Jedro

Mnenje strokovnjaka, ki ga je tožnik pridobil izven pravde, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del tožbene trditvene podlage. Na splošno velja, da si mnenji izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, in strokovnjaka, ki je podal mnenje zunaj pravde na zahtevo stranke, ne moreta konkurirati. To velja tudi v konkretnem primeru, saj tožnik s svojimi vsebinskimi trditvami ni uspel zasejati dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Mnenju v tem postopku imenovanega izvedenca dodatno dokazno težo daje okoliščina, da je do enakih ugotovitev (da sta se zgodili dve prometni nesreči, oziroma da na zdrs Volva s ceste in njegov trk v betonski prepust ni vplivalo drugo vozilo) prišel tudi sodni izvedenec iste stroke, ki je bil imenovan v kazenskem postopku. Za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna stranskima intervenientoma 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 2.037,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 300.858,85 EUR in plačilo mesečne denarne rente za izgubljeni zaslužek (506,25 EUR/mesec) in tujo pomoč (450 EUR/mesec), vse skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih nosi tožnik (II. točka izreka).

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1 ter zaradi kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3.Trdi, da je izpodbijana sodba oprta na nepravilno in pomanjkljivo izvedensko mnenje. Ne drži ugotovitev izvedenca, da na poziciji 2 policijskega ogleda ni moglo priti do kontakta vozil Volvo in Xsara, oziroma ugotovitev, da ni možno, da bi voznik Volva pri zatrjevani hitrosti obrnil v desno in zavzel kót 24° glede na smer vožnje vozila Xsara. Obe vozili sta se pred dotikom gibali po krožnicah, poškodba pa je odvisna od preseka teh krožnic. Relativno majhna poškodba vozil se lahko zgodi tudi pri večjih hitrostih. Sled kolesa in olja pri poziciji 2 policijskega ogleda dokazuje možnost kontakta. Do zdrsa Volva je prišlo zaradi umikanja nasproti vozečemu vozilu, ki je vozilo po pritožnikovi polovici vozišča, in ne zaradi prevelike hitrosti, ki tudi ni znašala 100 km/h. To dokazuje sled desnega sprednjega (ne - zadnjega) kolesa. Pri točki 3 (fotografija policije 7/63) pa je cesto zapustilo zadnje desno kolo, kar dokazuje sled sprednjega kolesa, ki vodi po robu bankine mimo prvega količka, na katerem so sledovi gume. Sled sprednjega desnega kolesa se nadaljuje do naslednjega smernika in mimo njega. Če bi šlo za zadnje desno kolo, bi Volvo drsel z zadkom, obrnjenim proti kanalu. V takšnem položaju bi zadek vozila oplazil in poškodoval smernike. Izguba kontrole nad vozilom je bila posledica rotacije zadnjega dela. Izvedenec je nestrokovno opisal potek nesreče do udarca v prepust in zaustavitve Volva. Nestrokovna je tudi njegova ugotovitev, da sledi gum niso zanesljiv pokazatelj pozicije volana oziroma avtomobila. Od rotacije do udarca v prepust je vozilo prevozilo oziroma preletelo pot v dolžini 46,3 m. Izvedenčev izračun izgube hitrosti zaradi zdrsa (iz 100 na 56 km/h) je napačen. Izvedenec je uporabil koeficient trenja 0,35 za celotno pot 79,85 m, ne da bi pri tem upošteval, da do rotacije praktično ni bilo zaviranja (kar kaže na majhno izgubo hitrosti). Na razdalji med točkama 2 in 4 (oznaki policije ob ogledu kraja prometne nesreče) je prišlo do izgube hitrosti 22 km/h, ne 44 km/h. Ker je šlo v zadnjem delu drsenja Volva po bankini do udarca v prepust za kombinacijo koeficientov trenja drsenja spodnjega dela karoserije po travnati bankini in prednjih koles po asfaltu, bi bil lahko koeficient trenja manjši od 0,35. Tudi kót naleta ni znašal 74°. Tak kót bi pogojeval poškodbo spodnjega dela levega praga od vrat proti zadnjem kolesu, ki je nepoškodovan. Nemogoče je, da bi lažji zadnji del povzročil rotacijo zadnjega dela vozila proti prepustu. Na mestu kontakta bi morala biti udrtina najmanj do polovice vozila ali celo prepolovitev karoserije. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je Volvo po odboju od prepusta večkrat zavrtelo okoli vertikalne osi. Ne drži, da okoliščina, da lahko pride pri vozilu ob zaviranju do povesa do 5 cm, ne vpliva na potek nesreče. Višina odbijača Xsare se ne ujema z mestom kontakta na Volvu. Izvedenec bi moral ugotoviti, da je bila Xsara v slabem stanju. Odpadla plastika na odbijaču bi bila lahko posledica prejšnje poškodbe. Izvedenec je upošteval starost Volva, ne pa tudi slabega stanja Xsare, kar kaže na njegovo pristranskost. Izvedenec je pri izdelavi skice uporabil silhueto vozila Volvo 4660 mm, namesto 4720 mm. Napačna je tudi njegova ugotovitev, da sledovi na poziciji 6 glede na medkolesno razdaljo 160 cm pripadajo Xsari. Pri izdelavi mnenja je spregledal podatek, da je tožnika s ceste izrinil nasproti vozeč voznik, ki kljub opozorilom ni zmanjšal dolgih luči, pri čemer vidljivost ni mogla biti manjša od 100 m.

