Jedro

Upravičen razlog za izdajo orožne listine ima po 1. alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Prav s tem razlogom oziroma na tej podlagi je tožnica utemeljevala obravnavano zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske pištole. Glede na naravo stvari (orožja), ki sta jo pravilno izpostavila že oba upravna organa, ter ob upoštevanju načelnega izhodišča pravnega reda Republike Slovenije, da država zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju, je utemeljena restriktivna razlaga 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 oziroma stroga presoja glede obstoja razloga za izdajo orožne listine iz te določbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno, to je izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnice, rojene ..., za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske piškote, kalibra 9x19, in odločil še, da stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica v vlogi za izdajo predmetnega dovoljenja navedla, da orožje potrebuje za varnost, v obrazložitvi razlogov pa "delo v podjetju, ki se ukvarja s prodajo orožja" ter da bo utemeljitev dostavljena naknadno. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe drugega odstavka 14. člena, 1. alineje prvega odstavka 17. člena in 20. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1), s katerimi je seznanil tožnico, ji pojasnil, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine po 1. alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 posameznik, ki dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, ter tožnico pozval, da predloži dokazila o tem. V nadaljevanju predstavi tožničine navedbe v dopolnitvi vloge, ki jo je prejel 1. 3. 2016. Nanašajo se predvsem na družinsko podjetje A.d.o.o., ki posluje na področju trgovine z orožjem in strelivom ter ima poslovne prostore v prizidku stanovanjske hiše, v kateri tožnica prebiva. Tožnica je izpostavila nevarnost oziroma možnost nasilnega vstopa in ropa prodajalne, v delovnem času in izven njega, pa tudi med prevozi orožja in streliva, ter navedla, da s pričetkom samostojnega dela kot trgovec in manipulant orožja v podjetju prevzema del z varnostjo in varovanjem povezane odgovornosti. S povečanjem obsega poslovanja ter prepoznavnostjo podjetja in tam zaposlenih raste tudi njena ogroženost med potencialnimi storilci kaznivih dejanj. Ker ni predložila dokazil, iz katerih bi bila razvidna dejanska ogroženost tožničine osebne varnosti (policijski zapisniki ipd.), je bila tožnica povabljena k prvostopenjskemu organu, kjer je 30. 3. 2016 ustno na zapisnik podala izjavo. Povedala je, da je njena osebna varnost ogrožena že s tem, da živi v neposredni bližini trgovine tudi izven delovnega časa. Kljub varnostnim ukrepom storilec v skrajnem primeru lahko pride ali vdre v stanovanje in od nje zahteva, da ga spusti do orožja. Tožnica misli, da ne bi imela časa poklicati varnostne službe ali koga drugega, z varnostnim orožjem bi se počutila bolj varno. Zaposlena v trgovini že imata tako orožje. Tam se bo zaposlila tudi sama, delo bo opravljala tudi samostojno, to je, orožje prodajala v trgovini in ga prevažala do poslovnih partnerjev v Sloveniji in tujini. Z dokazili, kot so policijski zapisniki, ne razpolaga, saj do neljubih dogodkov še ni prišlo, ni pa takšna možnost izključena. Podjetje A. d.o.o. pa je prvostopenjskemu organu poslalo dopis, s katerim dopolnjujejo tožničino vlogo. V njem je navedeno, da tožnica opravlja delo trgovca z orožjem v omenjenem podjetju ter da za samostojno opravljanje del v trgovini in na terenu potrebuje osebno varnostno orožje, nošenje orožja v času opravljanja dela je del internih varnostnih ukrepov v njihovem podjetju.

