Jedro

Edini kriterij za potrebe pravilne uporabe 279. člena ZIZ je ta, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker je bila razveljavljena, in ponovno presojanje neutemeljenosti začasne odredbe ni dopustno; dejstvo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je edini kriterij utemeljenosti začasne odredbe za potrebe pravilne uporabe določbe 279. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 3797/2014 z dnem 8. majem 2015 prekinilo do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod I P 1436/2010. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo škode na podlagi 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po katerem ima dolžnik (tožeča stranka) pravico od upnika (tožena stranka) zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Tožena stranka je namreč v pravdni zadevi I P 1436/2010 kot tožeča stranka, ki s tožbo zahteva izročitev v posest nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, izposlovala sklep o začasni odredbi z isto vsebino, ki je bil tudi realiziran, višje sodišče pa je s sklepom I Cp 4240/2010 z dne 8. 12. 2010 sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da neutemeljenost začasne odredbe, po kateri je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki izročiti poslovni prostor v posest, še ni utemeljena s tem, ko jo je višje sodišče razveljavilo, je napačno. Skladno z 279. členom ZIZ ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, v dveh primerih: ko je bila začasna odredba neutemeljena, ali v primeru, ko upnik začasne odredbe ni opravičil. V prvem primeru ima tako dolžnik pravico zahtevati povračilo škode, če se ugotovi, da za začasno odredbo ni bilo podlage oziroma niso obstajali pogoji za njeno izdajo(1). Prav to pa je ugotovilo višje sodišče v sklepu I Cp 4240/2010 z dne 8. 12. 2010, ki je ugovoru tožene stranke (v tej pravdi tožeče stranke) ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

7. Zato ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se bo, če bo v pravdni zadevi I P 1436/2010 pravnomočno odločeno, da je tožbeni zahtevek (v tem sporu tožene stranke) utemeljen, sicer razveljavljena začasna odredba izkazala za utemeljeno. Z odločitvijo višjega sodišča v sklepu I Cp 4240/2010 z dne 8. 12. 2010 je bilo namreč že odločeno nasprotno. Da je edini kriterij za potrebe pravilne uporabe 279. člena ZIZ ta, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker je bila razveljavljena in ponovno presojanje neutemeljenosti začasne odredbe ni dopustno, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje: dejstvo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je edini kriterij utemeljenosti začasne odredbe za potrebe pravilne uporabe določbe 279. člena ZIZ (glej 8. točka obrazložitve navedene sodbe Vrhovnega sodišča).

8. Glede na navedeno tako v tem sporu vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v zadevi I P 1436/2010 ni predhodno vprašanje za odločanje o (ne)utemeljenosti začasne odredbe. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da za prekinitev postopka v tej zadevi ni pravne podlage, je zato pravilno.

9. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. tudi dr. B. Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, Pravo d. o. o. Novi Sad, 1991, član 274, str. 669.