Jedro

V zadevi je sporno, ali izpolnjuje tudi nadaljnji pogoj, to je pogoj dopolnitve minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Med strankama je nesporno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti ter da je v Sloveniji dopolnil 7 let 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe. Delovna leta računana od dopolnjenega 20. leta starosti znašajo 37 let, kar pomeni, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju najmanj 12 let in 4 mesece. Tožnik pa zgolj s pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji (7 let 4 mesece in 14 dni) ne izpolnjuje navedenega pogoja.

Glede pritožbenih navedb, da je potrebno upoštevati tudi pokojninsko dobo v trajanju 9 let, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da Republika Slovenija z Republiko Kosovo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma s področja socialnega zavarovanja. V tem primeru pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Kosovo ni mogoče prišteti k pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Iz Sporazuma sklenjenega med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo, ki je bil sklenjen 29. 9. 2009, torej že po razglasitvi neodvisnosti Republike Kosovo (18. 2. 2008), pa ne izhaja, da se nanaša tudi na Republiko Kosovo oziroma na pokojninsko dobo, dopolnjeno na Kosovem. Nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji pa tudi ni potrdil sporne zavarovalne dobe kot svoje, kajti le v tem primeru bi bilo mogoče uporabiti navedeni sporazum.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2020 in št. ... z dne 18. 4. 2018 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 7. 2016 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 41. in 42. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoj po 41. členu ZPIZ-2, moralo odločiti, da mu pravica do invalidske pokojnine pripada, ne glede na odločitev glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo delno spremeni tako, da tožniku prizna pravico do invalidske pokojnine. Podrejeno pa, če sodišče ne bi sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku za spremembo sodbe, pa je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti, in sicer tudi glede zavrnilnega dela glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje kot tudi iz same dokončne odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Dejansko je tožnik v tožbi uveljavljal, da pri njem ni več podana zmožnost za delo, vsaj ne v obsegu, kot ga je ugotovila tožena stranka. Gre namreč za izgubo delovne zmožnosti v celoti. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na vprašanje o preostali delovni zmožnosti oziroma o tem dokaznem predlogu sploh ni odločilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja bi moral biti tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, čeprav je glede pravnih posledic ta razvrstitev izenačena z razvrstitvijo v II. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (v nadaljevanju: Sporazum)2. Sodišče kot razlog navaja, da je bil sporazum sklenjen 29. 9. 2009, medtem ko je Republika Kosovo neodvisnost razglasila 18. 2. 2008. Kljub temu pa tožnik meni, da bi sodišče moralo priznati ta sporazum kot relevantno pravno podlago za odločanje o zahtevku in na tej podlagi upoštevati tudi pokojninsko dobo tožnika v trajanju 9 let, ki jo je dosegel na Kosovem. Ne glede na to, da je Kosovo razglasilo neodvisnost, pa Republika Srbija neodvisnosti Kosova ne priznava in to ozemlje še vedno šteje kot sestavni del svojega ozemlja, zaradi česar je pokojninska doba na Kosovem tudi predmet urejanja razmerij s citiranim sporazumom. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2020, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi tožnika in njegovega delodajalca, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 4. 2018, ki je bila popravljena s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 13. 6. 2018. Prvostopenjski organ je odločil, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 7. 2016 dalje. Hkrati je izrekel, da nima pravice do invalidske pokojnine.

6. V predmetni zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. ZPIZ-2 v 41. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. V primeru, ko je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, to pa je, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pri tožniku od 14. 7. 2016 dalje zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Tožnik tako sicer izpolnjuje prvi pogoj določen v 2. alineji 41. člena ZPIZ-2. 9. V zadevi pa je sporno, ali izpolnjuje tudi nadaljnji pogoj, to je pogoj dopolnitve minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. 10. Med strankama je nesporno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti ter da je v Sloveniji dopolnil 7 let 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe. Delovna leta računana od dopolnjenega 20. leta starosti znašajo 37 let, kar pomeni, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju najmanj 12 let in 4 mesece. Tožnik pa zgolj s pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji (7 let 4 mesece in 14 dni) ne izpolnjuje navedenega pogoja.

11. Glede pritožbenih navedb, da je potrebno upoštevati tudi pokojninsko dobo v trajanju 9 let, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da Republika Slovenija z Republiko Kosovo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma s področja socialnega zavarovanja. V tem primeru pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Kosovo ni mogoče prišteti k pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Iz Sporazuma sklenjenega med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo, ki je bil sklenjen 29. 9. 2009, torej že po razglasitvi neodvisnosti Republike Kosovo (18. 2. 2008), pa ne izhaja, da se nanaša tudi na Republiko Kosovo oziroma na pokojninsko dobo, dopolnjeno na Kosovem. Nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji pa tudi ni potrdil sporne zavarovalne dobe kot svoje, kajti le v tem primeru bi bilo mogoče uporabiti navedeni sporazum.

12. Prav tako niso izpolnjeni pogoji po 129. členu ZPIZ-2, ki odkazuje na uporabo 187. člena ZPIZ-1, da bi se tožniku tuja doba upoštevala kot pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja. Taka doba se namreč lahko upošteva le državljanu Republike Slovenije, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Tožnik pa je državljan Republike Kosovo in v tem primeru za njega ne pride v poštev navedena določba.

13. Glede pritožbenih navedb, da je ostalo dejansko stanje glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti nerazčiščeno, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim že sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine. Invalidsko pokojnino pa pridobi tudi invalid II. kategorije invalidnosti ob pogoju, da je dopolnil minimalno pokojninsko dobo. Enako velja tudi za invalida I. kategorije. V tem primeru torej razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ne bi v ničemer vplivala na priznanje same pravice do invalidske pokojnine, to pa iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja dopolnjene minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS - MP, št. 5/10. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.