3. Prvostopenjski organ je po izvedenem dokaznem postopku ugotovil, da tožnica ni dokazala izpolnjevanja pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. Iz listin in njene izjave ne izhajajo dejstva in okoliščine, ki bi kazala, da je stopnja njene osebne varnosti tako močno in na tak način ogrožena, da to lahko odvrne le z varnostnim orožjem. Tožničino sklicevanje na opravljanje dela v družinskem podjetju, ki trguje z orožjem, ter možne situacije, do katerih lahko pride, ne more biti upravičen oziroma zadosten razlog za izdajo dovoljenja. Osebna ogroženost tožnice ni izkazana z nobeno življenjsko izkušnjo oziroma morebitno grožnjo, ampak jo tožnica povezuje le s poslovanjem podjetja, v katerem bo zaposlena, in kot zatrjuje, obveznostjo varnega hranjenja orožja in streliva 24 ur na dan in 365 dni na leto. To pa ni namen varnostnega orožja, ampak zakon za te namene predvideva druge vrste orožnih listin oziroma druge oblike varovanja (elektronska zaščita, zasebno varovanje). Priloženo potrdilo ministrstva za tožnico prav tako ne dokazuje upravičenega razloga za pridobitev varnostnega orožja; ZOro-1 namreč nikjer ne določa obveznosti, da imajo odgovorna oseba trgovca z orožjem in pri njem zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in streliva, orožni list za varnost. Morebitno potrebo po orožju v času opravljanja dela mora zagotoviti trgovec. Po tem, ko jo je prvostopenjski organ seznanil s svojimi ugotovitvami in ji dal možnost izjave, je tožnica odgovorila, da s tovrstnimi postopki nima izkušenj in da na podlagi zapisnika razlogi za ugodno rešitev vloge morda niso bili pravilno interpretirani. Poleg nje sta v podjetju redno zaposleni še dve osebi in trije zunanji pogodbeni sodelavci, pri vseh so upravni organi ocenili, da so upravičeni do nabave in nošenja kratkocevnega orožja za osebno varnost (dovoljenja so izdale Upravne enote Postojna, Jesenice in Grosuplje), zato naj se upošteva upravna praksa in primerja razloge za izdajo dovoljenj. Prvostopenjski organ odgovarja, da so bili razlogi, ki jih je na zapisnik podala tožnica, pravilno interpretirani, vendar ni navedla dejstev in okoliščin, s katerimi bi dokazala, da je njena osebna varnost ogrožena tako močno in na tak način, da bi to odvrnila le z varnostnim orožjem. Razloge je treba ugotavljati individualno za vsak primer. Če bi zakonodajalec predvidel, da je zaposlitev pri trgovcu z orožjem razlog za nošenje varnostnega orožja, bi v ZOro-1 to tudi določil. Tožnica kljub pozivom ni predložila nobenih dokazov, da so se zaposleni že soočali s situacijami, v katerih bi potrebovali varnostno orožje. Prvostopenjski organ pripominja, da ne tožnica ne podjetje A. d.o.o. nista predložila dokumentov o zaposlitvi oziroma delu tožnice, vendar to niti ni vplivalo na odločitev. Civilno orožje je prvenstveno namenjeno za lov, šport in zbiranje ter zgolj izjemoma za osebno varnost, saj že glede na naravo orožje lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje, varnost ljudi in javnega reda. Zato ni namen ZOro-1, da bi se posamezniki, niti tisti, ki opravljajo delo trgovine z orožjem, oboroževali in tako zagotavljali osebno varnost ter varnost premoženja. Zakonodaja Republike Slovenije pravice do posedovanja orožja ne ureja v smislu ustavne pravice posameznika do oboroževanja kot načina samoobrambe, ampak izhaja iz načela, da država s svojimi institucijami skrbi za državno varnost, javni red in mir ter za varnost posameznika in njegovega premoženja. Nošenje orožja zaradi varovanja življenja in premoženja je izjema za primere, ko za to ni nikakršne druge institucionalne ali tehnične možnosti.

4. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 216-104/2016/2 (1324-07) z dne 29. 8. 2016, zavrnilo. Po preučitvi spisov zadeve je presodilo, da je bila izdaja zaprošenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena, v izpodbijani odločbi pa so ustrezno obrazloženi razlogi za takšno odločitev (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Drugostopenjski organ povzame potek upravnega postopka na prvi stopnji ter ugotavlja, da tožnica dovolj tehtnega razloga za nabavo varnostnega orožja ni dokazala. Že iz same narave stvari, ki ima podlago v določbah 1., 2., 17., 28. in drugih členov ZOro-1 ter drugih predpisov (s področja lovstva, javne varnosti itd.), izhaja, da je civilno orožje le izjemoma namenjeno za osebno varnost. Zato se predmetno dovoljenje izda le posamezniku, pri katerem je osebna varnost dejansko ogrožena v takšni meri, da uporaba orožja pomeni skrajno možnost varovanja oziroma odvrnitve nevarnosti in posameznik nima druge možnosti varovanja. To je treba preučiti za vsakega posameznika posebej. Dokazno breme v postopku nosi stranka, ki ji upravni organ mora dati možnost, da dokaže upravičenost do posesti orožja, obenem pa mora po uradni dolžnosti upoštevati tudi javni interes (7., 8. in 9. člen ZUP).

5. Kot nadaljuje drugostopenjski organ, je zaradi varstva pravnega reda za osebno varnost posameznikov in njihovega premoženja dolžna poskrbeti država s svojimi organi. Pravica posameznika do samopomoči je omejena z določbami Kazenskega zakonika in drugimi instituti veljavnega prava. Okoliščine, ki jih navaja tožnica, so sicer pomembne, vendar ni mogoče prezreti, da nabavo in posest orožja upravičuje z dejavnostjo trgovine z orožjem. Drugostopenjski organ poudarja, da je za varnost na delovnem mestu odgovoren delodajalec, ki jo tudi zagotavlja, kot je navedla sama tožnica. Glede izgredov strank ali vlomov pripominja, da iz tožničinih navedb ne izhaja, da bi do takšnih dogodkov že prišlo. Prav tako ne more izdaje zaprošenega dovoljenja utemeljevati navedba, da je tožničina osebna varnost ogrožena že s tem, ker živi v neposredni bližini trgovine z orožjem, nenazadnje bi potem orožje za osebno varnost morali imeti tudi ostali sosedje v bližini. Glede na pritožbene ugovore drugostopenjski organ izpostavi, da po 24. členu ZOro-1 orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati na javnih krajih na način, ki vznemirja ljudi, ali tako, da ga ljudje opazijo. Sklepno navede, da sta oba upravna organa po tehtanju razlogov za in proti prišla do zaključka, da razlogi tožnice niso dovolj tehtni za izdajo zaprošenega dovoljenja.

6. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je upravni organ pri odločitvi nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil materialno pravo (14. in 17. člen ZOro-1). Sodišču predlaga, da po glavni obravnavi in izvedenih dokazih izpodbijano odločbo razveljavi ter ugodi tožničinemu zahtevku za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske pištole kalibra 9/19, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Tožnica zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi tožnica ponavlja, da opravlja delo v družinski trgovini z orožjem A. d.o.o.; trgovina, kjer se orožje tudi skladišči, je v pritličju stanovanjske hiše v ..., kjer družina tudi prebiva. To pomeni povečano tveganje za tožnico in njene družinske člane ter njihovo premoženje. V primeru kakšnega incidenta je potrebno, da lahko tožnica zakonito nosi in rokuje z orožjem. Presoja, da ni izkazala, da bi za zagotovitev osebne varnosti potrebovala varnostno orožje, je zmotna. S potrdilom družbe A. z dne 30. 3. 2016 je izpodbita navedba iz izpodbijane odločbe, da ni predložila dokaza o svoji zaposlitvi ali delu. Nošenje orožja za zaposlene tekom opravljanja dela predvidevajo tudi interni varnostni ukrepi podjetja. Tožnica opravlja dela v trgovini in na terenu, kar vključuje tudi transport ter rokovanje z orožjem in opremo, iz česar izhaja neposredna višja stopnja ogroženosti iz naslova strank, potencialnih kupcev, obiskovalcev in tretjih oseb. Kot je navedla v ustni izjavi, sta poleg nje v družbi A. d.o.o. zaposleni še dve osebi redno in tri osebe pogodbeno. Vsem je bilo na podlagi identičnega dejanskega stanja (oziroma navedb in dokazov) izdano tovrstno dovoljenje. To bo lahko potrdil A.A., direktor družbe A. d.o.o. Z izpodbijano odločbo je prišlo do nedopustnega drugačnega obravnavanja enakih subjektov oziroma enake situacije kot v primerih ostalih zaposlenih. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Navedba, da ne gre za upravno prakso in da se odloča v vsakem konkretnem primeru individualno, ne zdrži presoje. Diskriminacija je prepovedana. Stališče, da bi že predhodno moralo priti do napada na osebno varnost tožnice, kar bi izkazovala s policijskimi zapisniki, oziroma da bi morala biti žrtev napada, ki bi ga lahko potencialno odvrnila samo s strelnim orožjem, je nesorazmerno strogo, neživljenjsko in v nasprotju z namenom varnostnega orožja po določbah ZOro-1. Situacije ni mogoče primerjati s situacijo v trgovinah splošne potrošnje. Iz zaposlitve v trgovini z orožjem izhaja povečana stopnja ogroženosti. Tudi morebitni rop ali tatvina ima lahko za posledico, da storilec vzame v trgovini skladiščeno orožje in strelivo. Zaradi zavedanja, da se zaposleni lahko branijo tudi z orožjem v trgovini, je utemeljeno pričakovati, da bo potencialni storilec kaznivega dejanja veliko bolj agresiven oziroma bo prišel oborožen ali pa skušal s silo pridobiti strelno orožje iz trgovine. Klicanje policije ali zasebne varnostne službe je v takšnih primerih neučinkovito, saj ne morejo pravočasno reagirati. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi povsem spregleda, da je tožnica mlajša ženska, stara 19 let, vitke postave, ki ima tako že po konstituciji brez varnostnega orožja manjše možnosti za odvrnitev morebitnega napadat. Nadaljnje dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ne ugotovi, je, da ima varnostno orožje samo po sebi tudi generalno in specialno preventivno funkcijo. Zavest oziroma zaznava, da nekdo ima oziroma nosi varnostno orožje, je namreč faktor, ki potencialne storilce odvrača od (poskusa) storitve napada na osebno varnost imetnikov varnostnega orožja.

8. Toženka - v tem upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) to Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve - je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, z razlogi iz drugostopenjske odločbe zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožnica v nadaljnji vlogi vztraja pri tožbi. Opozarja, da je odgovor na tožbo pavšalen in da toženka v njem ne podaja nobenih dejstev ali dokazov, ki bi argumentirano prerekali tožbene navedbe. Meni, da je glede na to tožba utemeljena.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da institut odgovora na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen tako, kot je v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1, zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo ni obligatoren, oziroma izostanek obrazloženega odgovora na tožbo v upravnem sporu ne vodi do posledic, ki ji za takšno situacijo predpisuje Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP; tako sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, lahko sodišče sledi tudi bistvenim razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, kot jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

13. Kot določa ZOro-1, izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za nabavo orožja (ki je orožna listina v smislu 10. člena tega zakona), če so izpolnjeni (vsi) v drugem odstavku 14. člena ZOro-1 zakona določeni pogoji, med katerimi je tudi pogoj iz 4. točke te določbe, to je, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine. Takšen upravičen razlog ima po 1. alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Prav s tem razlogom oziroma na tej podlagi je tožnica utemeljevala obravnavano zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske pištole. Glede na naravo stvari (orožja), ki sta jo pravilno izpostavila že oba upravna organa, ter ob upoštevanju načelnega izhodišča pravnega reda Republike Slovenije, da država zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju ter izvaja za to potrebno, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje, je utemeljena restriktivna razlaga 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 oziroma stroga presoja glede obstoja razloga za izdajo orožne listine iz te določbe. To potrjuje tudi v zvezi s tem oblikovana ustaljena sodna praksa (prim. sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča, I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001, sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013, ter sodbe Upravnega sodišča, št. III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014 in I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012). Iz stališč navedene sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le hipotetično sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo te konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je ni mogoče zagotoviti drugače kot z varnostnim orožjem, je na posamezniku, ki zahteva izdajo dovoljenja. To povsem jasno izhaja iz določbe 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, takšno stališče pa potrjuje tudi 20. člen tega zakona. Sodna praksa je v tovrstnih sporih posebej izpostavila, da mora upravni organ skrbeti, da je ob posameznikovem upoštevan tudi javni interes.

14. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe imela polno možnost navesti dejstva v utemeljitev svoje zahteve in predložiti oziroma ustrezno predlagati dokaze. Glede na njene v postopku podane navedbe in dokaze sta tudi po presoji sodišča upravna organa utemeljeno zaključila, da ni uspela dokazati izpolnjevanja pogoja za izdajo zaprošene orožne listine iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s 1. alinejo 17. člena ZOro-1. Tožnica namreč z navedbami, kot jih je podala v upravnem postopku, ni uspela utemeljiti, da je njena osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da mora nabaviti polavtomatsko pištolo kot varnostno orožje ter da je to edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti, ki ji grozi.

15. Kot že povedano, se je tožnica v upravnem postopku sklicevala na zaposlitev v družinskem podjetju A. d.o.o., ki se ukvarja s prodajo orožja, in sicer delo opravlja v trgovini (locirani v pritličju stanovanjske hiše, v kateri tudi živi) in na terenu, ko prevaža orožje (njene navedbe so primerno povzete v izpodbijani, pa tudi drugostopenjski odločbi, zato jih sodišče ne ponavlja). Tudi po mnenju sodišča pa zaposlitev oziroma delo pri trgovcu z orožjem sama po sebi ni razlog za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Na to kaže tudi določba 37. člena ZOro-1, ki predpisuje, da morajo odgovorna oseba trgovca (to je gospodarske družbe in podjetnika, ki se ukvarja s prometom z orožjem) in pri njem zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja ali streliva, poleg splošnih pogojev, določenih s predpisi o delovnih razmerjih, in tega, da so državljani Republike Slovenije, izpolnjevati tudi pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena (na kar se nanaša v upravnem postopku predloženo potrdilo Ministrstva za notranje zadeve za tožnico z dne 8. 4. 2016), med katerimi torej ni naveden pogoj iz 4. točke te določbe. Kot je pravilno izpostavil že drugostopenjski organ, je za zagotavljanje varnosti zaposlenih odgovoren delodajalec. Ta, kot je v upravnem postopku navedla sama tožnica, varnost v podjetju tudi zagotavlja, s fizičnim in tehničnim varovanjem na način, da prepreči vsako možnost za nasilno odtujitev orožja in streliva v obratovalnem času in izven, alarmni sistem je povezan z intervencijskim centrom podjetja za varovanje, odzivni čas pa primeren. Zgolj sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti prišlo, za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja glede na predhodno predstavljeno zakonsko ureditev ne zadošča. Prav tako za ugoditev tožničini zahtevi ne zadošča (v dopisu družbe A. d.o.o. z dne 30. 3. 2016) podana navedba, da tožnica za samostojno opravljanje del v trgovini in na terenu potrebuje osebno varnostno orožje, in sicer že zato, ker je (pre)splošna, brez konkretne utemeljitve; enako kot ne navedba, da je nošenje orožja v času opravljanja dela trgovca z orožjem del internih varnostnih ukrepov v podjetju A. d.o.o., ki je v upravnem postopku prav tako ostala neizkazana, na ravni golega zatrjevanja in brez obrazložitve, zakaj varnosti ne bi bilo mogoče zagotoviti na drugačen način, npr. z drugimi oblikami varovanja po prepisih o zasebnem varovanju. Da do ugoditve vlogi ne more voditi sklicevanje na dejstvo, da tožnica živi v hiši, v kateri je tudi trgovina z orožjem, je mogoče primerno razbrati iz razlogov, ki jih je v tej zvezi navedel drugostopenjski organ. Pri čemer sodišče opozarja na določbo 38. člena ZOro-1, ki predpisuje, da morajo biti prostori, namenjeni za promet z orožjem, tehnično varovani, tako da je onemogočen dostop nepooblaščenih oseb.

