Jedro

Odločba o nacionalizaciji ima pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1601/96-7 z dne 4.12.1998.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožečih strank zoper odločbo Skupščine občine P., Oddelka za gospodarstvo z dne 30.9.1976, zaradi nacionalizacije nepremičnine. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bil s citirano odločbo z dne 30.9.1976 ugotovljen prehod več nepremičnin, vpisanih v vl. št. 3750 k.o. P., kot nacionaliziranih v družbeno lastnino ter odrejena vknjižba družbene lastnine, s pravico uporabe za Občino P. Tožeči stranki sta po svojem pravnem zastopniku dne 31.12.1985 vložili pritožbo, ki se nanaša na solastninski delež (ene šestine), ki je pred nacionalizacijo pripadal solastniku V.S., to je očetu tožečih strank, ki je leta 1978 umrl v Avstraliji. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bila nacionalizacija navedenih nepremičnin izvedena na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) ter da je bila odločba o nacionalizaciji za V.S. vročena postavljenemu skrbniku, za nekatere solastnike pa tudi njim osebno. Tako je po podatkih iz upravnih spisov odločba o nacionalizaciji z dne 30.9.1976 postala pravnomočna dne 24.2.1977 in je bila tudi zemljiškoknjižno izvedena. Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz upravnih spisov, je treba upoštevati, da je postopek nacionalizacije končan, izdana odločba pa pravnomočna, saj je glede na podatke iz upravnih spisov mogoče z veliko zanesljivostjo sklepati, da je bil oče tožečih strank V.S. kot prejšnji solastnik nacionaliziranega premoženja dlje časa seznanjen z vsebino odločbe in njeno izvršitvijo oziroma bi zaradi stikov z ožjimi sorodniki to lahko bil, vendar ni ničesar storil za varstvo svoje pravice.

Glede očitkov, da sta bili tožeči stranki z zahtevami po dopolnjevanju svoje pritožbe zavedeni, saj jima upravni organ ni poslal izvirnega obvestila o pravnomočnosti odločbe, pa po mnenju prvostopnega sodišča iz upravnih spisov izhaja, da je bila vloga tožečih strank z dne 31.12.1985 označena kot "pritožba" in sestavljena po prava vešči osebi. Da gre dejansko za pritožbo izhaja tudi iz vloge odvetnika tožečih strank, ki jo je posredoval prvostopnemu organu na temelju zahteve tega organa, da pritožbo zoper odločbo o nacionalizaciji ustrezno dopolni. Zato je bilo potrebno navedeno vlogo kot prepozno pritožbo zavreči. V delu, v katerem se tožba nanaša na uveljavljanje ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 30.9.1976, pa prvostopno sodišče ugotavlja, da tožeči stranki tega ugovora nista uveljavljali pri organu, ki je odločbo izdal. Kljub temu pa prvostopno sodišče dodaja, da ima odločba o nacionalizaciji pravno naravo deklaratorne odločbe, ki, glede na obstoječe dejansko stanje, le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja, ni uporabljala do 7.10.1972. Novela navedene uredbe pa je črtala izvzetje in uporabo tega dela člena 7.a navedenega zakona tako, da se je ta del začel uporabljati v prejšnji coni B z dnem 8.10.1972. S to novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, pač pa je bila le omogočena uporaba 7.a člena citiranega zakona, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90) se v Sloveniji določba 7.a člena navedenega zakona od 4.10.1990 dalje ne uporablja več.

Prvostopno sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke pravilen in da je tudi ta odločba pravilna ter da temelji na zakonu. Zato je tožbo zoper to odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo sta vložili tožeči stranki. Menita, da je brez vsakršnega pomena trditev, da naj bi bila odločba o nacionalizaciji vročena skrbniku, ker je bila vročena s pravnim poukom stranki osebno oziroma njenemu pravnemu zastopniku odvetniku Š. in je bila zoper to odločbo vložena pravočasna pritožba. V pritožbi so bile navedbe o tem, da do nacionalizacije ni prišlo, ker gre za izjeme po 3. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in da zato ta odločba ni bila pravilna in zakonita. Upravni organ, ki je odločbo vročil odvetniku, je celo zahteval dopolnitev pritožbe, ki je bila tudi podana. Ničnosti razlogi obstajajo in so natančno navedeni v dopolnitvi pritožbe, ki je bila podana na zahtevo upravnega organa dne 7.1.1987, ki se nahaja v upravnih spisih. V času začetka veljavnosti Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij na območju, ki je prešlo pod civilno upravo FLRJ na podlagi londonskega Memoranduma, se je za premoženje, ki je bilo nacionalizirano njunemu pravnemu predniku, štelo, da ni nacionalizirano po samem zakonu. Ugotovitvena odločba sploh ni mogla biti izdana. Zato takšna odločba nasprotuje veljavnemu pravnemu redu, saj ugotavlja, da naj bi bilo nacionalizirano premoženje, ki se po določbah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in izrecno določeni izjemi, predpisani po ministru za pravosodje, na podlagi zakonskega pooblastila ni štelo za nacionalizirano.

Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in temelji na zakonu.

Prvostopno sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, v zvezi z zavrnitvijo tožbe, razloge, ki se nanašajo na to, da je postopek nacionalizacije končan, da je izdana odločba o nacionalizaciji z dne 30.9.1976 pravnomočna in da je bila dejansko vložena pritožba 31.12.1985, ki je bila označena kot "pritožba" in sestavljena po prava vešči osebi. Da je šlo dejansko za pritožbo, izhaja tudi iz vloge odvetnika tožečih strank, ki jo je posredoval prvostopnemu organu na temelju zahteve tega organa, da pritožbo zoper odločbo o nacionalizaciji ustrezno dopolni. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bilo potrebno navedene vlogo kot prepozno pritožbo zavreči. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo razloge, ki nasprotujejo uveljavitvi ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 30.9.1976, ki jih na tem mestu pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu.