Jedro

Po določbi 1. odstavka 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Ugovor stranke, da bi rušitev objekta pomenila zanjo nenadomestljivo škodo, se ne nanaša na način izvršbe, temveč na odločbo o odstranitvi objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi upravne izvršbe, ki ga je izdala dne 21.1.1992 Urbanistična inšpekcija mestne uprave za inšpekcijske službe, s katerim je organ prve stopnje ugotovil, da je odločba o odstranitvi tožnikovega počitniškega objekta na zemljišču s parc. št. 452/1 postala izvršljiva in dovolil njeno izvršbo, tožniku določil naknadni rok za odstranitev objekta ter odločil o izvršbi po tretji osebi, če tožnik v naknadnem roku ne bo opravil naloženega dejanja sam. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikove pritožbene navedbe niso pravno pomembne, saj se ne nanašajo na pritožbene razloge, ki se tičejo same izvršbe. Po 280. členu zakona o upravnem postopku pa je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Tožnik v tožbi navaja, da je za celotno območje krajevnih skupnosti v teku sprejemanje zazidalnega načrta. Na tem območju je okoli 100 spornih objektov, ki jih zaradi počasnega dela upravnih organov investitorji še niso mogli legalizirati, čeprav so si prizadevali za sprejetje zazidalnega načrta. Rušenje objektov bi po tožnikovem mnenju predstavljalo prehitevanje dogodkov, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik v pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je izdala Urbanistična inšpekcija mestne uprave za inšpekcijske službe dne 21.1.1992 navajal le, da je za območje, kjer leži sporni počitniški objekt, v izdelavi zazidalni načrt, katerega sprejem bi pomenil, da bi morebitna rušitev objekta za tožnika kot investitorja pomenila nenadomestljivo škodo, ki je kasneje ne bi bilo mogoče opraviti. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da takšne pritožbene navedbe ne sodijo med razloge, ki jih je po 1. odstavku 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku dovoljeno uveljavljati zoper sklep o dovolitvi upravne izvršbe. Tožnikova splošna navedba, da bi rušitev spornega objekta zanj pomenila nenadomestljivo škodo, se ne nanaša na način izvršbe, temveč na odstranitveno odločbo z dne 9.9.1991. Po izrecni določbi 1. odstavka 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče še pripominja, da je odlog prisilne izvršbe odločbe, izdane v postopku inšpekcijskega nadzora po ZUN, po zakonu možno uveljavljati šele na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93), po postopku, določenem v 11. in sledečih členih tega zakona. Ker je navedeni zakon začel veljati 10.4.1993, njegove določbe niso mogle vplivati na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, saj zakon ne vsebuje določbe o retroaktivni veljavnosti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.