3.Stranska intervenienta sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev, toženka pa na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik v tem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči 15. 9. 2016, pri vožnji po regionalni cesti iz A. proti B. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker dokazni postopek ni potrdil, da je do prometne nesreče prišlo zaradi načina vožnje stranskega intervenienta C. C.2 Ta naj bi po tožbenih navedbah kljub tožnikovim opozorilom vozil z dolgimi lučmi in s prehodom na nasprotni vozni pas tožnika prisili k umikanju z desnimi kolesi na bankino. Kljub umikanju je prišlo do trka vozil, zaradi katerega je tožnikovo vozilo najprej večkrat odbilo v zrak, nato pa je trčilo v betonski prepust.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se kritičnega dne zgodaj zjutraj, ob slabih pogojih vidljivosti (v temi in megli), zgodili dve prometni nesreči; v prvi je tožnik zaradi prehitre in razmeram neprilagojene vožnje v levem ovinku zdrsnil desno na utrjeno bankino in drsel do silovitega trka v betonski prepust, odkoder je vozilo odbilo nazaj na vozišče, kjer se je tudi ustavilo, v drugi pa je C. C. blago trčil v tožnikovo vozilo, stoječe na njegovem voznem pasu. Materialnopravni zaključek, da toženka ni odškodninsko odgovorna, temelji na presoji, da je tožnik vse poškodbe utrpel v prvi prometni nesreči, ki jo je povzročil sam, oziroma da blag trk vozila stranskega intervenienta v tožnikovo vozilo ni v vzročni zvezi z vtoževano škodo.

