Jedro

Vsakršna fizična odsotnost s teritorija RS v obdobju, preden je tožnik postal tujec, še ne pomeni prekinitve prebivanja na območju RS, toda odhod iz Slovenije zaradi pripadnosti bivši JA in v njeni službi ima tak značaj, saj je od poveljstva armade bilo odvisno, kje bo njen pripadnik prebival.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 22.9.1994, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da organ prve stopnje pravilno ugotavlja, da so določbe zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) za tožnika začele veljati 15.10.1992. Dovoljenje za stalno prebivanje se tujcu lahko izda, če najmanj 3 leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije (1. odstavek 16. člena). Pravilna je ugotovitev organa prve stopnje, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena zakona, vendar tožnik nima še najmanj 3 leta dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj od 15.10.1992 niso potekla še 3 leta, četudi bi tožnik imel ves čas takšno dovoljenje. Navedeni pogoj tudi ni izpolnjen glede na sklep Vlade Republike Slovenije, sprejet na 18. seji 3.9.1992, po katerem se šteje, da je pogoj iz 1. odstavka 16. člena zakona izpolnjen tudi tedaj, ko je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najmanj 3 leta preden so zanj začele veljati določbe ZTuj, in je ta čas v Sloveniji "dejansko živel" in tudi sicer živi v Sloveniji. Tožnik je sicer 15.10.1992 dejansko živel v Sloveniji, vendar 3 leta pred tem ni v Sloveniji ves čas dejansko živel, ker je 31.8.1991 odšel z bivšo JA iz Republike Slovenije, ter se je v Slovenijo po lastnih navedbah vrnil 25.9.1991, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri bivši Vojni pošti ... Tako tožnik tudi ob upoštevanju sklepa vlade ne izpolnjuje v celoti pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil 26.10.1992 in je tako "nesporno, da 3 letni rok še ni potekel". Toda Sekretariat za notranje zadeve občine je tožniku izdal potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do izdaje dokončne odločbe za stalno prebivanje. Če potrdilo ni bilo izdano v skladu z veljavno zakonodajo, to ne more biti v škodo tožniku. Nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik živi v Sloveniji že 30 let in je imel vedno prijavljeno stalno prebivališče. Pred agresijo na Republiko Slovenijo je bil zaposlen pri vojni pošti kot referent za splošne zadeve. Ko se je JA začela umikati iz Slovenije, je bilo tožniku rečeno, da bo lahko razrešen vojaške službe v BIH, ko se bo razdolžil za opremo, za katero je odgovarjal. To je bil tudi razlog za njegov odhod iz Slovenije. Ko je tožnik v BIH vložil prošnjo za razrešitev, je ugotovil, da je dobil napačne informacije o razrešitvi. Zato se je takoj odločil, da odpotuje domov in je tako že pred koncem meseca septembra 1991 prišel v Slovenijo. Po prihodu domov je dal izjavo, da izstopa iz službe v JA in je bil tudi razrešen z odločbo V.P. z dne 9.10.1991. Zato ni sprejemljiv zaključek tožene stranke, da gre za nekontinuirano 3 letno bivanje v Sloveniji. Takšno stališče bi pomenilo, da bi že vsaka daljša študijska ali službena odsotnost pomenila prekinitev bivanja na določenem ozemlju, kar je neživljenjsko in bi povzročalo številne zaplete v vsakdanjem življenju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 16. člena ZTuj, po kateri se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, sporno pa je ali je izpolnjen nadaljnji pogoj iz 1. odstavka 16. člena t.j. tri letno neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka ugotavlja, da slednji pogoj ni izpolnjen, ker tožnik najmanj tri leta neprekinjeno ne prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. To ugotovitev v bistvu potrjuje tudi tožeča stranka, ki izrecno navaja "da je nesporno, da triletni rok še ni potekel", ter da je tožnik vložil prošnjo za stalno prebivanje 26.10.1992. Zato tožena stranka pravilno zaključuje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na izdano potrdilo Sekretariata na notranje zadeve občine ne glede na njegovo vsebino, saj je bistveno, da od njegove izdaje do odločitve ni poteklo najmanj tri leta. Tožbeni ugovori sodišču tudi ne vzbujajo dvomov v nadaljnjo ugotovitev tožene stranke, da tudi ob širši razlagi 1. odstavka 16. člena zakona v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 3.9.1992 navedeni pogoj ni izpolnjen, ker tožnik tri leta pred tem, ko je postal tujec, ni ves čas "dejansko živel" v Sloveniji, saj je 31.8.1991 z JA odšel iz Slovenije, vrnil pa se je konec septembra 1991. Vsebina pogoja "triletno neprekinjeno prebivanje" na območju Republike Slovenije, v zakonu ni določneje opredeljena, zato mora vsebino temu pojmu določiti organ, ki na podlagi takšnega predpisa odloča. Točno je sicer, da vsakršna fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju preden je tožnik postal tujec, še ne pomeni prekinitve prebivanja na območju Republike Slovenije. Toda odhod iz Slovenije zaradi pripadnosti bivši JA in v njeni službi ima tak značaj, saj je od poveljstva armade bilo odvisno, kje naj njen pripadnik prebiva. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je v mesecu avgustu 1991 odšel iz JA iz Slovenije, prekinil prebivanje v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenih odločilnih dejanskih okoliščin je tako tožena stranka pravilno zaključila, da ni izpolnjen prvi pogoj iz 16. člena zakona za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Uveljavljena tožbena ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).