Jedro

Ker je tožnica prenehala izpolnjevati pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči pred tem, ko je bila določena njena obveznost plačevanja preživnine, preživninske obveznosti pri odločitvi o vračilu prejete brezplačne pravne pomoči ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnici neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato od 24. 6. 2010 ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo št. Bpp 603/2010-11 z dne 22. 6. 2010 (1. točka izreka); zaradi navedenega je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in sicer v znesku, ki bo izplačan izvedencu finančne stroke na podlagi pravnomočnega sklepa o odmeri stroškov (2. točka izreka); tako odmerjeni znesek bo dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški izvedenca (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožnici na podlagi prošnje dne 22. 6. 2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč, ker je izpolnjevala predpisane pogoje. Na podlagi vpogleda v spis Bpp 1424/2010 pa je sodišče ugotovilo, da tožnica sedaj prejema plačo v takšni višini, da presega cenzus, o čemer pa tožnica kljub jasnim opozorilom sodišča ni obvestila. Na podlagi uradnih poizvedb tako sodišče razpolaga s podatkom, da je tožnica v mesecu aprilu prejela neto plačo v višini 469,74 € in enako tudi za mesec maj. Dne 15. 6. 2010 je bil tožnici tudi nakazan regres za letni dopust v višini 581,28 €. To pomeni, da je bila od tedaj dalje seznanjena, da ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vendar tega v roku osmih dni, ki je potekel 23. 6. 2010, ni sporočila sodišču. V skladu z določbo 41. člena ZBPP namreč mora prosilec v roku osmih dni sporočiti spremembe, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožnica bi zato morala v osmih dneh po tem, ko je prejela tri zaporedne plače v višini, ki bi pomenile prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in regres, sodišču to dejstvo sporočiti. Ker tega ni storila, je sodišče odločilo, da je bila brezplačna pravna pomoč od 24. 6. 2010 neupravičeno dodeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da odločitev sodišča ni pravilna. Regres za letni dopust se izplača v enkratnem znesku, vendar se nanaša na celo leto. Znesek, izplačan kot regres, se zato mora deliti s številom dvanajst in se tako upošteva le v višini 48,44 € za vsak mesec. Prav tako je dne 30. 11. 2010 Okrožno sodišče v Mariboru izdalo sklep opr. št. N 695/2010, s katerim je bilo tožnici naloženo plačevanje preživnine za hčerko v višini 90,00 € mesečno. Ne glede na to, da je bil sklep izdan 30. 11. 2010, je jasno, da je morala tožnica hčerko preživljati že prej. Pri dohodkih tožnice bi se tako moralo upoštevati, da tožnica preživlja še enega otroka. Glede na to, da je v aprilu in maju prejelo plačo v višini 469,74 €, ter če se k temu prišteje 1/12 regresa v višini 48,44 €, je tako njen dohodek znašal 518,18 €. Od tega je potrebno odšteti preživnino v višini 90,00 €, tako da ostane znesek 428,18 €, ki pa zadostuje pogojem za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da mora tožnica, ne glede na to, da ni bilo odločbe o preživnini, preživljati mladoletno hčerko, saj gre pri tem za obveznost na podlagi zakona. Ob takih ugotovitvah pa tožnica nedvomno izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sicer pa tožnica meni, da je ureditev v Zakonu o brezplačni pravni pomoči protiustavna. Drugi odstavek 13. člena ZBPP se sklicuje na znesek minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 229,52 €, dvakratnih osnovnega dohodka torej znaša 459,04 €. Zakon je protiustaven v kolikor določa fiksni znesek, do katerega je posameznik upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri tem pa ne upošteva osebnih okoliščin posameznika. Tako je posameznik, ki prejema dohodke v višini 458,00 € mesečno, upravičen do brezplačne pravne pomoči, medtem ko drugi, ki prejema dohodke v višini 470,00 € do brezplačne pravne pomoči ne bo upravičen. Pri tem zakon ne določa nobenega prehodnega režima, ki bi posamezniku glede na preseganje dohodkov nad cenzusom le zmanjšal pravico do brezplačne pravne pomoči. Meni, da bi zakon moral določati nek prehoden režim, npr. da bi se sorazmerno s poviševanjem dohodkov nad cenzusom zmanjševala prejeta brezplačna pravna pomoč. Zakon tudi ne določa, kdaj bi bil posameznik tudi ob preseganju cenzusa upravičen do brezplačne pravne pomoči. Meni, da je razlika, če je potrebno plačati takso v višini 16,00 € ali predujem v višini 1.500,00 €, pri čemer pa je cenzus v obeh primerih enak. Zakon je tudi protiustaven, ker kot cenzus za brezplačno pravno pomoč določa znesek, ki je nižji od minimalne plače. Kolikor posameznik prejema minimalno plačo, ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Iz naziva minimalna plača je razvidno, da gre za nek minimalni znesek, ki bi naj posamezniku omogočal preživljanje. Nikakor pa minimalna plača ne zadošča za stroške v primerih sodnega spora. Zakona bi moral cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči uskladiti z minimalno plačo. Sporni člen ZBPP je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Ker je tožnici odrečena brezplačna pravna pomoč, ji s tem ni zagotovljeno enako varstvo njenih pravic kot npr. osebam, ki imajo le malo nižje mesečne prihodke in so upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS. V zvezi z izpodbijano odločbo pa predlaga, da jo sodišče odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prosi tudi za oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS zaradi presoje ustavnosti in zakonitosti 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-UPB-1, št. 23/2008, ZBPP). Za presojo skladnosti zakona z Ustavo RS je po določbi 160. člena Ustave RS in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pristojno Ustavno sodišče RS. V skladu z določbo 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS sodišče lahko vloži zahtevo za oceno ustavnosti, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodi. V takšnem primeru sodni postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti spornih določb zakona, ki predstavljajo materialno podlago za odločitev v konkretnem primeru.