7.C. C. je policijo obvestil, da se je zaletel v tožnikovo vozilo, ki je stalo na cesti. Policija je obravnavala dve prometni nesreči, pri čemer je za povzročitelja prve štela tožnika, za povzročitelja druge pa C. C.3 Ker sodišče nima ustreznih znanj s področja fizikalnih zakonitosti, ki delujejo v prometu, je bil v postopku imenovan izvedenec za raziskave prometnih nezgod (243. člen ZPP), ki je na podlagi poškodb vozil (Volva in Citroena Xsare), položaja vozil ter zavornih in ostalih sledi na vozišču, s pomočjo računalniških simulacij ugotovil, da sta se zgodili dve prometni nesreči. Hitrost tožnikove vožnje pred zdrsom s ceste (okoli 100 km/h) je ocenil na podlagi podatka o dolžini sledi drsenja (79,85 m) in drsnega koeficienta trenja (0,34) oziroma pojemka 3,34 m/s². Tožnik je pred vstopom v levi ovinek zapeljal preko mostu, ki je rahlo dvignjen nad nivo vozišča, kar se je odrazilo v blagem skoku, ki je povzročil premik težišča vozila in spremembo v stabilnosti. Sledil je zdrs zadnjega desnega kolesa in drsenje vozila, pri čemer je vozilo vsaj dvakrat z dnom udarilo v bankino in travnat nasip. Vozilo Volvo je trčilo v betonski prepust s hitrostjo 56 km/h, pod kótom 74°. Ob trku so nastale intenzivne poškodbe na zadnji polovici desne strani vozila. Od trka do mesta ustavitve na nasprotnem voznem pasu je Volvo zarotiralo za en obrat in četrt. Glede načina vožnje stranskega intervenienta je izvedenec ugotovil, da je vozil po svojem voznem pasu, pred zaviranjem s hitrostjo 53 km/h, ob trku v stoječi Volvo pa s hitrostjo 19 km/h. Glede na reakcijski čas voznika in čas prijemanja zavor je ustavljeno vozilo lahko opazil na oddaljenosti 32 m (2,7 s pred trkom). Poškodba Volva med levimi vrati in zadnjim levim kolesom se ujema z višino in intenziteto poškodb na sprednjem levem vogalu Citroena Xsare (poškodbe odbijača, žarometa in blatnika). Potek zavornih sledi Citroena Xsare izkazuje smer gibanja pred trkom, na tej podlagi in na podlagi lege poškodb pa je izvedenec lahko ugotovil položaj vozil ob trku - vozili sta oklepali kót 24°.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločitev oprta na izvedensko mnenje, ki je popolno, jasno, notranje konsistentno in strokovno prepričljivo. V pisni dopolnitvi mnenja in ob zaslišanju je izvedenec, soočen s tožnikovimi pripombami in vprašanji, vztrajal pri podanih stališčih ter jih še dodatno utemeljil. Pri analizi se je oprl na tehnične podatke obeh vozil (med drugim je uporabil podatek o dolžini Volva 4716 mm, ne 4660 mm, kot trdi pritožba5 ), tehnične parametre vozišča na kraju prometne nesreče (opravil je tudi ogled), fotografije, sledi ter višino, obliko in intenzivnost poškodb na vozilih. Njegovi izračuni in simulacije (izdelane v posebnem računalniškem programu za analizo prometnih nesreč) temeljijo na objektivnih podatkih (izmerjenih vrednostih). Vse izračune (formule) je natančno obrazložil. Pritožnik zavrača izvedenčeve izračune in ponuja svoje, vendar ob tem ne pojasni, na katerih (objektivnih) vhodnih podatkih temeljijo (ni na primer jasno, kako je prišel do izračuna, da je tožnik na razdalji med oznakama 2 in 4 na skici policije izgubil hitrost 22 km/h, ne 44 km/h).

9.Pritožbeno stališče, da je do kontakta vozil prišlo na mestu, ki je v skici policije označeno z 2, nima opore ne v dokumentiranih sledeh na vozišču ne v zabeleženih poškodbah obeh vozil. Da sta se zgodili dve prometni nesreči (oziroma da je voznik Citroena Xsare trčil v stoječ Volvo), izhaja (tudi) iz podatka o smeri gibanja Citroena Xsare, oziroma iz lege in poteka zavornih sledi Citroena Xsare pri Volvu (slika 8 v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja, na list. št. 342 v spisu). Toženkino pripombo, da sledov glede na ugotovljeno medkolesno razdaljo ni mogoče povezati s Citroenom Xsaro, je izvedenec prepričljivo ovrgel v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Širina dokumentiranih zavornih sledi znaša 1,6 m, zato sledi zaviranja ne ustrezajo kombiju, ki ima v povprečju širšo medkolesno razdaljo (1,8 m, oziroma 2 m od roba do roba). Čeprav tega izrecno ne navede, je očitno, da pritožnik s svojo pripombo meri na vozilo E. E., ki je na kraj prometne nesreče prišel za C. C.6 E. E. je zaslišan kot priča povedal, da je svoj kombi ustavil nekaj metrov (3-5 m) pred Volvom. Pritožbenega stališča, da zavorne sledi ne pripadajo osebnemu vozilu (Citroenu Xsari), torej ne podpira noben dokaz.

