Jedro

Za zastaranje obveznosti plačila rudarske sanacnine (za izkoriščanje tehničnega kamna) se uporabljajo pravila ZDavP-2, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavezancu za plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo, A. GmbH, Predstavništvo ..., v tem upravnem sporu tožeči stranki, odmerilo plačilo rudarske sanacnine za izkoriščanje tehničnega kamna – apnenca, na pridobivalnem prostoru B., v znesku 2.582,61 EUR (točka 1 izreka) ter določilo, da mora zavezanec odmerjeno rudarsko sanacnino plačati v enkratnem znesku na vplačilni podračun EKO sklada v roku 30 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki se nakažejo na vplačilni podračun države (točke 2-5 izreka). S točko 6 izreka je še ugotovilo, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je tožeča stranka kot zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo 26. 1. 2015 toženi stranki poslala priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru B. za leto 2014 (68.031,00 m3 tehničnega kamna – apnenca v raščenem stanju). Tožena stranka je ugotovila, da je zavezanec podpisnik koncesijske pogodbe o prenosu z dne 2. 6. 2009 in aneksa št. 1 z dne 30. 1. 2014. Dovoljena količina mineralne surovine, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo še dopustno pridobiti od leta 2013 do izteka koncesijske pogodbe, znaša 900.000,00 m3 apnenca v raščenem stanju. Strošek sanacije pridobivalnega prostora B. znaša 31.060,00 EUR (določen v aneksu št. 1 h koncesijski pogodbi). Z upoštevanjem navedenih priglašenih osnov, zahtevanega načina obračuna sanacnine in ob upoštevanju določil 17. do 21. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba), je tožena stranka ugotovila, da znaša letno plačilo rudarske sanacnine 2.582,61 EUR in odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka skladno z 12. členom Uredbe dolžna izdati odločbo o odmeri koncesnine v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca o pridobljenih količinah mineralnih snovi za preteklo leto. Pojasnjuje, da je tožena stranka 26. 1. 2015 prejela rudarski priglasitveni obrazec za odmero koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2014, s katerim je koncesionar priglasil 68.031,00 m3 tehničnega kamna – apnenca v raščenem stanju. Tožena stranka je v nasprotju z 12. členom Uredbe odločbo za leto 2014 namesto v dveh mesecih po prejemu priglasitvenega obrazca izdala šele 25. 1. 2019, torej skoraj 4 leta po prejemu zahtevanih podatkov. Glede na dejstvo, da so koncesijske pogodbe po svoji naravi gospodarske pogodbe, kot jih opredeljuje 13. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da je koncesionar skladno z 9. členom koncesijske pogodbe postal zavezanec za plačilo koncesijskih dajatev z dnem podpisa koncesijske pogodbe, je po tožbenem stališču naložena koncesijska dajatev za leto 2014 iz izpodbijane odločbe zastarala v roku, določenem za zastaranje terjatev, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ). Tožeča stranka še navaja, da vse navedeno izhaja tudi iz obširne sodne prakse, pri čemer kot primer navaja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 88/2016-9 z dne 23. 8. 2017. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi, priglaša pa tudi povračilo plačane sodne takse.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje, da je iz gramatikalne razlage 12. člena Uredbe sklepati, da gre v konkretnem primeru za instrukcijski rok. Ta člen namreč ne določa, da je organ kakorkoli zavezan izdati odločbo v 2 mesecih. Dvomesečni rok ni določen niti kogentno niti tako, da bi šlo za prekluzivni rok. Če bi šlo za kogentno določbo, bi bila v določbi uporabljena beseda „mora“ v smislu „ministrstvo mora izdati odločbo o odmeri rudarske koncesnine v dveh mesecih“. Takšna zaveza bi pomenila, da bi bilo ministrstvo zavezano izdati odločbo znotraj dvomesečnega roka, saj bi bila v nasprotnem primeru podana kršitev predpisa. Prav tako iz določbe 12. člena Uredbe ni razvidno, da bi šlo za prekluzivno določen rok. S potekom takšnega roka bi namreč ugasnila sama pravica in posledično tudi zahtevek za njeno uveljavitev. Ker takšna posledica izdaje odločbe po dveh mesecih ni konkretno navedena, tožena stranka meni, da v tem primeru ne gre za prekluzivni rok. Nadalje še pojasnjuje, da tudi iz določb 53. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), ki je med drugih podlaga za izdajo Uredbe, ni razvidno, da bi organ kakorkoli „moral“ izdati odločbo o odmeri rudarske koncesnine znotraj dvomesečnega roka, pa tudi ne, da po poteku le-tega to ne bi smel narediti. 53. člen ZRud-1 določa le izračunavanje in način plačevanja rudarske koncesnine, pri čemer pa je podrobnejša ureditev predvidena s podzakonskim aktom Vlade RS, torej z Uredbo.

5. Tožba je bila v vednost poslana tudi Eko skladu kot stranki z interesom, ki odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v predmetnem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, da z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2014 odmeri plačilo rudarske sanacnine za izkoriščanje tehničnega kamna – apnenca, na pridobivalnem prostoru B., v znesku 2.582,61 EUR. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, ker je po njenem mnenju predmetna obveznost zastarala, pri čemer tožeča stranka takšno svojo trditev gradi na stališču, da koncesijske dajatve zastarajo v roku, določenem za zastaranje terjatev, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb, kot to določa 349. člen OZ. Poleg tega bi morala tožena stranka po tožbenem stališču izdati predmetno odločbo v dveh mesecih po prejemu priglasitvenega obrazca, kar ni storila.

8. Glede na tožbene navedbe se kot ključno vprašanje v tem upravnem sporu zastavlja vprašanje zastaranja predmetne obveznosti tožeče stranke. Sodišče v nasprotju s stališčem tožeče stranke ugotavlja, da je razmerje med toženo stranko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske sanacnine, in tožečo stranko kot zavezancem za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja, ki torej po presoji sodišča ni zasebnopravne narave, sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (tožena stranka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožeči stranki) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati od posameznika. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil OZ glede zastaranja, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Ker je o predmetni obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V prvem odstavku 125. člena tega zakona je določeno, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Ker ta rok ob izdaji izpodbijane odločbe še ni potekel, kar ne zatrjuje niti tožeča stranka v tožbi, je odločitev tožene stranke, s katero je tožeči stranki odmerila predmetno dajatev, pravilna.

9. Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da so koncesijske pogodbe po svoji naravi gospodarske pogodbe, ker gre v primeru odmere navedene dajatve za javnopravno razmerje med strankama, kot je obrazloženo zgoraj. Tudi tožbeno izpostavljeno dejstvo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, kot je to določeno v 12. členu Uredbe, izdala skoraj 4 leta po prejemu priglasitvenega obrazca, ne vpliva na zaključek sodišča, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Po presoji sodišča gre namreč v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da izda ministrstvo odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Že iz same vsebine tega določila izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila. Sodišče pa še ugotavlja, da sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 88/2016-9 z dne 23. 8. 2017, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, potrjuje, da gre sicer v primeru ureditve plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice, kar je bilo predmet te zadeve, za javnopravno in ne obligacijsko razmerje.

10. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (časovna opredelitev prejema rudarskega priglasitvenega obrazca v povezavi z datumom izdaje izpodbijane odločbe), sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (glede zastaranja obveznosti in narave roka za odmero predmetne dajatve), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

12. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.