16. Glede na tožbene ugovore sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločba ne temelji na stališču, da bi bilo izpolnjevanje pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena oziroma razloga iz 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazano šele, če bi tožnica že bila žrtev napada. Razloge obeh upravnih organov je razumeti v smislu, da tožnica ni niti nakazala, da bi v podjetju A. d.o.o. kadarkoli že prišlo do kakršnikoli varnostno problematičnih dogodkov, ampak je le nizala hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo. Tako posplošena predvidevanja, brez konkretne utemeljitve, da niso mogoči drugačni ukrepi za zagotovitev varnosti, za izdajo zadevnega dovoljenja ne morejo zadoščati. Očitek, da je v izpodbijani odločbi spregledano, da je tožnica mlajša ženska, stara 19 let, vitke postave in da ima zato že po konstituciji brez varnostnega orožja manjše možnosti za odvrnitev morebitnega napada, je neutemeljen že zato, ker teh dejstev tožnica v postopku pred prvostopenjskim organom ni navajala kot okoliščin v utemeljitev svoje vloge, ampak je to storila šele v pritožbi, ne da bi to upravičila (tretji odstavek 238. člena ZUP). Glede na zakonsko ureditev in predhodno citirano sodno prakso pa tudi argumentiranje, da ima varnostno orožje samo po sebi generalno in specialno preventivno funkcijo, do drugačne odločitve očitno ne more voditi.

17. V zvezi s sklicevanjem, da je bilo petim osebam, ki redno ali pogodbeno delajo za družbo A. d.o.o., na osnovi enakega dejanskega in pravnega stanja izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja, in s tem povezanimi očitki o neenakem obravnavanju oziroma kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic, sodišče pojasnjuje, da se, kot izhaja iz obrazložitve obeh upravnih organov in ustaljene sodne prakse, presoja opravi (v tovrstnih zadevah še poudarjeno) glede na ugotovitve konkretnega postopka. Na tej podlagi je bila v obravnavanem primeru sprejeta pravilna in zakonita odločitev. Sodišče v tem upravnem sporu ne more presoditi (pravilnosti) drugih postopkov izdaje dovoljenj za nabavo varnostnega orožja oziroma (pravilnosti in zakonitosti) v njih izdanih odločb ter preizkusiti v tej zvezi podanih tožbenih ugovorov. Že oziroma tudi zato ne, ker tožnica tudi še v upravnem sporu ni navedla, za katere konkretne osebe gre, in ne predložila njim izdanih dovoljenj za nabavo varnostnega orožja ali pojasnila, zakaj tega ne bi mogla storiti. V tej zvezi sicer predlaga zaslišanje A.A., direktorja družbe A. d.o.o., vendar šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1). Ob tem je tudi sicer treba pojasniti, da z dokaznim predlogom za zaslišanje priče ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. To velja tudi za v tožbi splošno, nesubstancirano podani dokazni predlog za zaslišanje tožnice. Pri čemer sodišče dodaja, da je tožnica podala izjavo oziroma je bila zaslišana že v postopku pred prvostopenjskim organom, ki je njene navedbe tudi ustrezno presodil. V pritožbenem postopku pa tožnica svojega zaslišanja niti ni predlagala, ampak se je izrecno sklicevala le na listine upravnih spisov.

18. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov. Listine upravnih spisov in pred prvostopenjskim organom podana tožničina izjava so bile, kot izhaja iz te obrazložitve, pravilno presojene v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Zakaj sodišče šele v tožbi navedenih novih dejstev in dokazov ne more upoštevati, pa je tudi že pojasnilo (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Sklepno pa sodišče pripominja, da ima tožnica ne glede na to odločitev možnost, da ob izpolnjenih zakonskih pogojih in spremenjeni dejanski podlagi poda novo vlogo za izdajo zadevnega dovoljenja.

K II. točki izreka:

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.