Jedro

Pri tožniku je podana skupna 40% telesna okvara (zaradi izgube funkcije enega segmenta vratne hrbtenice in zaradi posledic obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema). Ker je vzrok telesne okvare poškodba izven dela, ne pa poklicna bolezen, tožnik nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 11. 8. 2009. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi neveredostojnosti podatkov in proceduralnih napak. Zelo vidna je napaka v obrazložitvi sodbe v točki 5, saj je ta osnovana na napačni presoji ob neudeležbi na prvi in drugi obravnavi oziroma, da se na drugo vabilo sploh ni opravičil. Sodišče je opravičilo za oba naroka prejelo. Pritožnik navaja, da sodba tudi ne vsebuje elementov zakonitosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63.členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2009, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A, št. ... z dne 17. 10. 2008, prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe se je spremenil tako, da se glasi: zavarovanec nima pravice do invalidnine za skupno 40 % telesno okvaro, nastalo dne 6. 3. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Osebna zdravnica tožnika je dne 30. 5. 2008 vložila predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerem je poleg predloga za invalidsko upokojitev navedla tudi, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara zaradi posttravmatske mieolopatije, kar naj bi izhajalo iz izvidov travmatologa dr. A.A, nevrofiziologa prof. dr. B.B. in urologa dr. C.C.. Invalidska komisija I. stopnje je po pregledu dokumentacije ter osebnem pregledu tožnika ugotovila, da je pri tožniku podana skupna 40 % telesna okvara od 28. 5. 2008 zaradi bolezni. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, ker se ni strinjal z vzrokom nastanka telesne okvare, saj je menil, da je vzrok poklicna bolezen. Telesno okvaro je nato ocenjevala invalidska komisija toženca II. stopnje dne 23. 7. 2009, brez osebnega pregleda tožnika.

Tožnik je bil dvakrat vabljen na invalidsko komisijo II. stopnje, vendar se pregleda ni udeležil (ob drugem vabilu tudi ne opravičil). Invalidska komisija II. stopnje je na podlagi predložene dokumentacije ugotovila: da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII, točka 1.a seznama telesnih okvar po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Sporazum; Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s sprem.), to je izguba funkcije enega segmenta vratne hrbtenice od 28. 12. 1991 dalje in 30 % telesna okvara po poglavju III, točka 9, kot posledica obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema od 6. 3. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela. Skupni odstotek telesnih okvar je 40 % od 6. 3. 2007 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela po veljavnem Sporazumu.

Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju sledi tudi pritožbeno sodišče, saj navedeno dejansko stanje izhaja iz medicinske dokumentacije v upravnem spisu in iz izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje tožene stranke, pritožnik v pritožbi pa glede tega ne navede ničesar nasprotnega. Tožnik se je decembra leta 1991 pri smučanju poškodoval, nastala je tetraplegija. Po koncu terapije vratne hrbtenice se stanje ni izboljšalo, slikovna diagnostika je pokazala posttravmatsko hernijo diska v višini C5-C6. Tožnik je bil 28. 12. 1991 operiran, narejena je bila spondilodeza C5 – C6. Stanje po zatrditvi sklepa enega segmenta vratne hrbtenice pa utemeljuje priznanje 30 % telesne okvare po veljavnem seznamu telesnih okvar (poglavje VIII, točka 1a).

Nevrolog je dne 6. 3. 2007 opisal poslabšanje nevrološkega statusa z mravlinčenjem desne roke in poslabšano motoriko leve noge. Opisani so znaki blage spastične parapareze, kar utemeljuje priznanje 30 % telesne okvare po veljavnem seznamu telesnih okvar. Po operativnem posegu dne 24. 10. 2007 se stanje bistveno ni izboljšalo. Vzrok nastalih telesnih okvar je poškodba izven dela in ne poklicna bolezen. Pri operaciji dne 24. 10. 2007 so namreč našli trdi sekvester, ki je komplimiral korenino in je bil odstranjen, ravno tako pa so razrešili prisotne brazgotine kot posledico prejšnje operacije in poškodbe. Opis posega – operacije dne 24. 10. 2007, kaže, da gre za posledice poškodbe in ne morejo biti posledice narave dela.

Tožnik se ni odzval vabilu invalidske komisije toženca II. stopnje in je ta oceno telesne okvare naredila brez osebnega pregleda tožnika, niti se ob drugem vabilu ni opravičil. Navedeno izhaja iz upravnega spisa tožene stranke. To dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožnik se je v okviru sojenja na prvi stopnji večkrat opravičil, sodišče je njegova opravičila sprejemalo in glavne obravnave prelagalo. Glavno obravnavo dne 11. 1. 2013 je opravilo v njegovi odsotnosti, saj je bilo vabilo izkazano. Tožnik je sicer dne 9. 1. 2013 sodišču poslal obvestilo, da se zaradi močnih bolečin v predelu hrbtenice, naroka za glavno obravnavo ne bo udeležil, vendar svojemu obvestilu ni priložil zdravniškega potrdila o tem, da je nezmožen udeležbe na naroku. Sodišče je pravilno štelo, da je vabilo za narok izkazano ter ga je v njegovi odsotnosti opravilo. V skladu z 281. členom ZPP predsednik senata začne glavno obravnavo in razglasi predmet obravnavanja. Nato ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so upravičili svoj izostanek. O tem, ali so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka odloča sodišče. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Tožnik se je resda opravičil, da zaradi zdravstvenih razlogov ne more pristopiti na glavno obravnavo, vendar svojih navedb z dokazom (ustreznim zdravniškim spričevalom) ni podprl. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.