10.Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izračuna tožnikove začetne hitrosti vožnje. Pritožbeni pomisleki v tej smeri so navrženi, brez podlage v drugačnih izračunih. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da bi ob predpostavki, da bi bila ta nižja od 90 km/h, moral biti povprečni koeficient trenja pri drsenju (pojemek) nižji od 2,5 m/s², kar bi bilo mogoče le, če bi vozilo drselo po zasneženi podlagi. Če bi torej hotel, da bi bila začetna hitrost manjša od 90 km/h (kolikor je na relevantnem cestnem odseku znašala dovoljena hitrost), bi moral pri izračunu upoštevati koeficient trenja za sneg ali led. Neutemeljen je tudi v pritožbi izražen dvom v ugotovljeni kót naleta v betonski prepust (74º), saj je izvedenec pojasnil, da je v računalniških simulacijah, v katerih je uporabil drugačne kote naleta, vozilo odbilo v drugačnih smereh, neskladnih z dokumentiranimi sledmi. Glede pritožbenega pomisleka o (ne)ustreznosti poškodb na vozilih pa je odločilna ugotovitev izvedenca, da poškodbe na obeh vozilih (po višini, obliki in intenzivnosti) ustrezajo trku gibajočega in stoječega vozila, oziroma da bi bile v primeru gibanja obeh vozil poškodbe intenzivnejše, poleg tega bi se na Volvu nahajale na daljši razdalji vzdolž zadnjega levega dela. Drugačno pritožbeno stališče (da lahko do ugotovljenih poškodb pride tudi pri večjih hitrostih in da bi se ob ugotovljeni hitrosti karoserija Volva prepolovila) je brez dokazne opore. Izvedenec je tudi pojasnil, da na njegovo ugotovitev o (po višini) ujemajočih se poškodbah ne vplivata okoliščini, da lahko vozilo, ki zavira, malo (za okoli 5 cm) "počepne", in da je bilo Volvo po odboju brez dveh desnih koles.

11.Potek prometne nesreče kot ga je zatrjeval tožnik, je izvedenec s pomočjo računalniških simulacij izključil kot tehnično nemogoč. Izvedel je simulacije trka med voziloma v ovinku ter ob upoštevanju različnih hitrosti vožnje Citroena Xsare (53 km/h, 60 km/h in 70 km/h) ugotovil, da bi Volvo (ob predpostavki, da bi tožnik vozil po svojem voznem pasu) po trku odbilo preveč v desno (vozilo bi zdrsnilo v jarek) in da tožnik ne bi obdržal smeri gibanja do trka v betonski prepust (smer odboja Volva prikazujejo slike 19, 20 in 21 na 21. in 22. strani izvedenskega mnenja - list. št. 284 v spisu). Kar pa je v nasprotju z dejanskim potekom prometne nesreče - trkom Volva v betonski prepust. Po ugotovitvi izvedenca je z zatrjevanim potekom prometne nesreče neskladen tudi položaj Volva ob trku - ob zatrjevani hitrosti in ob vožnji po desnem smernem vozišču vozilo ne bi moglo priti v ta položaj. Pritožnik zanika verodostojnost takšnih simulacij, vendar neprepričljivo (brez (tudi slikovnega) prikaza simulacij, ki jih je izvedel njegov strokovni pomočnik). Sklicuje se na sledove kolesa in olja (na mestu, ki je v skici policije oštevilčeno z 2), v zvezi s katerimi je izvedenec pojasnil, da ne gre za zanesljive podatke, ki bi bili lahko (samostojna) podlaga za analizo. Sledovi, ki jih izpostavlja pritožnik, torej sami po sebi, oziroma izolirano od ostalih dokumentiranih sledi, ne dokazujejo, da je prišlo do trka vozil na mestu, ki je v skici policije označeno z 2. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o izvedenčevem nestrokovnem opisu gibanja Volva do udarca v betonski prepust. Pritožbeni opis drsenja Volva (najprej zdrs sprednjega desnega kolesa s ceste) je tudi v nasprotju s sledmi, ki jih je policija zabeležila ob ogledu na kraju prometne nesreče: iz skice izhaja, da je na bankino izven vozišča najprej zdrsnilo zadnje desno kolo Volva (kar označuje sled drsenja, označena z 2) in nato sprednje desno kolo (kar označuje sled drsenja, označena s 3). Takšen način drsenja je skladen s položajem Volva ob trku v betonski prepust, kot ga prikazuje slika 14 na 17. strani izvedenskega mnenja (list. št. 282 v spisu). Navržena, brez podlage v ugotovljenih dejstvih, pa je nazadnje tudi pritožbena navedba, da poškodbe Citroena Xsare izvirajo iz druge prometne nesreče.

