Jedro

V konkretnem primeru ni bil izpolnjen eden od kumulativno zahtevanih pogojev za priposestvovanje – potek priposestvovalne dobe 20 let, zato priposestvovanje že iz tega razloga ni bilo mogoče. Priposestvovalna doba 20 let, ki je potrditvah tožnika pričela teči 1975 (torej v času, ko je še veljal ODZ), do uveljavitve ZTLR (ki je pričel veljati 1. 9. 1980) še ni pretekla, zato se za presojo obstoja konkretnega stvarnopravnega razmerja (priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah) uporabljajo določila ZTLR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik parc. št. 33 in 34, vl. št. 978, k. o. X, in da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik teh nepremičnin. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške pravdnega postopka.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni bila izdelana v roku 30 dni. Če se sodba izdeluje toliko časa, se lahko spregledajo bistvene okoliščine, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Sodbo je praviloma potrebno izdati takoj po opravljeni obravnavi, sodišče pa je sklenilo, da sodba izide pisno, čeprav ne gre za bolj zapleteno zadevo. Sodba je glede uporabe ODZ in ZTLR neobrazložena, nejasna in nerazumljiva. Povzema svoj izpovedbo in poudarja, da same številke parcel sploh niso pomembne, pomembna je lokacija zemljišč, za katero je prodajalec Ž. dobro vedel in jo je natančno pokazal tožniku. Razlogi sodbe v zvezi z nastankom parcel niso pravilni. Okoli božiča 1975 sta prodajalec in tožnik sklenila kupno pogodbo, kupnina je bila plačana, nepremičnina je bila prevzeta v dejansko last, njegovi lastninski pravici ni nihče nasprotoval. Šele ob zapisu pogodbe leta 1994 ugotovil, da prodajalec ni lastnik prodanih parcel v celoti. Tožnik ni imel razloga, da bi podvomil v izjavo prodajalca. Sodišče napačno sklepa, da so se dogovori glede nakupa nepremičnin pričeli šele okoli leta 1993, ko je bila izvedena parcelacija, in ne leta 1975. Priči Č. in H. sta jasno, medsebojno skladno, razumljivo in podrobno izpovedali in potrdili vse navedbe tožnika. Sodišče ni opravilo pravilne ocene zaslišanih prič. Stališče sodišča, da ni bil dobroveren posestnik, je brez dokazne vrednosti. Tožnik je pridobil lastninsko pravico tudi glede toženkinega solastniškega deleža v višini 1/42 in je tako postal lastnik celotne nepremičnine.

3. Toženka je odgovorila na vročeno pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je toženka na podlagi sklepa o dedovanju z dne 8. 12. 1972, opr. št. O 38/71-13, postala solastnica do 1/42 nepremičnin, sedaj parc. št. 33 in 34, obe k. o. X, - da je tožnik pridobil solastninsko pravico na teh nepremičninah do 41/42 na podlagi kupoprodajne pogodbe (naslovljene kupna pogodba) z dne 10. 6. 1994, sklenjene s prodajalcem M. Ž., in da je tožnik v tem deležu na navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik; - da je bil tožnik najkasneje ob zapisu kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 seznanjen, da je toženka lastnica spornih nepremičnin do 1/42, kar je zapisano v drugem odstavku 1. točke in v 2. točki kupoprodajne pogodbe; - da se je tožnik za nakup zemljišča dogovarjal zgolj s prodajalcem M. Ž., s toženko pa nikoli in njo tudi ni sklepal pogodbe; - da parc. št. 33 in parc. št. 34, obe k. o. X, v današnji izmeri in obliki v letu 1975 še nista obstajali; predmet kupne pogodbe je bil del prejšnje parc. št. 33, k. o. X, ki je bil na podlagi delilnega načrta Geodetske uprave z dne 13. 5. 1993 oblikovan v dve parceli, in sicer parc. št. 33, v naravi pašnik v izmeri 741 m², in parc. št. 34, v naravi travnik v izmeri 2737 m².

6. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam tožnika ter prič H. in Č., da je tožnik že v letu 1975 okoli božiča kupil predmetni nepremičnini in sklenil neformalno kupno pogodbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje (in ne tožnik, kot to izhaja iz pritožbenega naziranja) tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni izpostavilo izpovedbo tožnika, da sta bili „na listu papirja zapisani“ parc. št. 33 in 34, da ga je prodajalec pripeljal na zemljišče in mu pokazal meje, da so bili tam postavljeni mejniki in da se meje niso spreminjale oziroma tožniku ni bilo znano, da bi se spreminjale. Po presoji instančnega sodišča je bila izpovedba tožnika utemeljeno ocenjena kot neprepričljiva, glede na to, da iz kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 izhaja, da parc. št. 33 in 34 v letu 1975 sploh še nista obstajali in torej mejniki parcel, ki še nista obstajali, niso mogli biti pokazani, kot tudi, da parceli, ki še nista obstajali, nista mogli biti zapisani na listu papirja, kot je to navajal tožnik. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so se dogovori glede nakupa predmetnih nepremičnin pričeli šele okoli leta 1993, ko je bila izvedena parcelacija, in ne že v letu 1975. Zaslišanima pričama sodišče prve stopnje ni sledilo iz tehtnih razlogov, primarno zato, ker je ocenilo, da sta kot ožji sorodnici (žena in mati) izpovedovale v korist tožnika, prepričajo pa tudi opažanja prvostopenjskega sodišča, da je žena ob izpovedovanju glede letnic pogledovala proti tožniku in iskala potrditev.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo relevantno materialnopravno podlago za konkretni primer (točka 5. obrazložitve izpodbijane sodbe) in glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. Glede na to, da se tožnik s toženko nikoli ni dogovarjal o nakupu njenega solastniškega deleža do 1/42, sodišče (tako prve kot tudi druge stopnje) pa tožniku tudi ni sledilo, da je že v letu 1975 s prodajalcem M. Ž. sklenil neformalno kupoprodajno pogodbo za predmetni parceli, pogojev za priposestvovanje ni mogoče presojati po določilih, ki se nanašajo na zakonito (in dobroverno) posest po drugem odstavku 28. člena ZTLR. O pogojih za zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice po četrtem odstavku 28. člena ZTLR, pa ni mogoče govoriti že iz razloga, ker zahtevana priposestvovalna doba v relevantnem obdobju še ni pretekla. Najmanj od leta 1994 tožnik ni bil dobroveren (najkasneje v letu 1994, ob podpisu kupne pogodbe, je bil namreč seznanjen, da je solastnica parc. št. 33 in 34 toženka, kar potrjuje tudi v pritožbi), do takrat pa dvajsetletna doba, ob upoštevanju tožnikovih trditev, da je bil dobroverni posestnik zadevnih nepremičnin od leta 1975 dalje, še ni pretekla. Ker ni izpolnjen eden od kumulativno zahtevanih pogojev za priposestvovanje – potek priposestvovalne dobe, priposestvovanje že iz tega razloga ni mogoče, zato se pritožbenemu sodišču ni treba spuščati v obravnavanje ostalih pogojev, potrebnih za priposestvovanje, in pritožbenih navedb v zvezi z njimi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je uporaba materialnega prava glede teka priposestvovalne dobe nejasna in nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v letu 1975, ko je po zatrjevanju tožnika začela teči priposestvovalna doba, stvarnopravna razmerja urejal ODZ, v času, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba, pa ZTLR. Dodatno sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da je bila, ob upoštevanju načelnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča (1), za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah po ODZ določena 20 letna priposestvovalna doba. ZTLR, ki je pričel veljati 1. 9. 1980 (90. člen ZTLR), se je od uveljavitve uporabljal za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Za obstoj stvarnopravnih razmerij in za vse učinke teh razmerij, ki so nastali do uveljavitve ZTLR, je merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR (2). Konkretno priposestvovalna doba 20 let, ki je potrditvah tožnika pričela teči 1975 (torej v času, ko je še veljal ODZ), do uveljavitve ZTLR še ni pretekla, zato se za presojo obstoja obravnavanega stvarnopravnega razmerja (priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah) uporabljajo določila ZTLR, kot je to pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

9. Prvi odstavek 323. člena ZPP res določa, da mora biti sodba izdelana v 30 dneh od izdaje, vendar je navedeni rok instruktiven, zato njegova prekoračitev ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ne predstavlja bistvene kršitve postopka, ne absolutne, ne relativne (3). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so bile zaradi poteka navedenega roka spregledane bistvene okoliščine. Sodišče prve stopnje se je namreč do vseh pravno relevantnih okoliščin primera obrazloženo opredelilo.

10. Na pritožbene navedbe je odgovoriti še, da je postopanje sodišča prve stopnje, ki je po zaključenem zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se glavna obravnava zaključi in da sodba izide pisno (list. št. 44), v skladu z v civilni pravdi uveljavljeno sodno prakso, pravno podlago za navedeno ravnanje pa predstavlja tretji odstavek 321. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev in tudi ne kakšne od kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. O stroških začasne zastopnice za vložitev odgovora na pritožbo je že odločeno s sklepom sodišča prve stopnje.

(1) Načelno mnenje razširjene seje ZVS, št. 30/86 z dne 4. 4. 1960 (Poročilo VS Sl, št. I/1960); v Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana, 1993, str. 87. (2) Primerjaj ZS – načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl, 1985/I, str. 1) in ZS – načelno stališče XXIII. skupne seje z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl, 1985/1, str 1); v Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana, 1993, str. 88. (3) Primerjaj Ude, dr. L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 190.