Jedro

Tožena stranka z ničemer ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zapadlosti obveznosti dne 30. 7. 2010. Poseg Okrajnega sodišča v Piranu s predhodno odredbo, izdano 30. 12. 2010, zato ni v ničemer vplival na upravičenje tožeče stranke do zamudnih obresti pred tem obdobjem.

Drugačen pa je položaj v času učinkovanja prepovedi toženi stranki na podlagi citirane predhodne odredbe, to je od izdaje dne 30. 12. 2010 do dne 13. 3. 2013, ko bil toženi stranki vročen sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V tem obdobju vzrok za zamudo z izpolnitvijo nedvomno ni izhajal iz sfere tožene stranke, pač pa gre za tako imenovano zunanje tveganje, ki je zunaj sfere tožene stranke in ga ta ne more oziroma ga ni dolžna obvladovati. Tožena stranka ni smela izpolniti denarne obveznosti. To dejanje bi namreč pomenilo kršitev prepovedi iz izdane predhodne odredbe, zato tožena stranka ni imela vpliva na izpolnitev svoje obveznosti. Posledično toženo stranko ne morejo bremeniti zamudne obresti za to obdobje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 73.405,91, EUR za čas od 30.12.2010 do 13.03.2013 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.011,75 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 112684/2013 z dne 11. 07. 2013 in s tem toženi stranki naložilo plačilo 73.405,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 07. 2010 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 344,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 07. 2013 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 3.832,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obrestni del I. točke izreka prvostopenjske sodbe je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da tečejo zamudne obresti od zneska 73.405,91 EUR od 14. 03. 2013 dalje do plačila, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni spora o tem, da višina vtoževane terjatve brez obresti predstavlja nesporni dolg tožene stranke tožeči stranki. Sporne so samo obresti oziroma natančneje pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je kot eden izmed več partnerjev s toženo stranko kot naročnikom dne 01. 10. 2008 sklenila Pogodbo št. 1284/08 (A2), s katero so partnerji v skupnem nastopu prevzeli izvedbo dela obnove voziščne konstrukcije na avtocesti UNEC-Postojna. Dne 28. 07. 2010 je tožena stranka izdala potrdilo o prevzemu del (A7) in potrdilo o odpravi pomanjkljivosti (A8), ki ju je tožeča stranka prejela dne 29. 07. 2010, kar glede na določbo 5. člena Pogodbe med pravdnima strankama (A2) in točko 14.9 Pogojev gradbenih pogodb (A3) predstavlja datum zapadlosti, ki ga tožeča stranka opredeljuje na dan 30. 07. 2010. Tožena stranka neposredno opredelitve datuma zamude ni grajala, pač pa je trdila, da ni prišla v zamudo iz razloga izdane predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. Z 50/2010 z dne 30. 12. 2010. V tej odredbi je bilo toženi stranki (kot dolžnikovemu dolžniku) naloženo, da zadrži izplačilo v postopku vtoževanih sredstev in šele z ustavitvijo te predhodne odredbe dne 12. 02. 2013 so bili izpolnjeni pogoj za sprostitev zadržanih sredstev, zaradi česar je tožena stranka ocenila, da zamudne obresti tečejo šele od 14. 03. 2013 dalje, to je dan po vročitvi sklepa, s katerim je bila predhodna odredba ustavljena, toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da okoliščina izdaje predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Piranu z dne 30. 12. 2010 na tek zamudnih obresti ne vpliva in tožeči stranki prisodilo vtoževani znesek 73.405,91 EUR in zakonske zamudne obresti od 30. 07. 2010 do plačila.

