da bi bilo od prodajalca utemeljeno pričakovati, da bo, da bi se izognil dvomom, da je kupca s tem seznanil, zahteval, da se obstoj (v zemljiško knjigo nevpisane) služnosti ugotovi tudi v pogodbi. Vendar pa ne gre spregledati, da je priča O.K. izpovedal, da je bil sam sestavljalec pogodbe. Slednji pa, saj gre za moža tožnice, interesa za tak zapis sigurno ni imel. Gre namreč za pogodbeno določilo, ki v prvi vrsti ščiti prodajalca. V.S. je v zvezi s tem tudi pojasnil, da služnost v pogodbi ni bila omenjena na željo kupcev. Zgolj ta okoliščina zato, glede na vse ostale okoliščine primera, ne more pretehtati oziroma vzbuditi dvoma v resničnost izpovedb prič D. in Š.

22. Tudi s trditvijo, da bi bila, če bi bila tožnica s služnostjo seznanjena, kupnina nižja, tožnica ne more biti uspešna. Ni namreč jasno, na kakšni podlagi tožnica predpostavlja, da konkretno dogovorjena cena ustreza vrednosti neobremenjene nepremičnine in ne vrednosti obremenjene.

23. Ker se tožnica torej na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati, saj ji je bilo ob nakupu znano, da stanje vpisov v zemljiško knjigo v pogledu bremen ni točno, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožencev po nasprotni tožbi zavrnilo, napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožencev v tem delu ugodilo in na podlagi 1. alineje 358.člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo.

24. Zaradi spremembe sodbe v pogledu nasprotne tožbe, je bilo posledično potrebno ugoditi pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku po tožbi. Ker toženca nepremičnino tožnice uporabljata v obsegu priposestvovane služnosti, podlage za to, da bi jima sodišče takšno uporabo v smislu 1. odstavka 99. člena SPZ prepovedalo, ni. Poseganje namreč ni protipravno.

25. Iz istega razloga je neutemeljen tudi zahtevek s katerim je tožnica zahtevala plačilo uporabnine za čas od avgusta 2008 do septembra 2013. Ker toženca nepremičnine tožnice nista uporabljala brez pravne podlage oziroma neupravičeno, pač pa na podlagi priposestvovane služnosti, tožnica do plačila za uporabo na podlagi 198. člena OZ ni upravičena.

26. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zato na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v točkah I/II in III izreka tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo.

27. Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Ker sta toženca uspela tako v postopku s tožbo kot v postopku z nasprotno tožbo, sta na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh svojih stroškov, ki so jima nastali pred sodiščem prve stopnje. Ker sta uspela tudi s pritožbo, sta upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Tožeča stranka do povračila svojih stroškov, saj je v celoti propadla, ni upravičena.

28. Tožencema je pritožbeno sodišče stroške, ki so jima nastali do izdaje prve sodbe v tej zadevi, priznalo upoštevajoč vrednost spornega predmeta ločeno za tožbo in nasprotno tožbo. Na podlagi 41. člena ZOdvT je stroške za tožbo odmerilo skladno z v času vložitve tožbe veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT)(8), stroške za nasprotno tožbo pa skladno z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT) (9), skupaj 2.079,18 EUR. Ker sta v nadaljevanju toženca stroške priglasila skupaj tako za tožbo kot nasprotno tožbo, je pritožbeno sodišče stroške odmerilo od skupne vrednosti predmeta in upoštevajoč OT. Za preostali del postopka pred sodiščem prve stopnje, vključno s prvim pritožbenim postopkom, jima je na tej podlagi priznalo skupno 886,02 EUR stroškov, za ta pritožbeni postopek pa skupno 681,21 EUR stroškov. Podrobnejša specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov na list. št. 248, 326, 353 in stroškovnika, ki sta ga toženca vložila na pritožbeni obravnavi. Njuni skupni stroški tako znašajo 3.646,41 EUR. Odločitev, da jima je tožeča stranka te stroške dolžna povrniti, je vsebovana v izreku pod točko II izreka te sodbe. V kolikor bi tožnica s plačilom zamudila, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) V tem delu gre za sklep sodišča prve stopnje, zato ta v izreku, ki se nanaša na odločitev s sodbo, ni posebej omenjen.

(2) Toženca v pritožbi vztrajata, da je do nasprotovanja prišlo kasneje, menita pa tudi, da je sodišče obseg nasprotovanja zmotno ugotovilo; tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

(3) Takšna stališča so se uveljavila predvsem v zvezi z pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice oziroma t. i. pričakovalno pravico

(4) Juhart, Berden in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 913

(5) Juhart, Berden in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 89, primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 397/2006 in III Ips 57/2002. (6) Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izpovedbe priče v delu, ko je izpovedovala o izročitvi aneksa s katerim je bila dogovorjena služnost v korist nepremičnine tožencev, ni upoštevalo, saj gre za dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala.

(7) Kar se je sicer izkazalo za neresnično: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšnih sporov ni bilo: prejšnja lastnica tožencema nikoli ni prepovedovala uporabe. Bili so zgolj spori, ki so se, kot se je izkazalo z zaslišanjem prič M. D. in V. Š. pred pritožbenim sodišče, nanašali na sam način izvajanja služnosti – služnost ni bila omejena na določen del nepremičnine; tožencu so gostje lokala občasno zaprli tudi dostop, saj so na dvorišču parkirali.

(8) Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003 – popr., 115/2006, 121/2007, 67/2008 - ZOdvT

(9) Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdv-C