Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je kot pravočasno grajanje napake upoštevalo obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela s strani kupca tožeče stranke. Namen predpisane obveznosti naročnika, da nemudoma oziroma čim prej o napaki obvesti izvajalca je potrebno razlagati v tem, da se na strani izvajalca odpravi negotovost ali bo naročnik, ki je za napako izvedel, uveljavljal zahtevke, do katerih je upravičen iz naslova jamčevanja za napake. Zgolj s tem, da je izvajalec o napaki obveščen s strani tretje osebe, ta negotovost ni odpravljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 71.520,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po prodajnem podjetniškem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, z zamudnimi obrestmi kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d. za devizne vloge v DEM vezane nad eno leto od

13.7.1998 do plačila, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15-tih dneh toženi stranki povrniti

538.378,00 SIT pravdnih in 110.000,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo tolarske protivrednosti 71.520,00 DEM na dan plačila po prodajnem podjetniškem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana z zamudnimi obrestmi kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d. za devizne vloge v DEM vezane nad eno leto od

13.7.1998 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 809.103,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2001 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Pritožba neutemeljeno napada odločitev prvostopnega sodišča v delu, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti prvostopnega sodišča. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z utemeljitvijo prvostopnega sodišča, s katero je 4. točko kooperacijske pogodbe št. 1/97 (A2) interpretiralo kot dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem glede pravne kvalifikacije pogodbenega razmerja med pravdnima strankama kot pogodbe o delu v smislu 600. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot odškodninski zahtevek za škodo, ki ji jo je povzročil toženec zaradi napake v izpolnitvi po sklenjeni pogodbi med pravdnima strankama z dne

6.1.1997 (2. odst. 618. čl. ZOR). Odločitev prvostopnega sodišča temelji na naslednjih ugotovitvah: - Družba U., ki je blago, na katerem je po pogodbi z dne 6. januarja 1997 tožena stranka opravljala storitev (kostanjev furnir), odkupila od tožeče stranke, je dne 11.8.1997 od svojega kupca prejela zavrnjeno pošiljko tega blaga.

- U. je dne 18.8.1997 z dopisom, ki jo je poslal tudi tožniku, toženo stranko obvestil o napakah na blagu in jo prosil za pregled blaga.

- Tožena stranka je 25.8.1997 družbi U. izrazila začudenje nad reklamacijo, z dopisom z dne 25.9.1997 pa je tožena stranka reklamacijo navedeni družbi izrecno zavrnila.

- Tožeča stranka je zaradi neustreznosti spornega furnirja od angleškega kupca prejela zmanjšano plačilo v znesku 71.520,00 DEM.

Prvostopno sodišče se je v dokazni oceni opredelilo, da gre v primeru zatrjevane napake s strani tožeče stranke za skrito napako, ki jo z običajnim pregledom ni bilo mogoče videti. Čeprav ima pritožbeno sodišče močne pomisleke glede zaključka, da bi zatrjevane napake na furnirju, ki ga je izdelala tožena stranka, in je bil embaliran v snopičih po 24 oziroma 32 listov, lahko ugotovil šele končni porabnik, ko posamezen snopič razdre (kar bi pomenilo, da naročnik ob prevzemu blaga v okviru skrbnosti po 1. odst. 614. čl. ZOR ni dolžan na ustrezen način kontrolirati že embaliranega blaga), pa bo iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da za odločitev sama narava zatrjevane napake niti ni ključna. Razlika med tako imenovano očitno in skrito napako se kaže samo v času, v katerem mora naročnik, da bi si pridržal pravico uveljavljati odpravo napak in povrnitev škode, o napakah obvestiti prevzemnika. V kolikor gre za očitno napako, mora naročnik o napaki prevzemnika obvestiti nemudoma (1. odst. 614. čl. ZOR), v primeru skrite napake pa mora naročnik prevzemnika obvestiti čim prej, najpozneje pa v enem mesecu ko je bila odkrita (1. odst. 615. čl. ZOR). Pri obeh vrstah napak pa je pravočasnost grajanja napake s strani naročnika materialnopravna predpostavka za uveljavljanje tako jamčevalnih kakor tudi odškodninskih zahtevkov iz

618. do 620. čl. ZOR.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno napačno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je kot pravočasno grajanje napake upoštevalo obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela s strani kupca tožeče stranke. Namen predpisane obveznosti naročnika, da nemudoma oziroma čim prej o napaki obvesti izvajalca je potrebno razlagati v tem, da se na strani izvajalca odpravi negotovost ali bo naročnik, ki je za napako izvedel, uveljavljal zahtevke, do katerih je upravičen iz naslova jamčevanja za napake. Zgolj s tem, da je izvajalec o napaki obveščen s strani tretje osebe, ta negotovost ni odpravljena.