12.Ugotovitev, da je bila kritičnega dne vidljivost zaradi mraka in megle zelo slaba, temelji na ugotovitvi izvedenca, da se je nesreča zgodila v obdobju t. i. navtičnega mraka,7 ter izpovedih stranskega intervenienta C. C. in priče E. E. Na podlagi lege in poteka sledi zaviranja je izvedenec izračunal hitrost vožnje Citroena Xsare in dolžino poti do naleta (32 m). Na tej podlagi je lahko ocenil, da je bila zaradi megle vidljivost zmanjšana na manj kot 50 m. Ker znaša pri hitrosti 100 km/h dolžina poti ustavljanja 96 m, je pravilna presoja, da je tožnik v danih voznih pogojih vozil prehitro. Pritožbeni pomislek v pravilnost takšne presoje torej ni utemeljen.

13.Mnenje strokovnjaka, ki ga je tožnik pridobil izven pravde, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del tožbene trditvene podlage. Na splošno velja, da si mnenji izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, in strokovnjaka, ki je podal mnenje zunaj pravde na zahtevo stranke, ne moreta konkurirati.8 To velja tudi v konkretnem primeru, saj tožnik s svojimi vsebinskimi trditvami ni uspel zasejati dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ta ne temelji na pavšalni (in vnaprejšnji) oceni o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju, temveč na skrbni in natančni analizi ugotovljenih dejstev. Mnenju v tem postopku imenovanega izvedenca dodatno dokazno težo daje okoliščina, da je do enakih ugotovitev (da sta se zgodili dve prometni nesreči, oziroma da na zdrs Volva s ceste in njegov trk v betonski prepust ni vplivalo drugo vozilo) prišel tudi sodni izvedenec iste stroke, ki je bil imenovan v kazenskem postopku, vodenem zoper C. C.9 Za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenca. Strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki ga sodišče oceni kot jasno in popolno, ni razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke (tretji odstavek 254. člena ZPP). S tem, ko ni imenovalo novega izvedenca iste stroke, torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo tožnikovih ustavnih in konvencijskih pravic, ki zapovedujejo pošteno sojenje.

14.Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilen materialnopravni zaključek in da pri tem ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, stranskima intervenientoma pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvega odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njune pritožbene stroške v višini 2.037,40 EUR (2750 točk oziroma 1.650 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,10 povečano za priglašene materialne stroške v višini 20 EUR in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2V pravdi na strani toženke intervenirata D. D., skleniteljica avtomobilskega zavarovanja, in C. C., ki ga tožnik šteje za povzročitelja prometne nesreče.

3Glej elektronsko sporočilo policije z dne 16. 6. 2017 v prilogi A3.

4Glej sliko 11 na 15. strani izvedenskega mnenja (list. št. 281 v spisu).

5Glej 11. stran izvedenskega mnenja ( list. št. 279 v spisu).

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi stranskega intervenienta ugotovilo, da je po trku zapustil kraj nesreče, ker se mu je mudilo v službo (na kraju prometne nesreče takrat ni bilo nikogar), in da je policijo nato poklical iz službe.

7Podatek, da je bila v času prometne nesreče še tema, saj je tega dne sonce vzšlo ob 6:41, je izvedenec pridobil iz arhivskih podatkov Observatorija F.

8Glej npr. odločbi VSRS II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011 in II Ips 78/2023 z dne 21. 8. 2024.

9Po tem, ko je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, je pregon prevzel oškodovanec (tožnik v tej pravdi). Njegov obtožni predlog je bil pravnomočno zavržen (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 000/2022 z dne 10. 10. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 000/2022 z dne 6. 1. 2023 - prilogi B13, B14).

10Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 154

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.