Jedro

Razlog za izpodbijanje odločbe o stroških v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP) je lahko le njena nezakonitost, torej takrat, ko je z njo odločeno v nasprotju z določbami 92. - 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi.

Zagovornik je v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati tudi povračilo tistih stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na nagrado in potrebne izdatke prejšnjega zagovornika.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17.11.2003 ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A.S. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ter kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ ter odločilo, da po 1. odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Z izpodbijanim sklepom je obdolženčevemu zagovorniku, odvetniku mag. K.P. iz L., za opravljeno delo priznalo nagrado v višini 587,5 točk oziroma 64.625,00 SIT, skupno 79.101,00 SIT. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zagovornikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik je dne 22.11.2004 zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagal, da Vrhovno sodišče "spremeni pravnomočno odločbo tako, da obdolženemu prizna stroške potrebnega odvetniškega zastopanja skladno z vloženim stroškovnikom".

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je na zahtevo odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker po svoji vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s tem ko oporeka, ali so stroški dejansko nastali oziroma kakšen je bil dogovor med predhodnim obsojenčevim zagovornikom in vložnikom.

Argument, ki ga vložnik zahteve navaja v zvezi z domnevno kršitvijo Zakona o odvetništvu, v obravnavanem primeru ni sprejemljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ker naj bi sodišče "nepravilno" odločilo o stroških kazenskega postopka. Navaja, da stroške postopka, skladno z določbo 92. člena ZKP, predstavljajo tako nagrada sedanjega kot tudi prejšnjega zagovornika (ta je obdolžencu pooblastilo odpovedal), saj mu je moral obdolženec njegove stroške zastopanja poravnati. Zato obdolžencu gredo tudi ti stroški, čeprav jih je priglasil sedanji odvetnik.

Po določbi 3. odstavka 374. člena ZKP se sme odločbo o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih odločilo nepravilno ali v nasprotju z določbami tega zakona. Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita pa je odločba o stroških, če je o njej odločeno v nasprotju z zakonom, to je določbami 92. - 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi. Samo nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik mag. K.P. je obdolženca v postopku zagovarjal na podlagi pooblastila, zato je glede na ustavitev kazenskega postopka v imenu in za račun obdolženca nedvomno upravičen zahtevati povračilo stroškov kazenskega postopka iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pravilno je tudi njegovo stališče, da je zagovornik v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati tudi povračilo tistih stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na nagrado in potrebne izdatke prejšnjega zagovornika, v konkretnem primeru S.Z., ki je obdolžencu med postopkom odpovedal pooblastilo. Tudi ti obdolženčevi izdatki namreč spadajo med stroške kazenskega postopka (2. odstavek 92. člena ZKP) in je obdolženec na podlagi določbe 1. odstavka 96. člena ZKP tudi do teh upravičen v obsegu, kot je razviden iz sklepa o ustavitvi kazenskega postopka.

Iz utemeljitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sodišči prve in druge stopnje vložniku zahteve, ki je v obdolženčevo korist zahteval povračilo stroškov zastopanja obeh zagovornikov, te pravice ne odrekata; ne trdita, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika niso stroški zastopanja in da obdolženec ne bi bil upravičen do povračila teh stroškov, ki na podlagi pooblastilnega razmerja bremenijo stranko (obdolženca). Nižji sodišči zgolj ugotavljata, da stroški zastopanja odvetnika S.Z. niso izkazani oziroma, kot navaja pritožbeno sodišče, "da ni razvidno, da so obdolženemu sploh nastali stroški v zvezi s potrebnimi izdatki in nagrado odvetnika S.Z.", pri čemer opozarja tudi na določbo 20. člena Odvetniške tarife, ki ureja možnost obračuna storitev s popustom ali odpustitvijo plačila storitev.

Vložnik zahteve zanika "pravilnost" takšne odločitve, in se pri tem sklicuje na posamezne določbe Zakona o odvetništvu ter Statuta Odvetniške zbornice, ki odvetnika med drugim zavezujejo, da se pred prevzemom zastopanja prepriča, ali je stranka izpolnila materialne obveznosti pri svojem prejšnjem zastopniku; zagovornik skratka želi prepričati, da so obdolžencu nastali stroški v zvezi z zastopanjem prejšnjega zagovornika. Na takšen način pa ne uveljavlja kršitve zakona, pač pa v uvodoma navedenem pomenu izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja; iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).