6. V pritožbi tožena stranka navaja, da ni bila v zamudi s plačilom po Pogodbi št. 1248/08 najmanj v času veljavnosti predhodne odredbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. Z 50/2010 in da je torej prišla v zamudo šele z vročitvijo sklepa, s katerim je bila predhodna odredba ustavljena. Pritožnica pravilno navaja, da morata biti za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za kršitev te obveznosti, in sicer: 1. zamuda (kršitev pogodbene obveznosti), ki ima objektivne znake protipravnega stanja in 2. vzrok za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Vendar je neutemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 30. 07. 2010 do 30. 12. 2010, torej do izdaje predhodne odredbe, ki je toženi stranki prepovedala izplačati vtoževana sredstva tožeči stranki. Tožena stranka z ničemer ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zapadlosti obveznosti dne 30.7.2010. Poseg Okrajnega sodišča v Piranu s predhodno odredbo, izdano 30.12.2010 zato ni v ničemer vplival na upravičenje tožeče stranke do zamudnih obresti pred tem obdobjem.

7. Drugačen pa je položaj v času učinkovanja prepovedi toženi stranki na podlagi citirane predhodne odredbe, to je od izdaje dne 30.12.2010 do dne 13.3.2013, ko bil toženi stranki vročen sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V tem obdobju vzrok za zamudo z izpolnitvijo nedvomno ni izhajal iz sfere tožene stranke, pač pa gre za tako imenovano zunanje tveganje, ki je zunaj sfere tožene stranke in ga ta ne more oziroma ga ni dolžna obvladovati. Tožena stranka ni smela izpolniti denarne obveznosti. To dejanje bi namreč pomenilo kršitev prepovedi iz izdane predhodne odredbe, zato tožena stranka ni imela vpliva na izpolnitev svoje obveznosti. Posledično toženo stranko ne morejo bremeniti zamudne obresti za to obdobje.

8. Ob tem ne gre spregledati, da bi tožeča stranka, v kolikor je bila zoper njo kot dolžnika neutemeljeno izdana predhodna odredba, predlagana s strani tretje osebe kot upnika, zoper takšnega upnika lahko uveljavljala ustrezen odškodninski zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), saj bi iz njegove sfere izviral vzrok za neizpolnitev tožene stranke. V kolikor pa je bila predhodna odredba utemeljeno izdana in bi prenehala veljati v posledici odprave vzroka, ki izvira iz sfere tožeče stranke (na primer z izpolnitvijo obveznosti, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba), pa bi posledice zamude v izpolnitvi tožene stranke za to obdobje morala v celoti nositi tožeča stranka sama.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas veljavnosti predhodne odredbe, in to vse do vročitve sklepa o prenehanju predhodne odredbe toženi stranki. Upravičena pa je do zakonskih zamudnih obresti za čas od zapadlosti vtoževane terjatve do izdaje predhodne odredbe.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno in v pritožbi neizpodbijano dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti v času učinkovanja predhodne odredbe. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani obrestni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je za to obdobje razveljavilo obrestni del sklepa o izvršbi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. V preostalem delu (glede prisojenih zamudnih obresti od 30.7.2010 do 30.12.2010 in od 13.3.2013 dalje) pa pritožba ni utemeljena, saj gre za obdobje, ko neizpolnitev v celoti izvira iz razlogov na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče v posledici delne spremembe prvostopenjske sodbe ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, s katero so bili pravdni stroški priznani tožeči stranki, saj je tožeča stranka uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, v zvezi s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, s katerim ni uspela, pa posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je izpodbijala prisojene obresti za obdobje od 30.7.2010 do 14.3.2013, ki znašajo 17.377,59 EUR. Nagrada po tar.čt. 3210 Odvetniške tarife tako znaša 510,90 EUR. Ob upoštevanju 22% DDV in plačano takso za pritožbo (567,00 EUR) znašajo stroški pritožbenega postopka tožene stranke 1.190,00 EUR Ker je pritožnica s pritožbo uspela le v višini 85%, je upravičena do povrnitve sorazmernega dela teh stroškov v višini 1.011,75 EUR.

(1) Obligacijski zakonik, Ur.l. RS 83/2001 s spremembami.