Jedro

Kadar se napravi izračun osnove dohodka za odmero davka na podlagi ocene, je treba tako oceno napraviti preverljivo tudi po posameznih postavkah, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo tako. Prav v tem elementu ocene je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje nižje osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.9.1999 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana, Izpostava V. z dne 16.8.1996, s katero je bila tožniku od prihodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti (menjalnica) za leto 1994 ugotovljena davčna osnova v višini 47.593.214,00 SIT in odmerjen davek v znesku 22.070.775,00 SIT.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi, s katero je odločilo, da je tožba delno utemeljena, strinjalo, da je odločitev prvostopnega organa ter tožene stranke, da davčno osnovo za davek iz tožnikove dejavnosti določi s cenitvijo, utemeljena, saj tožnik ni vodil predpisanih poslovnih knjig. Organ prve stopnje je cenitev opravil z uporabo dokumentacije o prodaji in nakupu tuje gotovine in izdelal dnevne povzetke prihodkov in odhodkov po poslovnih enotah v L., na V. in v L. po posameznih dnevih. Dnevni povzetki (seštevki) so v obliki tabel sestavni del zapisnika in odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča prve stopnje pa iz zapisnika in odločbe niso razvidne listine, ki so podlaga seštevkom, tako da teh ni mogoče preizkusiti. Uporabljena je bila sicer najustreznejša metoda cenitve, vendar bi moral organ prve stopnje po prejemu pripomb na zapisnik svoj izračun dopolniti s konkretnimi podatki vsaj v spornem delu oziroma za sporne dni poslovanja. Z izračuni tožnik ni bil seznanjen, razen s končnimi zneski, in mu je s tem organ odvzel možnost dokazovanja nižje davčne osnove. Tožnik utemeljeno opozarja na nepojasnjene bistvene razlike v seštevkih vrednosti odkupov na dneve 23.2., 24.2. in 29.8.1994, ki je tudi desetkratna v zapisniku o ponovnem inšpekcijskem pregledu z dne 8.7.1996. Tožena stranka teh pomanjkljivosti ni sanirala. Neutemeljena pa je po presoji sodišča prve stopnje tožba v delu, ki se nanaša na prodajo tuje gotovine tudi na dan 14.9.1994. Navedeno velja tudi za sporni znesek 5.460.000,00 SIT, saj zatrjevane prodaje deviz tožnik v postopku ni dokazal. Prav tako je neutemeljena tožba v delu, ki se nanaša na prihodke in odhodke v mesecu januarju 1994. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Tožniku je organ prve stopnje dal možnost seznanitve z ugotovitvami v postopku, saj ga je večkrat pisno vabil, da si ogleda zaseženo dokumentacijo in izračune prvostopnega organa. Tudi ne drži, da prvostopni organ ni dopolnil svojega izračuna s konkretnimi podatki v spornem delu. Ob neizpolnjenem pogoju na strani davčnega zavezanca, da je za svoje trditve v davčnem postopku dolžan tudi predložiti dokazila, organ prve stopnje ni mogel upoštevati tožnikovih navedb glede višine posameznih zneskov. Tako da ne drži, da so ostale razlike nepojasnjene v bistvenih seštevkih za sporne dneve. Na podlagi dokumentacije, ki jo je imel prvostopni organ, ni bilo možno priti do drugih zneskov, to pa je bilo tudi razvidno iz zapisnika in obrazložitve odločbe. Ni razlogov, da tožnik ni imel dejanske možnosti dokazovati nižjo davčno osnovo glede na vrednosti odkupov na dan 29.8.1994 in 23. ter 24.2.1994. Tožnik je namreč sodeloval v vseh fazah postopka in ni prišel na dan z drugačnimi dokazili kot le s pavšalnimi navedbami na izračun zneskov, ki naj bi se ne ujemali z njegovimi podatki.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo glavna tožbena ugovora, in sicer, da je upravni organ prve stopnje neutemeljeno določil osnovo za davek iz tožnikove dejavnosti s cenitvijo na podlagi 45. člena Zakona o dohodnini ter da je pri tem uporabil neustrezno metodo. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi upravnih organov za določitev osnove davka s cenitvijo in se nanje sklicevalo. Glede na razpoložljivo dokumentacijo pa je tudi presodilo, da je bila uporabljena najustreznejša metoda izračuna dobička s seštevki posameznih odkupov in prodaj deviz za posamezne poslovne enote, in sicer za vsak dan posebej.

Glede na obseg odprave odločbe tožene stranke so v obravnavani zadevi ostale sporni (saj se tožnik zoper prvostopno sodbo ni pritožil) le še seštevki vrednosti odkupov in prodaj deviz za dneve 23. in 24. 2. ter 29.8.1994 v poslovalnici na V. Iz inšpekcijskih zapisnikov ter odločbe prvostopnega organa naj ne bi bile razvidne listine, na podlagi katerih so bili izračuni napravljeni, tožniku pa naj ne bi bilo zaradi tega omogočeno dokazovanje nižje davčne osnove.

Po presoji pritožbenega sodišča ugovori tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da tožnik oziroma njegov pooblaščeni odvetnik ni mogel sodelovati v celotnem prvostopnem upravnem postopku, kar je tožniku onemogočilo dokazovanje nižjega dobička v upravnem postopku, niso utemeljeni, saj tožena stranka napačno razume sklepanje sodišča prve stopnje. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik podal pisne pripombe na oba zapisnika o inšpekcijskih pregledih, sprva sicer res pavšalne, kasneje pa tudi zelo konkretne, ki so bile v nadaljnjem postopku delno upoštevane, kar v upravnem postopku ni bilo sporno. Sporni so v obravnavani zadevi ostali seštevki posameznih odkupov in prodaj deviz za posamezne dneve, konkretno za dneve 23.2., 24.2. in 29.8.1994, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in ki se jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ne da preveriti, saj organ prve stopnje ob dnevnih seštevkih ni navedel dokumentacije, ki jo je uporabil za izračun dohodka za te dni. Kadar se napravi izračun osnove dohodka za odmero davka na podlagi ocenitve, je treba tako oceno napraviti preverljivo tudi po posameznih postavkah, kar pa v obravnavanem primeru ni tako. Prav v tem elementu ocene je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku dokazovanje nasprotnega, dejansko onemogočeno. Na morebitne pomote v seštevkih kažejo tudi nepojasnjene razlike v inšpekcijskih zapisnikih z dne 23.5.1994 in z dne 8.7.1994 za navedene sporne dneve, ki dosegajo vrednost, navedene v sodbi sodišča prve stopnje. Zato bo treba v ponovljenem postopku na podlagi dokumentacije, ki bo morala biti navedena, odpraviti ugotovljene neskladnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.