Tožnica vidi protiustavnost določbe 13. člena ZBPP, ker določa fiksni znesek, do katerega je posameznik upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri tem pa ne upošteva osebnih okoliščin posameznika. Prav tako je navedena določba ZBPP po njenem mnenju protiustavna, ker kot cenzus za brezplačno pravno pomoč določa znesek, ki je nižji od minimalne plače. ZBPP v prvem odstavku 13. člena določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Navedeni predpis je Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007-UPB2, ZSV), ki v 22. členu določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 40.599,00 SIT in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih dvanajst mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. Navedeni znesek znaša od 1. 1. 2011 229,52 €. Cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči tako po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP znaša dvakratnik navedenega zneska, to je znesek 459,04 €.

Pravica do brezplačne pravne pomoči posredno izhaja iz Ustave RS, ki v 23. členu določa pravico do sodnega varstva. V okviru navedene pravice mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvajanje te pravice. To med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča. Pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 15. člena Ustave RS, ki določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava RS ali je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V skladu s tem je tako zakonodajalec določil pogoje za uveljavljanje pravice do brezplačne pravne pomoči z ZBPP. Pri tem je v zvez s finančnim kriterijem za ugotavljanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči določil, da je treba upoštevati socialno stanje prosilca in njegovih družinskih članov. Opredelil je tudi, kdaj se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo. Za takšno situacijo gre v primeru, če lastni dohodek ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede konkretne višine dohodkov, ko bi bilo mogoče govoriti o ogroženosti, pa napotuje na uporabo določb ZSV. Navedeni zakon z minimalnim dohodkom opredeljuje sredstva, ki so potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Pri tem se šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka. Minimalni dohodek je torej kategorija, na podlagi katere se ugotavlja upravičenost do pomoči zaradi socialne ogroženosti, torej tudi do brezplačne pravne pomoči kot posebne oblike socialno varstvene pomoči. Medtem ko ZSV za ugotavljanje socialne ogroženosti upošteva le višino minimalnega dohodka, pa ZBPP kot kriterij, ki omogoča dostop do brezplačne pravne pomoči, določa 2-kratnik navedenega zneska, torej je zakonodajalec navedeni pogoj že omilil. Ker torej cenzus za ugotavljanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči predstavljajo dohodki (znesek minimalne plače), je logično, da je cenzus določen v fiksnem znesku, saj je le tako mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh potencialnih upravičencev. Kljub navedenem cenzusu pa ZBPP tudi omogoča upoštevanje osebnih okoliščin posameznika. Tako je v skladu z 22. členom ZBPP mogoče odobriti izjemno brezplačno pravno pomoč v primeru, če lastni dohodek prosilca oziroma družine presega cenzus iz 13. člena ZBPP, vendar pa ne presega dvakratnega zneska iz navedene določbe. Zakonodajalec je torej predvidel možnost upoštevanja osebnih okoliščin posameznika in jih je tudi konkretiziral v 22. členu ZBPP, zato sodišče ne sprejema tožničinega ugovora o neustavnosti ureditve pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči. Prav tako meni, da ureditev v ZBPP, ko pri določitvi cenzusa upošteva znesek minimalnega dohodka in ne znesek minimalne plače, ni protiustavna, saj gre za dve različni kategoriji pravic: minimalni dohodek je kategorija s področja socialno varstvenih pravic, minimalna plača pa je vezana na delovno razmerje. Ker sodišče ne vidi zatrjevane protiustavnosti določbe 13. člena ZBPP, ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka in sprožitev postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti navedene določbe pred Ustavnim sodiščem RS.

V zvezi z izpodbijano odločbo pa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna. Tožnica ima sicer prav, da je treba pri regresu za letni dopust kot lastni dohodek upoštevati 1/12 dohodka, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve, saj so tudi po navedbah tožnice njeni dohodki v relevantnem obdobju znašali 518,18 EUR, torej več, kot je znašal cenzus. Ker je tožnica prenehala izpolnjevati pogoje za upravičenost do brezplačne pravne pomoči v mesecu juniju 2010, v zadevi ni mogoče upoštevati njene obveznosti plačevanja preživnine v višini 90,00 € mesečno, saj je bila ta določena šele 30. 11. 2010, torej že po tem, ko tožnica ni več izpolnjevala pogojev za brezplačno pravno pomoč. Iz spisa pa ni razvidno, da je pred tem tožnica sama izvrševala navedeno obveznost, kot to zatrjuje v tožbi, ko se sklicuje na zakonsko dolžnost preživljanja otrok s strani staršev. Iz njene vloge izhaja prav nasprotno, saj je v rubriki izplačane preživnine odgovorila negativno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

O tožničinem predlogu za taksno oprostitev sodišče v tem postopku ni odločalo, ker se v skladu z določbo 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodne takse ne plačujejo.