Tretja oseba, ki je toženo stranko o zatrjevani napaki obvestila, z njo ni bila v pogodbenem razmerju. Zgolj iz trditve tožeče stranke, da je tožena stranka vedela za kupca tožeče stranke (točka II pripravljalne vloge z dne 21.5.1999) ni mogoče sklepati na drugačno naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

S strani tožeče stranke je potrebno ločevati pogodbeno razmerje do tožene stranke (pogodba o delu) od pogodbenega razmerja z angleškim kupcem (kupoprodajno razmerje). Kot je ugotovilo prvostopno sodišče je bila tožeča stranka s strani svojega kupca o zatrjevani napaki obveščena s kopijo dopisa z dne 18.8.1997 (A4). Prvostopno sodišče je sicer ugotovilo, da je nedokazana trditev v izpovedi takratnega direktorja tožeče stranke, da je prejeto reklamacijo nemudoma poslal toženi stranki. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah takšne trditve niti ni postavila, zato tudi morebitno tovrstno izpoved priče ni mogoče upoštevati kot del dejanske trditvene podlage tožeče stranke.

Tožnikov kupec ni bil v pogodbenem razmerju s toženo stranko, zato v razmerju do tožene stranke ni imel nobenih potencialnih zahtevkov iz naslova jamčevanja. Zato tudi korespondenci med toženo stranko in tožnikovim kupcem (dopisa z dne 25.8.1997 in 25.9.1997) ni mogoče pripisovati učinkov, ki jih je priznalo prvostopno sodišče, to je, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje reklamacije, s čimer naj bi izgubila ugovore iz naslova nepravočasnega grajanja. Iz dopisov tožene stranke, na katere se sklicuje prvostopno sodišče, izhaja zgolj, da je tožena stranka nasprotovala kakršnikoli reklamaciji s strani pošiljatelja obvestila. Zgolj iz ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka delo opravljala za znanega kupca (pri čemer je lahko mišljen samo kupec tožeče stranke) in da je bila s tujim kupcem v direktnem kontaktu ni mogoče sklepati na upravičenost tožnikovega kupca na uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, še manj pa izkazala, da bi njen kupec pri obveščanju tožene stranke glede sporne napake nastopal v imenu tožeče stranke. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožeča stranka s strani svojega kupca o zatrjevanih napakah na blagu obveščena z dopisom z dne 18.8.1997, bi tožeča stranka o tem morala čimprej obvestiti toženo stranko, s čimer bi toženi stranki izkazala svoj namen, uveljavljati zahtevke iz 618. do

620. čl. ZOR. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča ob pomanjkanju drugačnih trditev tožeče stranke tako pripeljejo do materialnopravnega zaključka, da tožeča stranka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, s čimer je tako utemeljena odločitev pritožbenega sodišča o spremembi izpodbijane sodbe in zavrnitvi tožbenega zahtevka (4. točka 358. čl. ZPP).

Odločitev o spremembi sodbe je posledično vplivala tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške pravdnega postopka in stroške vložitve pritožbe. Pritožbeno sodišče je potrebne pravdne stroške tožene stranke odmerilo v okviru priglašenih stroškov na naroku za glavno obravnavo z dne 19.10.2001 (stroškovnik na list. št. 37). V tem okviru je pritožbeno sodišče toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške za odvetniške storitve za sestavo odgovora na tožbo (800 točk), pripravljalne vloge (800 točk), zastopanja na naroku 13.6.2001 (800 točk), porabo časa (200 točk), zastopanje na naroku 19.10.2001 (400 točk), porabo časa (360 točk), skupaj 3360 točk povečanih za 20 % DDV. Kot potrebne pravdne stroške ji je sodišče priznalo tudi priglašene potne stroške za pooblaščenca (2 x 13.780,00 SIT) za pristop na narok in odmerjene taksne obveznosti (67.829,00 SIT).

Skupni pravdni stroški tako znašajo 538.387,00 SIT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo pritožbe v skladu z veljavno odvetniško tarifo (1000 točk, 110.000,00 SIT).